Vest

“Strah hodi po Evropi - strah komunizma. Vse sile stare Evrope so se združile za sveto gonjo proti temu strahu - papež in car, Metternich in Guizot, francoski radikali in nemški policaji. Kje je opozicijska stranka, ki bi je njeni vladajoči nasprotniki ne bili razkričali za komunistično, kje je opozicijska stranka, ki bi tako naprednejšim opozicionalcem kakor svojim reakcionarnim nasprotnikom ne bi vrgla nazaj sramotilnega očitka komunizma?”
Karl Marx in Friedrich Engels: Komunistični manifest

Založba Sanje (!) je te dni ponatisnila Komunistični manifest, znan tudi kot Manifest komunistične stranke. Po naročilu Zveze komunistov sta ga napisala ustanovitelja in teoretika komunizma Karl Marx in Friedrich Engels in je bil objavljen 21. februarja 1848. Manifest pojasnjuje namen in program zveze komunistov. Neposredni cilj je bil zgraditi socializem, ki bi kasneje prešel v brezrazredno družbo, komunizem.

Po bibliji je Manifest najbolj prevajana knjiga na svetu. Pred odhodom s prizorišča zgodovine je Manifest v Sloveniji nazadnje izšel kot strip (!) v založništvu študentske Tribune …

Marxu (že dolgo) nihče ne oporeka točnosti njegove analize (in kritike) kapitalizma kot ekonomskega (in družbenega) pojava. Zataknilo se je pri uresničevanju socializma (vsakomur po delu) in napovedovanega komunizma (vsakomur po potrebah) v praksi, ker so številni v minulih 90 letih pač (zmotno) menili, da je zanj(u) že napočil čas. Saj je tudi teoretika Edvarda Kardelja zgled doma) - ki je utemeljil idejo o samoupravnih interesnih skupnostih kot obliki neposrednega upravljanja civilne družbe s presežno vrednostjo za zadovoljevanje skupnih potreb -, najbolj vulgariziral prav politik Edvard Kardelj, ker je imel moč, da je državi vsilil sistem, ki čas zanj ni (še) dozorel. Zato sistem tudi ni deloval po predstavnikih, kot si je zamislil Kardelj, ampak preko predstavnikov in se marsikje sfižil.
Zvrhano mero voluntarizma so prav tako pokazali Rusi - in jugoslovanski komunisti tudi -, ko so vlekli ljudstvo za lase v nebesa, ker samo ni hotelo tja. Z nekdanjimi vzhodnimi demokracija ni izgubljati besede, te si tako niso same izbrale ’socializma,’ k njim je zašel na konicah sovjetskih bajonetov po 2. svetovni vojni. Pa kaj, ko razen sile ’komunisti’ niso imeli drugega zgodovinskega zgleda kot cerkvenega, ki že dve tisočletji vlači ljudstva za lase v raj! Muslimani so si v raju omislili celo device, ki da čakajo zagrete vernike, pozabili pa so, ali je za deviške vernice zagret vernik nagrada, ali kazen …

Vendar izkušnje s socializmom (vsakomur po delu), v praksi le niso bile povsod nujno samo slabe, še v eni od obeh nekdanjih Nemčij ne! Vsaj v Sloveniji s samoupravnim socializmom zagotovo ne, sicer se ne bi vedno večjemu številu prebivalcev Slovenije, ko obstoječi liberalni kapitalizem primerjajo z izkušnjami iz ’svinčene’ preteklosti, vedno bolj kolcalo po jugi. Primerjajo prednosti socializma s slabostmi kapitalizma. In ta je večini, ti pa so delojemalci, vzel največ kar je mogel, pobral jim je njihovo človeško dostojanstvo! Namesto ljudi so delojemalci naenkrat le še delovna sila in nujen, vendar vedno previsok strošek. Kot bi ne bil osnovni cilj proizvajanja zadovoljevanje potreb, ampak grabljenje dobička, ki ga ustvarja večina, za maloštevilne posvečene!

