Vest

Arctic je rekel/-la:

tale simpatičen text sem našel na http://www.leksikon-yu-mitologije.net/read.php?id=2762

O Janezu Janši reči kaj dobrega, tudi, če bi še tako hotel, enostavno ne morem. Stalinistična tehnika vladanja v stranki, pa v vladi, sicer brez Stalinove moči, izdaje, zarote… Ja, vse, razen moči spominja na Josifa Visarionoviča Džugašvilija.
Janez Janša je svojo politično usmeritev menjal večkrat kot katerikoli politik (če jo je seveda kdaj sploh imel, prej bi rekel, da mu je ideologija sredstvo). Odmislimo njegovo mladostno partijstvo, ker to še zdaleč ni bil edini preobrat; stranke, internacionale in ideologije so kasneje kar deževale, načrtno pa je gradil kult osebnosti med svojimi, kajti, če človek tolikokrat menja politično prepričanje, pa ga nekateri ves čas zvesto podpirajo, pomeni, da ne podpirajo njegove politike, ampak osebo Janeza Janšo, ki je v njihovih očeh svet, nezmotljiv in nezamenljiv.
Po sojenju četverici se je Janez Janša priključil novoustanovljeni Slovenski demokratični zvezi (SDZ), ki jo je vodil Dimitrij Rupel, in po prvih večstrankarskih volitvah postal obrambni minister. Kapital z afere JBTZ je uspešno dopolnil v osamosvojitveni vojni, čeprav v njej ni storil ničesar drugega, kot tisto, kar je od obrambnega ministra v vojni za pričakovati. Sprva se ni preveč mešal v čisto politiko, prva prelomnica pa se je zgodila ob razpadu SDZ na liberalno in konservativno krilo. Janša je takrat veljal kot morebitni novi predsednik stranke, ker je bil v tistem času nekakšen kompromis med liberalci in konservativci, ki bi stranko lahko obdržal skupaj. Stranka je kljub vsemu razpadla in vodja liberalnega dela, ki ga je takrat poosebljal Rupel, je postal Bavčar. Čeprav so vsi pričakovali, da se bo Janša pridružil stranki prijatelja Bavčarja, se to ni zgodilo. Ker ni postal predsednik še naprej združene stranke, Bavčar pa je postal predsednik Demokratske stranke, je Janša v skladu s svojo osebnostjo v tem videl izdajo, ob tem pa je čisto pozabil, da je še iz leta 1988 velik Bavčarjev dolžnik. Dve leti kasneje mu je v parlamentu, ko so ga odstavljali, zabrusil: »Bavčar, vse slabo se je začelo dogajati, ko sta ti in Rupel razbila SDZ.« Še prej je zaradi določenih kritik izdajalec postala revija Mladina, katere dolžnik iz leta 1988 je prav tako.
No po razpadu SDZ je malo cencal, razmišljal, če naj gre avtomatično v drugi, Pirnatov del (NDS), nato pa se naenkrat vpisal v takratno Socialdemokratsko stranko, ki jo je vodil Jože Pučnik. Po volitvah 1992 je vstopil v vlado kasnejše »nenačelne koalicije« med LDS, SKD, ZLSD in SDS. Koalicijsko pogodbo je podpisal on, čeprav ni bil še predsednik stranke, še več, skoraj nov član je bil. Seveda so to bili časi, ko si on in njegovi pristaši še niso mogli zamišljati, da bi bil lahko obrambni minister kdo drug. Tako je majhna stranka z vsega 4 poslanci, ki niso bili niti jeziček na tehtnici, postala vladna stranka. Kmalu je svojega »vzornika« Pučnika tudi spodnesel z mesta predsednika stranke. Hkrati je začel s sicer še blagim intervjujem v Sobotni prilogi »Pri Kučanu bolj cenim dejanja kot besede« z neverjetnimi stalinističnimi napadi na Kučana. Povečajoč si svojo moč v vojski je Janša spomladi 1994 menil, da je čas dozorel, da naredi s pomočjo vojske skrit državni udar. Ni mu uspelo in bil je užaljen(!). Odstavili so ga samo z mesta ministra, čeprav bi moral za kaj takega nemudoma kazensko odgovarjati. Pa še ob odstavljanju je delal neke predstave z nahujskano množico, vojaki na ulicah z zelo podcenjujočimi izgovori, v glavnem, noben minister ne prej, ne pozneje ni delal ob odstavitvi česa takega. Od takrat je Janša postal pri svojih privržencih nekakšen dežurni nedolžnež. Lojze Peterle oziroma SKD, ki takrat niso izstopili iz, po novem, nenačelne koalicije, so seveda postali izdajalci.
