Vest

Dragi sonarodnjaki,

dolga noč je za mano. Naša Maureen je fasala malarijo (se mi je zdelo, da bo prej ali slej v našo malo skupnost priromal kakšen malaričen insekt, pa kaj češ). S krvavimi očmi mi je v petek zvečer pokazala tablete in hladno zamomljala:

“A vidiš tole, zbolela sem…”

Kot da je to nekaj popolnoma samoumevnega, mi je razložila, da bo zdaj kmalu obležala za nekaj dni, torej ne bo mogla delati.

“Tamle sem bila, pri dohtarju, škipnil me je in bojda imam malarijo. Dva jurja za pregled, jurja in pol za tablete. Jutri bom pa že švicala…”

In vse je res. Beločnica je postala rumeno krvava, naša natakarica pa je na čajčkih in trese jo. Prav zasmilila se mi je.

In sem tako nocoj sama z Jenipher obvladovala situacijo, ki je bila daleč od mimogredne. Sto ljudi, rezervacijo so imeli že mesec prej. Alkoholizirana horda diplomantov, polnih keša, se nama je obesila na šank. Ah, jebiga, kelnarjenja sem se doslej uspešno izogibala, nocoj pa sem tudi to končno dala čez. In za vrat se mi je obesil menedžer ene fensi rezidence s Ssesse Islanda (turistična baza Viktorijinega jezera, o kateri imajo vsi veliko in lepo povedati), torej bom bržkone kmalu videla tudi to ugandsko lepoto.

Sem pa prejšnji teden zaokrožila po jugu Ugande in doživela bizarno popotovanje.
Iz sedemurnega avtobusnega tripa se je pot razvlekla v neskončnih in zgužvanih dvanajst ur, na cilj (Kabale) sem priromala ob polnoči in ko sem končno uletela v tisti sanjski Edirisin hostel (ah, sploh jih ni besed, ki bi opisale katarzo pod vročim tušem, ki ga nisem občutila že mesec dni), se mi je za nekaj ur ustavil čas. Še dve uri smo klepetali v tistem kavarniškem kotičku in podoživljali mojo nedeljsko bizarko.

Priznam, da sem pred odhodom težila, ker se mi nekako ni dalo na tale moj sestanek v Kabale. Vsak mesec se dobimo na eni od Edirisinih lokacij, zberemo se menedžerji in direktorja, da preletimo dogajanje v treh bazah.
Prejšnji mesec so vsi uleteli k nam v vrtove, tokrat sem bila jaz tista, ki je morala odromati tja daleč.

Ne samo, da sem skoraj dve uri čakala avtobus za Kabale (v Kayabwe se pač postaviš ob glavno cesto in štopaš avtobuse, dokler ne uleti ta pravi), po dobrih dveh urah vožnje, ko sem ravno dobro zadremala, mi je glavo sunkovito zabilo v prednji sedež. Avtobus se je ustavil s polnim šusom in v naslednjih treh minutah smo se na hitro skobacali z velikanske zelene kripe.

Nisem mogla verjeti svojim očem, zadnja kolesa so zaštrlela navzven in nasikani potniki so se nabasali okoli velikanskega vozila. Čisto na tleh je obsedel in v nekaj sekundah je tam pri kolesih že zašaril eden od voznikov. In dasiravno je vse skupaj izgledalo kot vnaprej izgubljena bitka (majkemi, roko dam v ogenj, da tiste kripe ne bodo nikoli več spravili na cesto), je mladenič pod avtobusnim podvozjem kar čaral in čaral. Nam seveda ni bilo nič jasno. Malo smo poklepetali, gospoda avtobusnika pa sta vztrajala, da bomo naš prevoz že nekako uredili, čez nekaj ur bo pa menda pri nas že drug avtobus. Ja, pajada.

Kajpak sem zaštopala ta prvi mtato (minikombi), v katerega so nas nabasali kot sardele. In ugotovila, da nič ni nemogoče, ljudje se lahko ure dolgo peljemo stisnjeni drug čez drugega, dvajset se nas je peljalo v majhnem kombiju za štirinajst ljudi. Skoraj štiri ure.

Potem so nas vrgli ven nekje na sredi poti, češ, da bomo dalje potovali z naslednim prevozom. In se jih je na poti v Kabale zamenjalo vsaj pet, za prevoz pa sem plačala gromozansko ceno (vsega skupaj ravno toliko, kot je plača našega varnostnika).

Je že res, da sem prevoz do Kabale plačala že na začetku (17 tisoč ugandskih šilingov, ki mi jih šofer po nezgodi s kolesi seveda niti pod točko razno ni želel vsaj delno vrniti), na koncu me je tole potovanje stalo vsaj še enkrat več. A kaj češ, tako pač je. Tudi to je Afrika (in ne bom lagala, da me je vse skupaj po svoje tudi zabavalo). Na tej razvlečeni poti sem lahko občudovala tudi zebre in gromozanske cestne luknje (ki so pravzaprav kraterji, na katerih mi je rit vsakič poskočila do nebes in nazaj), zeleno ugandsko deželico in komunicirala z domačini. Zanimivo, seveda. In ko človek prispe na cilj, je slabo hitro pozabljeno, ostanejo le še fotke in boleče kosti.

Nadihala sem se svežega zraka ob jezeru Bunyonyi, filtrirala misli in kovala načrte. In ko sem se vrnila v moje vrtove me je pričakala topla dobrodošlica. Pogrešali so me, bilo je kot da sem se vrnila domov.

Rada jih imam, tole mojo ekipco. Z vsemi kiksi in dosežki vred, včasih se mi zdi, da sem tukaj že celo večnost. In ko so krize (ja, so dnevi, ko me prime, da bi vse skupaj pustila in šla nazaj v civilizacijo), me tolažijo in hrabrijo. Kar ne morem jih ne imeti rada.

Skratka, delamo male čudeže, o katerih bom še pisala in govorila. Afrika je šok, a vsakogar strese drugače. Toplo priporočam.

In Vi, že odštevate dneve do novega leta, vas jesensko listje odeva v bakrene barve, je sosedova krava še vedno črno-bela, se kaj spomnite name?

Vroč pozdrav pošiljam iz Nkozija, ravnokar se je storil dan.

Katja Lenart