Vest

Dragi sonarodnjaki,

nisem še fasala malarije, to ne. Sem pa imela zelo neprijetno (pre)izkušnjo. Bojda sem šele zdaj postala prava menedžerka, pravijo tukaj.

Ravno sem se odpravljala v posteljo, pravzaprav sem že dremala, ko je nekdo potrkal na vrata. Jenipher, naša zvezda šanka.

“Govoriti moram z vama”, je zašepetala. Ena tak iskriv, skrivnosten pogled je imela v očeh.

“Ja, kaj pa je?”, sem slišala Rogerja. “Katja že spi…”

“Zbudi jo, prosim…Tole je nujno.”

Pipa pred wc-ji je eksplodirala, bojda je naš vrli varnostnik (Kenedy mu je ime) spet nekaj šaril po njej. Ni ravno ekspert, vzel je palico in butnil po njej, ko je malo curljalo čez in je najbrž mislil, da bo tako popravil. Pa ni, le razneslo jo je. A to ni srž te zgodbe (je pa del nje).

Pred nekaj tedni je naš Jan (nemški prostovoljec) nekako založil svoj telefon. Izginil je, dobesedno čez noč. Pustil ga je pri biljardni mizi, kjer ga je polnil. In zjutraj je napravica izginila. In potem je kakšen teden vztrajno moril in spraševal vse po vrsti, če je kdo slučajno trknil ob njegov telefon. Seveda smo najprej zaslišali našega varnostnika, ki pride v Gardense ob 7-ih zvečer in odhaja okoli sedme zjutraj. Njegova osnovna naloga je prav ta, da celo noč preverja celotno lokacijo in skrbi za našo lastnino. Človek, ki mu zaupamo, torej.

Kenedy je zatrdil, da Janovega telefona ni nikoli našel. Konec zgodbe, smo rekli, gremo dalje.
Jan se je sprijaznil, da je nokia pač izginila.
Kupil si je novega, ni bil poceni (celo več je stal, kot je mesečna plača našega varnostnika). In potem je itak končal svojo misijo v vrtovih in krenil na mesečno pot po Afriki.

No, naj nadaljujem. Tako je naša Jenipher tisto noč v vsej zmedi in paniki, ko je bilo treba urgentno poklicati našega vodovodarja, iskala funkcionalen telefon. Naključje je bilo, da je bil njen ravno prazen (tukaj imamo še vedno sistem telefonskih kartic, ki jih polnimo z “airtime-om” za 1000-50.000 šilingov in ko kredita ni več, se pač znajdemo takole…).
In je za telefon pobarala še našega varnostnika. Glejga zlomka, njegov je še imel nekaj kredita, torej si ga je izposodila.

“In sem vzela njegov telefon v roke, pogledam…in prmejduš, to je Janov telefon!”

“Jenipher, pa si res prepričana, da je njegov?”

Prikimala je, ni mogla skriti tistega vznemirjenja.

“A vesta, še sama ne morem verjet…Ker vem, da je Jan sumil prav mene…”

In smo naredili načrt.
Ona bo šla dol, k šanku in kjer je zdaj pustila tale nesrečni telefon, midva bova prišla nekaj minut za njo. Ura je tri zjutraj, cev moramo nekako rešiti in midva bova tja prišla brez najinih telefonov. Potem si bo Roger izposodil Kenedyjevega.

Živčen je bil, ko naju je zagledal. Vse skupaj smo izpeljali po načrtu, takoj smo identificirali “izgubljeni” telefon. Potem se je začela drama.

Vprašala sem ga, kje je dobil telefon, pa je najprej zatrjeval, da ga je kupil v sosednjem mestu. Za 35 tisoč šilingov. Celo človeka, ki mu ga je prodal, bi menda lahko pripeljal.

“Ah, daj no, Kenedy…kakšno naključje pa je to, da si kupil ravno telefon, ki je bil izgubljen tukaj…Povej po resnici, ne mi lagat.”

