Vest

Hoće da se otcepe bečki kočijaši,
pa neka se otcepe kada nisu naši,
zbogom lipicaneru i Postojnska jamo,
Bohinji i Bledovi, koji ču vam tamo,
pa veselo jodlujte i igrajte šotu,
ne treba mi ništa vaše u životu,
daćemo vam Kardelja, to je vaša loza,
daćemo vam Krško i Josipa Broza!
Bora Djordjević – Čorba, 1989

Konec šestdesetih let je bilo, spominjam se, za nas v takrat najbolj norih študentskih letih, ko nas je že preskušena dnevna linijska plovba, iz Turista, ki so ga zaprli ob enajstih, vodila v Evropo, ki je zapirala vrata ob dvanajstih in nat v varni pristan Moma Ria, takrat samo Ria, ki je zapoznele linijske potnike, in pa osamljene brodolomce, rad sprejemal na varni krov in gostil do treh zjutraj. Takrat se je v vseh lokalih v deželi še spodobno točil alkohol in kadilo se je ves čas, ko so bili pristani odprti.

V pozne nočne oz. zgodnje jutranje ure, smo se, tudi v Riu, zbirali študenti, ki smo bili z vsako povedano besedo vse pametnejši, in ki smo pred zasluženim kratkim spancem, morali rešiti še zadnja neodgovorjena vprašanja eksistencializma, nerazumljeni literati in pesniki, ki so tudi v teh že drobnih urah v Riu zaman iskali rimo na lonec, do prekaljenih pijancev, pa dam, ki so v letih svinčenega državnega planiranja in administrativno določenih cen, pogumno prakticirale dekadentno kapitalistično svobodno oblikovanje cen, na temelju ponudbe in povpraševanja. Ptice, ki so pele prezgodaj, zato niso bil deležne ugleda. Toda, tako se je kalilo jeklo!

Dama, oblečena v cenen rjav tržaški šuškavac in obuta v gumijaste škornje Borovo, ki je svoja najlepša leta doživljala, ko so oporečnike še vozili na Goli otok, in on v trendovsko natrganih hlačah, v malomarno nataknjenim pomečkanem rekelcu, z modno trendovsko tri dni, ali še kak dan več, neobrito brado, sta utirala pot današnjim borznim trgovčičem. Na glas, kot se za borzne špekulante še danes spodobi, z ene strani legendarnega šanka, na drugi konec:

»Kolk hočeš?«
»Pet jurjev!«
»Ja, veš de. Puglej se raj!«
»Pol pa dej jurja!«
»Petsto din maš zadost!«
»Petsto din, pa vinjak!«
»U redu! Greva k teb, ti ji pa dej tist vinjak,« je kavalir vlekel denarnico. Potem sta odšla v noč, ki se je imela kmalu prevesiti v jutro.

Je Peterle v Ogleju, dobrih dvajset let pozneje, da je počepnil, dobil od Italijanov petsto din in vinjak? Več? Manj? Je Rupel, dobrih trideset let pozneje, da je podpisal Vilniuško izjavo, dobil od Američanov petsto din in vinjak? Več? Manj? Je Pahor, ki je z dolgim nosom obstal pred vatikanskimi veri, dobrih štirideset let pozneje, od papeževega državnega tajnika dobil petsto din in vinjak? Več? Manj? In je Pahor, ki je s hrvaško Kosorjevo, dobrih štirideset let pozneje, od Zagreba, Bruslja in Vašingtona dobil petsto din in vinjak? Več? Manj?

Vsi so dobili manj! Bilanca naše sodobne ponudbe in povpraševanja je katastrofalna, še radodajka iz Ria pred štiridesetimi leti se je trše pogajala. Mar bi njo poslali v Oglej, v Vilnius, v Vatikan, v Zagreb, v Bruselj in v Vašington! Manj zanesljivo ne bi iztržila, kvečjemu več, samo vrat ji ne bi smeli odpirati sodobni sluzasti lobisti, nesposobni diplomati in razni malteški vitezi! Pa ne bo šlo, je že umrla. In je bila, preden je pristala v Riu, oblečena v cenen rjav tržaški šuškavac in obuta v gumijaste škornje Borovo, ena prvih slovenskih pevk zabavne glasbe. Sic transit gloria mundi.

