Vest

Gledanje slovenskih celovečernih filmov je sila nehvaležno početje - prvič, ker jih je težko gledati, ne da bi bil obremenjen s predsodki, kakšen vse naj bi slovenski film bil in drugič, ker je, če smo iskreni, v vsakem od teh stereotipov vedno tudi nekaj resnice.
Od letošnje bere Filmskega sklada smo si ogledali tri celovečerce, ki se jih nadejamo ogledati tudi v kinematografih - na žalost bomo tako spustili televizijska Distorzijo in Igro s pari. Težko jim je najti nek skupni imenovalec, vendar se ne gre znebiti občutka, da se vsi še vedno skoraj pod prisilo gibljejo znotraj okvira, ki jim ga narekuje že omenjeni predsodek o “slovenskem filmu”.

Mogoče temu arhetipu najbolj ustreza Kozoletova Slovenka, ki na prvi pogled vsebuje vse tipične freudovske elemente in druge teme, ki se jih slovenski avtorji - in po njihovem mnenju očitno tudi občinstvo - očitno kar ne morejo naveličati. Zgodba je verjetno že znana; Aleksandra je študentka, ki si kupi stanovanje, kredit pa namerava odplačati z opravljanjem baje najstarejšega znanega poklica. Tu se razumljiva zgodba, pa tudi dramaturška struktura preprosto končata - to ni film o socialni stiski, podzemlju prostitucije ali nefunkcionalni družini, kot bi po tej kratki obnovi mogoče pomislili, saj Kozole ponudi popolnoma premalo, da bi gledalec zgodbi zgradil trdne temelje. Zakaj bi revna študentka sploh kupovala stanovanje, zakaj bi se ukvarjala z nesposobnimi zvodniki ali nepomembnim bivšim tipom so le vprašanja, ki - namesto, da bi vzbujala zanimanje - ustvarjajo zmedo, zaradi katere dobimo kvečjemu (vsebinsko gledano) spodoben kratek film, ki se konča dobesedno tam, kjer bi se vsak normalen film šele dobro začel.
Ker je bila Slovenka daleč najbolj promoviran in najbolje predstavljen film Festivala, je morda zato v očeh publike veljal za enega od favoritov. Tudi val navdušenja, ki je prišel s sarajevskega festivala, žirije ni prepričal, saj je Slovenka v soboto ostala brez ene same vesne.

Ker se je s tem že prej strinjala večina domače kritike, je bilo pričakovano, da bosta glavna tekmeca Osebna prtljaga Janeza Lapajneta in 9:06 Igorja Šterka. Prvi v marsičem spominja na Kratke stike, ki je pred tremi leti na Festivalu popolnoma pohodil vso konkurenco - podoben je altmanovski način podajanja zgodbe, čeprav tokrat strogo linearen, podobna je široka paleta skrbno izdelanih likov, podobno je Lapajnetovo vodenje igralcev. Še največje odstopanje se pozna pri sami fotografiji, saj je - kljub istemu direktorju fotografije in podobni tehniki - verjetno najslabši aspekt filma. Zgodba, ki jo je Lapajne pilil skupaj z mladim pisateljem Nejcem Gazvodo, se začne obetavno, a morda za koga spet vse preveč “slovensko” - vrženi smo  v klasičen slovenski dom, prepoln klasične slovenske družinske dinamike (posesivna mama, svojeglava sinova punca itn.) - in se nato prav lepo zaplete, a se proti koncu vse bolj vrača na svoj začetek in se tako skoraj sprevrže v nekakšno komedijo zmešnjav, ne da bi ponudila odgovore na vprašanja, ki si jih ves čas zastavlja. A morda je takšen tudi njen namen.

Šterkov 9:06 že začne zanimivo, saj kriminalke pri nas - razen redkih ekscesov a la Patriot - niso ravno stalnica. A to seveda ni navadna kriminalka, saj se Dušan, tihi in nedostopni kriminalist, bolj kot s preiskovanjem skrivnostnega primera samomora ukvarja s svojo krizo identitete znotraj krize srednjih let. Kar bi lahko bil spodoben “whodunnit” krimič ali izvrstna vivisekcija tako aktualnega pojava, kot je samomor, se sprevrže v dekonstrukcijo osebnosti Dušana, ki kmalu začne odgovore iskati v življenju žrtve, vse do mere, ko ga ta popolnoma prevzame. Kar se, seveda v klasični maniri filma noir, vedno konča tragično.
Film je zasluženo prejel vesno za fotografijo, saj je Simon Tanšek svoje delo opravil odlično. Dobro je povzel tako vzdušje kot dinamiko Šterkovih kadrov in tako še poudaril njegovo pripovedno poetiko - kar pa ni nujno dobra stvar, saj Šterk že sam po sebi z njo mogoče malo pretirava. Zgodba je tako odrinjena na stranski tir, film pa postane prisiljen eksperiment v identifikaciji z junakom, nekakšna meditacija na temo.

Še besedo o nagradah; čeprav je 9:06 povsem zasluženo pobral vesno (vsaj) na področju fotografije in montaže, je popolna spregledanost s strani žirije za Osebno prtljago zagotovo razočaranje, saj med opisanimi zagotovo izstopa (vsaj) scenaristično in igralsko - v mislih imam predvsem Natašo Barbaro Gračner, ki je res izvrstno odigrala vlogo nekakšne ojdipovske matere.
Težko je torej potegniti črto pod še enim letom v slovenskem filmskem svetu. Lahko rečemo, da letošnji nagrajenci res niso postregli z ničemer revolucionarnim, a prestrogo ali preveč klišejsko bi bilo trditi, da slepo sledijo trendu, ki mu v narekovajih pravimo “slovenski film”. Pravzaprav je res, da se ukvarjajo s precej klasičnimi temami tako na osebnem (samomor) kot širšem nivoju (očitno je, da je Slovenka sinonim za vlogo Slovenije v času predsedovanja Uniji), vendar se jih lotevajo s tako raznolikimi pristopi, da bi jih bilo nepošteno metati v isti koš. Vsekakor pa nestrpno pričakujemo izkupiček prihajajočega leta.

Andraž Jerič