Vest

»Mar mislite, da bo presvetli cesar pustil vse tako, kakor je? Če tako mislite, ga slabo poznate. Vojna s Turki je neogibna. Ubili ste mi nečaka, zdaj pa imate, kar ste hoteli. Vojna je neogibna. Srbija in Rusija nam bosta priskočili na pomoč.
To bo tekla kri!«
Švejk je bil v tistem preroškem trenutku sijajen. Njegov dobrodušni obraz, nasmejan ko polna luna, je od navdušenja kar žarel. Bilo mu je vse jasno.
Jaroslav Hašek: Dobri vojak Švejk, Ljubljana, DZS, 2000, str. 21

»Če hočeš vojno, jo boš imela!« je predsednici slovenskih upokojencev dr. Mateji Kožuh Novak ob svojem hitrem odhodu z otvoritve festivala za tretje življenjsko obdobje v preddverju Cankarjevega doma v Ljubljani, ponovil za Švejkom častni pokrovitelj festivala, predsednik vlade Borut Pahor.

S čim si je Mateja Kožuh Novak zaslužila to hudo grožnjo? Slišalo (nas) jo je več novinarjev. Z besedami z otvoritvenega govora na festivalu? »Ko smo se lani srečali na osmem festivalu za 3. življenjsko obdobje, smo bili polni optimizma: prihajala je nova vladna in parlamentarna garnitura, ki naj bi popravila napake stare, upali smo na boljši dialog z našimi predstavniki v parlamentu in z vlado, pričakovali smo nove razpise za delo nevladnih organizacij, saj so z novo vlado prihajali ljudje, ki znajo ceniti delo civilne družbe. Upokojenci smo napovedali borbo za vnovično vzpostavitev razmerja med plačami in pokojninami na 70 odstotkov. Pa nas je vse skupaj hudo udarila recesija, ki je razgalila do obisti početje predstavnikov slovenskega kapitala in moč predstavnikov kapitala tam, kjer bi je ne smeli biti – v slovenski politiki. Recesija je najmočneje udarila tiste, ki bi jih morali v časih suhih krav najbolj zaščititi. Nihče od tistih, ki so v Sloveniji prispevali h globoki recesiji v državi, do danes še ni odgovarjal za svoje početje. Nasprotno, bolj kot kdajkoli je živa ideja o nadaljnji privatizaciji zdravstva in domov za starejše, delovni pogoji zaposlenih postajajo vedno težji, vrtci postajajo dražji in manj dostopni, saj je zvišana rodnost, ki so jo tako težko pričakovale vse vlade in vsi poslanci, nazadnje oblastnike presenetila.«

???

Borut Pahor je pustil žepu svoj v naprej pripravljeni govor: »Združeni narodi so decembra 1990 razglasili 1. oktober za mednarodni dan starejših, ki je namenjen skrbi za starejše in večjemu spoštovanju do njih. Namen dneva je, da se izkaže posebno pozornost do starejših in festival za tretje življenjsko obdobje je odlična priložnost za to. Poudarek letošnjega festivala je sožitje generacij, ki je v trenutnih gospodarskih in finančnih razmerah še kako pomembno. Razumeti starost in starejše je danes pomembnejše kot kdajkoli prej. Danes ne gre več zgolj za starejše, ampak gre za vse nas. Za vse generacije. Za prav vsakega od nas.« Bla, bla, bla …

Raje je repliciral, čeprav je dr. Mateja Kožuh Novak izrekla razočaranje nad celotno koalicijo, in ne zgolj nad politiko SD, ki jo vodi Borut Pahor. »Medgeneracijska solidarnost,« je v odgovoru rekel med drugim Borut Pahor, »je bila eno od vodil pri pisanju proračuna. Vendar se je treba zavedati recesije, v kateri smo zelo ranljivi, mlade generacije pa s skrbjo gledajo na svojo prihodnost. Potrebne bodo nekatere reforme, med njimi tudi pokojninska, in razprava o tem se je že začela.« Bla, bla, bla …

Pričakovati drugačne besede od Mateje Kožuh Novak je, kot bi predsednik društva sladkornih bolnikov zahteval ukinitev (para)državne denarne pomoči za društvo, ki ga vodi, ali kot bi se predsednik nogometne zveze odpovedal denarju, ki ga dobiva od loterije …

Zvezo društev upokojencev je v sredo presenetilo, da je Agencija za zavarovalni nadzor začela ’delati red na Vzajemni’ prav zdaj. »Ne vemo, zakaj se je vtaknila Agencija za zavarovalni nadzor v Vzajemno zdaj, ko smo tik pred sklicem izredne skupščine, v kar smo vložili veliko energije in smo imeli že tudi stroške. Če bi agencija pravočasno ukrepala, naša akcija ne bi bila potrebna,« je akcijo ocenila Mateja Kožuh Novak, predsednica ZDUS, ki pričakuje od AZN, da bo obvestila o svojem ukrepanju tudi njih, kot še druge predstavnike lastnikov.

