Vest

V času prve obletnice objave „Resnice o Patrii“ v maratonski preiskavi kriminalisti tečejo zadnji krog. V teh dneh bodo kriminalisti s Finske, Slovenije in Avstrije opravili še tretji krog zaslišanj osumljencev v enem od najbolj zahtevnih primerov mednarodne korupcije. Nekateri osumljenci bodo zaslišani vnovič, drugi prvič. Po tem bodo finski kriminalisti spisali ovadbo in jo poslali tožilstvu. Kazenska ovadba o podkupovanju Patrie ob prodaji orožja Egiptu šteje približno 9000 strani, slovenski primer pa je še bolj obsežen in zapleten.

Pred letom dni si je bilo takšen razvoj dogodkov težko predstavljati. Kljub številnim dokazom o nepravilnostih pri nakupu oklepnikov je takratna vladajoča koalicija hladnokrvno razpustila parlamentarno preiskovalno komisijo. Slovenska policija je kar 15 mesecev zadrževala Interpolove depeše in na druge načine poskušala zavlačevati s preiskavo. Peščica novinarjev si je sicer prizadevala razkrivati številne nepravilnosti pri poslu, vendar bi bilo brez novinarske pomoči s Finske to jalovo početje.

Z Magnusom Berglundom sva maja lani navezala prvi stik, sredi avgusta je pripotoval v Slovenijo. Njegov prihod je takoj vzbudil zanimanje večjih slovenskih medijskih hiš. Njihovi novinarji so se z njim hoteli srečati, vendar Berglund za tovrstne stike ni kazal zanimanja.

Moje težave pa so se začele z objavo avtorskega članka o podkupovanju v aferi Patria. Po koncu Berglundovega terenskega dela v Sloveniji sem kot svobodni novinar Dnevniku in Mladini, zlasti njeni spletni izdaji, za katero sem pisal lansko poletje, ponudil ekskluzivno zgodbo o tem. „Poznam konkretna imena in vsote, šlo pa je za milijone evrov podkupnin. Zgodba se lahko objavi istočasno s finskim dokumentarcem, 1. septembra,“ sem predlagal. Dnevnik ni odgovoril. Odločili pa so se, da 1. septembra na Finsko pošljejo posebnega poročevalca. Na Mladini so medtem mojo ponudbo sprejeli.

Informacije o tem, kdaj bo na Finskem predvajana oddaja z eksplozivno vsebino, so se pričele hitro širiti in so prišle tudi do družabne kronike v Nedeljskem Dnevniku, ki je vse skupaj šepetaje zavila v „veliki pok s Finske“. To so v kasnejših mesecih teoretiki zarote uporabljali kot ključni dokaz za svetovno zaroto proti takratnemu predsedniku vlade.

Pred letom dni, 1. septembra 2008, so se stvari zasukale še na slabše. Z Berglundom sva se že prej dogovorila, da istočasno objaviva vsak svoj avtorski izdelek. Nekaj ur pred objavo mi je poslal scenarij v angleščini. Ključnim Berglundovim ugotovitvam iz oddaje, sem dodal svoj del zgodbe in proti večeru članek poslal na Mladino. A na moje veliko presenečenje ga niso hoteli objaviti takšnega, kot je bil napisan. „Naslov sem spremenil v Osupljivo razkritje finske televizije, članek pa sem skrajšal,“ je odgovoril urednik. Ugotovil sem, da je v njem zbrisal praktično vse moje avtorske dele. Od njega je ostal je le še povzetek Berglundove oddaje. Skratka, bil sem cenzuriran. Na Mladini me je torej doletela enaka usoda kot na Večeru, ki sem ga zapustil prav zaradi cenzure.

V tistem trenutku sem se spomnil na spletni medij Vest. Pri uredniku Janiju Severju je moj tekst ostal nedotaknjen. Vprašal je le, ali lahko postavi vprašaj za naslovom „Patria podkupila Janeza Janšo.“ Seveda nisem nasprotoval. Sever je članek objavil, kljub temu je po tistem dnevu ostal precej grenak priokus.

