Vest

Če tekme ne začneš, ne zmagaš in nisi poražen, gre eno celo življenje hladno kot špricer mimo tebe.
B. I.

Legendo naredijo govorice, a osnova mora biti. Ugotovi, kaj te ločuje od drugih.
B. I.

Na zunanjih košarkaških igriščih sem preživel približno 12.000 ur, eno celo življenje, eno celo hrepenenje. Pustimo patetiko! Zgodbo bom začel s presenetljivo, noro, bahavo, narcisistično trditvijo – nihče v Sloveniji, mogoče tudi na območju nekdanje Jugoslavije, ni imel v zadnjih petintridesetih letih bolj preciznega meta od mene. To trdim s polno odgovornostjo, pri polni zavesti. Ko se bodo spomini polegli in bodo naše eksistence prah v kupu pepela, mi zanamci, ki zdaj tole berete, morate verjeti ne besedo (če ne bo vesoljnega potopa). Če ne verjameš v svoj met, če ne misliš, da si najboljši, ne pojdi na košarkaško igrišče.

Zgodba o basketu se je začela davnega leta 1970, ko smo z okoliškimi fanti v Rožni dolini merili prve zamahe naših deških hrepenenj proti morebitnim bodočim legendam. V osnovni šoli smo imeli srečo, saj je bil učitelj košarkaški trener J. S., ki je prej aktivno igral košarko pri ljubljanskem Slovanu. Imel je pravilen, mehek met, in to božjo veščino je s potrebno potrpežljivostjo skušal prenesti tudi na nas. Leta so minevala, razdelili smo se na Bloke in Glince in se merili v igri na en koš po turnirskem sistemu. Z Jokotom sva se na tekmi sporekla, na koncu je odločil boksarski meč, v katerem sem kot veliki Ali poplesoval okoli njega in ga po osje pičil z levim krošejem na gobec. Na gimnaziji sem nekajkrat poskušal priti v klub, a se je zataknilo že v pripravljalni tekmi na en koš. Dal sem več kot polovico košev za svojo ekipo, in ko me je trener vprašal, ali je košarka kolektivna ali individualna igra, sem brez razmišljanja ustrelil, da v napadu lahko igram sam, in sodelovanja je bilo hitro konec. Večkrat se pošalim, da sem v življenju podal samo, če mi je žoga slučajno ušla ali pa če so se mi zameglile oči. Srednjo šolo sem začel špricati na začetku maja, ker se je takrat začela sezona trojk na Koleziji, in temu primeren je bil tudi šolski uspeh. Pred tridesetimi leti še ni bilo ozonskih lukenj, zato smo začeli igrati že ob dvanajstih. Tisti, ki je zmagoval, je zapored lahko odigral tudi sedem in več tekem. Spominjam se tekme proti robustnemu centru takratne Olimpije, S. V., ki je kasneje končal kot vojni zločinec nekje v Bosni. Z značilnim trash talkingom sem ga provociral, mu trikrat zapored na krilu vrgel čez glavo v velikem loku in jasno zadel. Utrgalo se mu je, skoraj bi me utopil v bazenu, če me ne bi rešili starejši soigralci. Po tekmah smo še dolgo v noč obnavljali in analizirali uspešne poteze in si dvigovali ugled z neskončnim hvalisanjem. Bil je čas socializma s človeškim obrazom, med počitnicami smo dopoldne delali v skladišču prek študentskega servisa in v enem tednu zaslužili za cel mesec rahločutnega popivanja, superge in kino. Kondomov takrat nismo potrebovali, ker je bil kakšen picajzel samo trofeja na šlagu erotičnih podvigov.

Po koncu tekem smo prosto metali. Parketi so bili obvezna vaja za šut. Ne bom se hvalil, a redki porazi niso zmotili glasu, ki se je počasi in vztrajno začel širiti o meni. Tip ne more zgrešiti! Suh, težak sedemdeset kil, z dolgimi rokami, gibljivim zapestjem, sem že za časa življenja počasi in zanesljivo postajal legenda. Pozneje, ko sem košarko igral tudi s 110 kilogrami, sem namesto skoka (70 cm) prilagodil tehniko meta s sunkovitim nagibom nazaj, kar mi je brez skoka omogočilo neoviran met.