Začetek vojne? Ali preprečitev napovedi upokojencev, da bo nov nadzorni svet zavarovalnice, ki naj bi ga novembra imenovala izredna skupščina, sklicana na zahtevo lastnikov, ki so za zastopanje pooblastili ZDUS, natančno pregledal, kam vse je še nenadzorovano odtekal denarne iz Vzajemne, mimo piškavih 200 tisoč evrov, ki so jih od Vzajemne (za svoje ’akvizitersko’ delo) kot pomoč dobili Svobodni sindikati? Na televiziji v kriminalkah, ameriških seveda, ker drugih ni (saj res, kje so dobri francoski, italijanski in angleški filmi?), padajo glave za (prav tako) piškav milijon dolarjev, pa ne bi padla katera za skoraj pol milijarde evrov, kot jih na leto obrne Vzajemna! Agencija za zavarovalni nadzor je vladni organ, direktor je bil imenovan politično, prisilni nadzorni svet in prisilni novi predsednik Vzajemne bosta, seveda, imenovana, seveda, politično. V DARS se nadzorniki vsaj ne sprenevedajo več, da izbirajo oni novega predsednika družbe. Naj ga imenuje vlada, in naj se ve, kdo kadruje. Tudi pod novim cesarjem! Kot razvpiti, brezobi KAS. Bla, bla, bla, pravljica, pet minut pred osmo, otrokom za lahko noč. Direktorje in predsednike velikih firm v državi že dvajset let nastavlja politika. Zato kravje kupčije v strankah in med strankami, in izbor, kakršen je ves čas! In pika.

Politika in mediji se družno norčujejo iz sindikatov. Najraje še iz Svobodnih in Dušana Semoliča, ki so ga že večkrat pozvali celo k odstopu! Zahtevali so, npr. da osebno in nemudoma razreši predsednika sindikata v Gorenju in Muri. Razreši ju lahko samo ta, ki ju je izvolil, to pa so samo delavci Gorenja in Mure! Kot bi ne vedeli! In koliko delavcev je zato (že) izstopilo iz svobodnih sindikatov v Gorenju, ko so politiki in mediji tako poudarjali njihovo nezadovoljstvo s Svobodnimi sindikati in Dušanom Semoličem? Trije!

Sindikalna centrala, ki jo vodi Dušan Semolič (in drugi reprezentativni sindikati tudi), se lahko samo pogaja(jo) z delodajalci in državo o kolektivni pogodbi, nato pa so do njene spremembe zavezani k njenemu strogemu izvajanju. Kjer delodajalci spoštujejo kolektivno oz. panožno pogodbo, sindikati ne smejo organizirati štrajka, lahko pa (seveda) zahtevajo spremembo pogodbe. Nič ni tu revolucionarnega, vse je samo birokratsko! Pravkar Svobodni sindikati npr. zahtevajo novo, višjo zajamčeno plačo 600 evrov, brez dodatkov. Zato jih politika in (kupljeni) mediji (ne novinarji posvoji volji, ampak lastniki medijev!) vsak dan znova napadajo in smešijo.

Karel Erjavec kot predsednik stranke, ki ima največ volivcev med upokojenci, seveda pa ni edina stranka, ki jo volijo upokojenci (ti še vedno volijo predvsem ideološko!), ni hotel (mogel) prevzeti odgovornosti, da ob nesodelovanju svojih poslancev pri sprejemanju proračuna v državnem zboru za naslednji dve leti, pade vlada, nastane nato potreba po volitvah, v vmesnem času pa bi imeli uradniško vlado.

Ja, kdo pa je sploh Karl Erjavec, da mu vlada zvija roke in lomi prste? Je samo predsednik DeSUS, DeSUS pa so seveda njegovi člani in volivci, ki jim vlada ni polomila rok!

Zmotno je tudi prepričanje politikov in kapitala, ki so med seboj tesno prepleteni v incestno zvezo, da lahko s kupovanjem posameznih predsednikov sindikatov po tovarnah, ali lomljenem rok, če te niso naprodaj, pritiski na Dušana Semoliča, Matejo Kožuh Novak ali Karla Erjavca prepričajo že delavce in upokojence, da je vse v najlepšem redu, ko volivci, vsak zase vidijo, da ni!

Zato spontani štrajki in zato napovedovani nemiri širših razmerij. Ubiti sla, ki nosi slabe novice, ni rešitev!

Dušan Semolič, Mateja Kožuh Novak ali Karl Erjavec, pa predsedniki sindikalnih organizacij v tovarnah so tu zato, da se politiki in kapital sploh lahko s kom pogovarjajo. Brez njih bi govorila ulica.

In polomiti roke volivcem? Temu se reče - diktatura!

Matjaž Vizjak