S prehodom iz socializma v kapitalizem nismo z umazano vodo v devetdesetih letih izlili še dojenčka, potegnili smo ga iz umazane vode in ga odvrgli, umazano vodo pa ohranili. In kdo je to naredil? Izvoljeni predstavniki ljudstva!

V svetu dvajset odstotkov prebivalstva porabi osemdeset odstotkov vsega proizvedenega. Slovenija je med temi dvajsetimi odstotki. Celo več, Slovenija je med osmimi odstotki najbogatejših držav v svetu! In ni pričakovati, da bi se bil kdorkoli med temi dvajsetimi ali celo osmimi odstotki pripravljen prostovoljno odreči svojemu ’bogastvu,’ čeprav je to za naše razmere pogosto revščina, za revne v svetu pa je še vedno nepojmljivo bogastvo!

Svet se bo zanesljivo zrušil, če omenjenih dvajset odstotkov ne bo pripravljeno deliti svojega bogastva z revnimi. Ne ravno obstoječega, ampak v prihodnje pravičneje deliti novo ustvarjeno vrednost z drugimi osemdeset odstotki.

Slovenija se vedno bolj razslojuje in vedno več je revnih in tanjša se plast resnično bogatih. In ni več kot za četrtino tistih, ki plavajo in jim voda (še) ne teče v grlo.

V Sloveniji ni stranke, ki bi dosledno zagovarjala pravice delojemalcev. In tudi tistih, ki po Marxu sicer niso alienirani od proizvajalnih sredstev, ampak so njihovi lastniki, kapitalisti torej. To je novo, toda v čem se razlikuje delojemalec, ki na svojem računalniku prodaja svoje delo, lastnik stroja, na katerem dela, lastnik tovornjaka, ki ga vozi. Je lastnik proizvajalnega sredstva in je s proizvajalnim sredstvom vred izkoriščan, plačan najmanj, da še reproducira svojo delovno sposobnost, t. j. da preživi (prav vseeno, če na relativno malo nižji ali višji ravni).

Pustil bom teoretična razglabljanja, ker so zanje bolj poklicani drugi od mene, pa se ne oglašajo, čeprav so še pred dvajsetimi leti predavali marksistično filozofijo in politično ekonomijo (in tako pobirali obresti od Kapitala). In se ponovno pridružujem mnenju sindikalnega vodje Dušana Semoliča, da je pomembnejše kot delavce pripeljati pred parlament, pripeljati njihove predstavnike v parlament!

Pred nedavnim je bil v Ljubljani v (so)orgnizaciji evropske levice, ki ima svoje predstavnike tudi v evropskem parlamentu, posvetovanje levo usmerjenih (nekaj) intelektualcev in (nekaj) študentov z Metelkove na temo, ali je mogoče ponovno v Sloveniji povezati levo razmišljujoče in delujoče. Potem, ko se je nekdanja Zveza komunistov Slovenije, pod enim prisilnim upraviteljem in dvema stečajnikoma doživela menažerski prevzem, težko. Nekaj upokojencev, nekaj intelektualcev in nekaj študentov, še ni levica. Čeprav bi bilo nekaj levih poslancev tudi v slovenskem državnem zboru osvežitev, podobno kot so za Evropo. Drugače je z nekaj poslanci prodreti v hram sprejemanja zakonov kot moledovati etablirane stranke, ki so občasno prepoznajo v kakem posameznem projektu v lovljenju glasov volivcev, da blagovolijo dati kakšno zakonsko pobudo.

Slovenska evropska levica zanesljivo ne bo stranka. Vendar pa je v Sloveniji zanesljivo zadosti volivcev, ki jih ne prepričata ne desna Janševa, ne ’leva’ Pahorjeva ponudba. Proletarcev, ki z revolucijo nimajo izgubiti drugega kot svojo revščino, v Sloveniji ni. Zanesljivo pa je v Sloveniji mnogo takih, ki z ameriškim predsednikom Obamo niso pripravljeni zamenjati slovenskega zdravstvenega sistema za ameriškega. In še kaj imamo (smo že imeli) v Sloveniji, s čimer smo lahko (bili) zgled Ameriki, pa tudi delu Evrope!

Matjaž Vizjak