Kakorkoli, ta primer je pokazal, da v Sloveniji ni pomembnejšega medija, ki bi si drznil objaviti preiskovalno zgodbo o korupciji v vrhu slovenske politike. Hkrati sta RTV in Slovenska tiskovna agencija uprizorili pravcati pogrom zoper Berglunda in mene. Namesto da bi se poglobili v sam primer Patria, so se raje lotili brskanja po Berglundovih virih in „političnih barvah“ finske javne televizije. Spet drugi so se čudili, kako lahko Berglund kaj takega zapiše v trdilni obliki. Obenem pa brez dokazov „razkrivali“, da je preiskava podkupovanja obtičala v slepi ulici.

Skoraj vse informacije o preiskavi, ki so medtem pricurljale v slovensko javnost, izvirajo iz domačih policijskih, tožilskih in političnih vrst. Tudi iz Pahorjevega kabineta včasih pridejo malodušni odzivi, češ „iz tega ne bo nič.“ Disciplinski postopki zaradi založenih Interpolovih depeš so v policiji medtem zastarali, hkrati pa se je novi direktor policije Janko Goršek v enem od intervjujev obregnil ob delo finskih preiskovalcev.

Kljub temu, da sta dva neodvisna državna organa – Računsko sodišče in Komisija za preprečevanje korupcije – v uradnih postopkih nedvoumno ugotovila, da je pri nakupu oklepnikov šlo za neenakopravno obravnavo ponudnikov in da z nakupom zastavljeni nacionalni cilji niso bili doseženi, so nekatera lažja kazniva dejanja, kot je nevestno delo v službi, že zastarala. Ob tem je tožilska skupina za pregon organiziranega kriminala uradno sporočila, „da kazenski pregon lahko zastara, če je bilo kaznivo dejanje storjeno.“ Drugače rečeno: po njihovem tega kaznivega dejanja sploh ni bilo, zato niti ni moglo zastarati. Za nameček naj bi imela generalna državna tožilka Barbara Brezigar stike z osumljenci, namesto njih pa preganja finskega kolega Magnusa Berglunda.

Kot kaže, si sodnega razpleta nakupa oklepnikov Patria ne želi precejšnji del slovenske politike vseh političnih barv. Vsaj tako je mogoče sklepati na podlagi dosedanjega ravnanja tožilstva, policije in državnih medijev.

Korupcija je pojav, ki ne pozna meja. Kot kaže afera Patria, se ji ne morejo izogniti niti države, ki sodijo med najmanj skorumpirane na svetu. Bistvena razlika med njimi pa je pri vprašanju, ali organi odkrivanja, preiskovanja in sojenja preganjajo korupcijo kot škodljiv družbeni pojav, ali ga zanemarjajo. Statistike za Slovenijo so v tem pogledu porazne. Kakor je Janševa vlada politično odgovorna za korupcijo pri nakupu oklepnikov, nosi Pahorjeva vlada odgovornost za prepočasno in nezadostno kriminalistično preiskavo in kazenski pregon. Razlike med rezultati kriminalističnih preiskav in obsodbami oziroma oprostitvami na Finskem, v Avstriji in Sloveniji bodo še bolj razgalile kulturne razlike med državami.

Eden od prednostnih zunanjepolitičnih ciljev Pahorjeve vlade je vstop Slovenije v elitno Organizacijo za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD). Junija letos je Finska na zasedanju delovne skupine OECD za boj proti podkupovanju praktično blokirala slovensko približevanje prav z argumentom nezadostnega sodelovanja slovenskih organov v primeru Patria. Sejo so prekinili, nadaljevanje bo oktobra. Zanimivo ga bo videti. Finska prizadevno skrbi, ne le za videz, temveč tudi za to, da je resnično ena najmanj skorumpiranih držav na svetu. Kaj pa Slovenija?

Blaž Zgaga