Zgodba o igranju ena na ena za denar se je začela, ko sem pri petnajstih soseda Staneta, najboljšega prijatelja, obral za šolsko malico in kokto. Med počitnicami sem v Zeleni laguni blizu Poreča iskal lahkoverne igralce prve jugoslovanske lige, sama zveneča imena, ki pa so bila poleti v slabši formi. Posebno prepotentni igralci iz Beograda (Partizan, Crvena zvezda) so bili moje stalne stranke. Nihče si ni mislil, da bo slok, mozoljast mulc s smešnimi očali zadel vse in presenetil naduvane reprezentante. V Pazinu sem, čakajoč na vlak, poiskal igrišče, nekajkrat krevljasto vrgel, zblefiral lokalnega zvezdnika, mu izpulil dvesto mark, ko pa sem hotel oditi, sem dobil šamar in med tekom za sabo pustil usnjen rekelc. Igralci in obrazi so se menjavali, mrežice so se trgale, zmage in poraze počasi grize prah spomina, a nekaterih igralcev se še danes spominjam s spoštovanjem. V Premanturi me je presenetil mladenič v dresu konjiškega Cometa. Slovenska liga, sem si rekel, to bo mala malica, a ob tesnem pokrivanju sem komaj prišel do meta. Tip je imel neverjetno hitre noge, ki so kasneje ustavile največje svetovne ostrostrelce. Vam ime Jure Zdovc kaj pove!?

Še vedno pa si kljub psihološkemu znanju in kljub tonam prebranih knjig ne znam razložiti, kaj se dogaja, ko se približujejo odločilni trenutki tekme, ko je npr. rezultat za nasprotnika 20:11. Padem v nekakšen trans, telo in žoga postaneta puščica, ki vidi samo en cilj, koš. Roke in noge se samodejno sinhronizirajo, vse drugo zbledi, razen strahotne želje na robu delirija, da bi zadel koš. V takšnih mejnih situacijah sem bil že tisočkrat in preprosto vem, da ne morem zgrešiti, to je kot navdih božje milosti, ko veš, da te nekje čaka neprebrana pesem, mična deklica, ki razkrečena medli pod tabo. Obenem s kirurško natančnostjo zadevanja začnem vrvežavo govoriti in komentirati svoje početje, kot da bi bil svoj osebni reporter. Nasprotniku povem, kam bom šel in kako ga bom nadmudril. Na koncu pa še metak v čelo, favl, koš velja. Ne vem, ali je to budistična pomirjenost s svetovnim redom, enostavno kot videc vem, kaj se bo zgodilo. Na obzorju se mi prikazujejo šamanske iluzije. Hiter korak v levo ali desno, trenutek prednosti, ko se tišina sprime z vrtenjem žoge, visok lok in orgazem, zavit v vzdihljaj mrežice. Nobena stvar na svetu me bolj ne razveseljuje – razen prva erotična noč z deklico, to začudenje brez primerjave, ko se kot šilo pogrezam v njeno prvič odkrito telo, pokrajino duše, ki nastaja pod mano; telo in duša v harmoničnem utripanju celote, izstop iz sadističnega kroga menjave in ponudbe, vse je prav, valovi se umirijo, žoga je v košu. Vem, da so mi pri petdesetih šteti poslednji trenutki na košarkaškem igrišču, a danes, 3. julija 2007 ob 19.50, sem ob koncu zadel deset metov zapored. Hvaležen sem, da lahko še vedno stojim na igrišču in se gibljem, malce po medvedje. Generacije in generacije mulcev brez zdravih očetov in karizmatičnih mentorjev se menjujejo, jezijo se name, pizdijo, jokajo ob soočenju s kruto realnostjo, niso v internetni igralnici, na igrišču gre zares. Ob meni so odraščali številni dečki, bili so moji posvojenci, postavljal sem jim meje, jih bodril in jih provociral, če se niso zavedali svojih sposobnosti – a kdo se jih v rani mladosti … Opozarjam jih, da košarka ni digitalna igra ena na ena, da so NBA zvezdniki napihnjeni meteorji velikih blagovnih znamk. Popravljam jim met, učim jih vztrajnosti, v boju mož na moža ni prostora za blef, zmožnost zadeti koš nikoli ne laže. Amaterska igra na zunanjih igriščih ni za velike pogodbe, brez reflektorjev, gledalcev sem dobil vse, kar potrebuje moški. Samozavest, veselje do gibanja, veličastje zmag in grenkobo redkih porazov

Igor Bizjan