Potem je nastala tišina in se je zlomil. Priznal je, da ga je ukradel. Da ni hotel, da mu je res žal, da ima to službo rad in vrtove tudi. Da naj se ga usmilim, da ne more izgubiti te službe. Ah, kako mi je pihal na dušo…

Na kolena je padel in rotil. Srce se mi je lomilo in do pol petih zjutraj smo se pogajali, eno uro sem mu pojasnjevala, da je storil veliko napako. Izgubil je moje zaupanje. In službo. Prekršil je osnovno pravilo, kraja je resen prekršek.
Lahko bi ga prijavila inšpektorju (chairman se mu reče, čez ima cel Nkozi in res je strog), pa ne bom, sem rekla. Ravno je bil konec meseca in zanj sem imela pripravljeno kuverto z njegovo mesečno plačo. Kaj naj zdaj storim?

Rotil je in jokal, skoraj bi se zlomila. Tole je bila zajebana preizkušnja.

Da bi bilo vse skupaj še bolj groteskno, sem imela pri celi debati ob sebi še Maureen (našo natakarico), ki je prevajala iz njegovega lokalnega jezika, Kenedyjeva angleščina je žal nerazumljiva.

Najprej je zahteval svojo plačo. Potem, je rekel, bo odšel.
Še desetič sem ga vprašala, če se zaveda, kaj je storil in kakšne so posledice njegovega dejanja. Da ga imam kot človeka rada in da sem mu resnično zaupala (varnostniku vendar moraš zaupati), on pa je storil tole bedarijo. Pa je spet zajokal, se zamislil, nastala je tišina in čakala sem na odgovor.

“Kenedy, izgubil si službo. Takšna so vendar pravila, kako naj ti po vsem tem še zaupam?”

“Pravi, da mu je žal. Prosi te odpuščanja …in če mu ne odpustiš, hoče plačo in potem gre.”
Maureen mu je znova skušala pojasniti celo situacijo, njemu pa kar ni bilo jasno, da poti nazaj ni.

In okoli petih zjutraj smo se dogovorili. Seveda bo dobil plačo za minuli mesec, a službo je izgubil. Varnostnik je tukaj nuja in zato ga bomo imeli naokoli še teden dni, dokler ne najdemo novega človeka. In v tem tednu naj se res potrudi, ker mu bom potemtakem plačala tudi za ta teden dela.
Stimulacija ali motivacija, kakor hočete, ne bi rada, da nam človek iz jeze zažge Gardense (ej, previdnost je mati modrosti, al kako že…).

A užalostilo me je vse skupaj. Potrlo.
Ne štekam. Kako neumen je nekdo, ki stori kaj takega? Ukrade telefon, ki ga vsi na daleč prepoznamo. Celo Janovo sim kartico je uporabljal za povrh vsega. Ah, joj.

In zdaj se ekstremno trudi. Pobira steklenice, pomaga vsem povprek in me gleda s tistim žalostnim pogledom. A službo je izgubil, poti nazaj res ni.

Ko sem se o vsem skupaj pogovarjala z ostalim osebjem, so mi rekli, da sem reagirala profesionalno. Ne vem, grenak priokus ima cela zgodba. Cel mesec garam, da bodo lahko ljudje dobili svojo zasluženo plačo, zaupam jim, moram jim. Potem pa tole.

Jan je ravno danes uletel, s Kenedyjem še ni govoril. A najbrž snidenje ne bo ravno prijetno.

Pa vendar. Še vedno sem rada tukaj, še vedno verjamem v ljudi.
Upam le, da smo se (vsi) nekaj naučili. Človek sem in tole je bil (le) eden od menedžerskih preizkusov.
Nimaš kaj, takle mamo.

In ko boste tole brali, bom že na poti v Kabale, na jug Ugande. Sedem ur vožnje, kratek oddih. Skok v hladno jezero in svežina trav.

Predvidevam, da ste še vedno lepi in prijazni?

Vas pozdravljam in objemam,

Katja Lenart,
5.9.2009, Nkozi.