Janša je svojo socialdemokratsko stranko najprej vključil v socialistično internacionalo in se ponosno trkal, češ, vzeli so nas kot polnopravne člane, Združena lista pa je kot bivša komunistična partija dobila le status opazovalca. Toda čez čas, ker njegova politika ni imela s social-demokracijo nobene veze, so stranko izključili. Menda se je celo tam hvalil(!), kako ga je, ko je obiskal kot obrambni minister Veliko Britanijo, sprejela tudi takrat že bivša premierka Margaret Thatcher. Lep ponos za člana socialistične internacionale. Po izključitvi so Janša & co. lansirali mnenje, da je pravzaprav socialistična internacionala ena velika udbomafija(!). Janši sta pri tem najbolj pritrjevala Danilo Slivnik in Ivo Hvalica (kasneje tudi izdajalec). Seveda izključitev iz socialistične internacionale Janše ni motila, da bi se pač potrudil vpisati v konseravtivno internacionalo (v eni pač moraš biti). Ponosno je odgovarjal na dvome, če socialdemokratska stranka tja sploh sodi, da so v njih tudi portugalski socialdemokrati, pa čeprav tam gre za neko čudno stranko z imenom Ljudska socialdemokratska stranka, pa še ta je bila seveda edini primer.
1996. leta je t.i. pomladni trojček dobil 45 poslancev in skoraj možnost za sestavo vlade, ki pa Janši ni preveč dišala, saj je nepričakovano več glasov od njega znotraj koalicije dobila SLS in mandatar bi bil v takem primeru Podobnik. Ker pa taka vlada ni uspela, je Podobnik vstopil v Drnovškovo in, verjetno niti ni treba omeniti, postal izdajalec. Ne glede na svojo neumnost pa je imel Podobnik veliko več razlogov za vstop v vlado kot Janša leta 1992.
Janša je po tem postajal vse bolj prvak desne opozicije in se predstavljal kot borec za male in ponižne. Toda v začetku 2000 je nastala z združitvijo SKD in SLS nova, močna desnosredinska stranka, ki bi lahko ogrozila njegov primat v tem političnem prostoru. Spomnimo se obupanega Janše skoraj ves teden po združitvi dveh drugih strank. Janša je takšno stranko moral razrušiti in to mu je tudi uspelo. Še prej pa je moral z njo sodelovati, da zruši Drnovškovo vlado. Za mandatarja je predlagal Bajuka, enega podpredsednikov SLS+SKD, ker ga je, takrat še neizkušenega najlažje vodil. Ko so vlado zrušili in začeli deliti stolčke, se je takoj osigural ob morebitnem neuspehu na skorajšnjih volitvah. Javno je dejal, da je namestitev Marjana Podobnika za šefa Telekoma žal čisto politična odločitev. Hja, so pol leta kasneje izgubili le zato, ker je bil Podobnik direktor Telekoma? In, zakaj je šel s takimi kot je Podobnik rušit vlado? No, on je bil spet dežurni nedolžnež. Zaradi kritike predvolilne kampanje pa je postal takrat v njegovi stranki nov izdajalec Ivo Hvalica (vmes je nekaj časa bil izdajalec celo Slivnik, a sta se nekako pobotala, verjetno je pri njem Janša naletel na trd oreh).
Leta 2003 je Janša naenkrat nehal biti socialdemokrat, z njim pa cela stranka, leta 2004 mu je zaradi naveličanja ljudi nad LDS in ne zaradi njega samega, končno uspelo. A za kratek čas in spet je užaljen in išče izdajalce.
by Bon Scott @ 2007-11-17

jelen12 je rekel/-la:

Ne glede na vse ga pa folk še kr glasuje…zdej sem vidla da je v ožjem izboru pr izboru za politični obraz leta:
http://www.revijaobrazi.si/obrazi-dneva/iz-kioska/izbiramo-politicni-obraz-leta-2009.html