Bečki kočijaši! In kakšen rilec smo imeli, ko nam je to pred dvajsetimi leti zabrusil nepredvidljivi Bora Čorba. Bogdaj, da bi bili danes vsaj dunajski kočijaži! Še konji nismo, in še osli ne. Trava smo, ki se voljno upogiba pod kopiti zadnjega konja in osla, da je le prišel iz belega sveta in se mu je zdelo stopiti na nas! Pač, hlapci! Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje. Gospodar se menja, bič pa ostane, in bo ostal za vekomaj; zato, ker je hrbet skrivljen, biča vajen in željan!

V svetu za človekove pravice je 47 držav članic. Pri petkovem glasovanju o osnutku resolucije štirih držav, s katero naj bi se v celoti sprejelo poročilo o vojnih zločinih v Gazi, prav tako pa bi se Izrael obsodilo zaradi kolektivnega kaznovanja Palestincev z nadaljevanjem obleganja Gaze in posegov v vzhodnem Jeruzalemu, smo se vzdržali. V družbi z BiH, Burkino Faso, Gabonom, Japonsko, Kamerunom, Mehiko, Norveško, Belgijo, Južno Korejo in Urugvajem. Nismo glasovali za resolucijo s Kitajsko, Rusijo, Egiptom, Indijo, Jordanijo, Pakistanom, Južno Afriko, Argentino, Bahrajinom, Bangladešem, Bolivijo, Gano, Indonezijo, Džibutijem, Liberijo, Katarjem, Senegalom, Brazilijo, Mauritiusom, Nikaragvo in Nigerijo!

Pa ni bilo vedno tako! Nekateri se še spomnimo Titovih besed: »Tako tem na vzhodu kot onim na zahodu mora biti jasno, da ne bomo zašli s svoje poti v zunanji politiki, na katero smo pogumno stopili, da smo na svoji lastni poti, da vsakič smelo povemo, kaj je prav na tej strani in kaj je narobe, in kaj prav na oni strani in kaj ni. Vsem mora biti jasno, da nismo privesek nikogaršnje politike, da imamo lastno mnenje, in da znamo oceniti, kaj je prav in kaj ni!«

Tako pa smo, v izposojeni kamižoli in z blatom in s prahom, ki se nas drži na čevljih, vzvišeno zavrnili srbsko pobudo, da bi bili soorganizatorji srečanja neuvrščenih ob obletnici prvega zasedanja neuvrščenih od 1. do 6. septembra 1961 v Beogradu.

Namesto zadnji v mestu, bi lahko bili spet prvi na vasi, kaj na vasi, med prvimi celo v mestu! Iz naših ust bi se lahko v EU in Natu slišal pravi glas polovice sveta, tudi tistih držav, ki trenutno še edinem svetovnem hegemonu Ameriki stopajo ob bok: Kitajske, Indije, Brazilije, arabskih držav, izvoznic nafte in plina …

Nekoč je bila Jugoslavija, in z njo številna slovenska podjetja, že nosilec poslov v Iraku, v Libiji, v Pakistanu, ki jih zahodna podjetja niso mogla dobiti, naša Metalna, Hidromontaža, SCT in še številna druga pa so bili nosilci del, v katerih so bile firme zvenečih imen z zahoda (danes iz EU) naši kooperanti!

Spet bi bilo lahko tako. Pa je v naši dolini šentflorjanski, zaradi nas in naših politikov, drugače. Strah nas/jih je sebe, hočemo biti hlapci!

Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje.
Doklej?

Matjaž Vizjak