Vest

Preden sploh vstopiš v razstavo te pričaka vratarka na vratih >>samo
dva smeta hkrati noter<<. Zakaj? >>Ker mora vsak izpolnit obrazec za
pridobitev vize za vstop na razstvao<<. Zakaj? >>Ker mi čakamo v
Sarajevu na vize<<. Bosansko-sloveskemu >>prijateljstvu<< se torej ni
mogoče izogniti, ampak očitno moramo prevzati tudi osebno odgovornost
za to, da smo člani EU in s čakanjem na mrazu preboleti tudi negativne
učinke tega dejstva.

p74 - razstava-video from Cityofwomen on Vimeo.

Ko prebrodiš performans >>Dobrodošli/Welcome/Wilkommen<< Leile Čmajčanin
se ti odpre razstava video del, kjer se prepletata osebno (položaj
muslimanske ženske) in politično (spomini na vojno). Posebno Adela
Jušić, katere oče je bil kot snajper v vojni ubit od snajperja
nasprotne strani, obravnava vojno in svoje osebne spomine na njo:
>>Snajperist<< je delo o njenem očetu, v >>Komu treba DRNĆ<< se avtorica
spominja čiščenja orožja za očeta, kadar se je vrnil s fronte, >>Večera
za troje<< pa je poklon sarajevski figuri - hadžiju Ganiju. Delo Lane
Čmajčanin >>Predsjednica<< je bolj eksplicitno politično - v njem
avtorica v slogu političnega nastopa deklamira pričevanje posiljene
najstnice pred njeno mamo, sestro in staro mamo. Drugače od njiju se
Leila Čmajčanin ukvarja predvsem z žensko identiteto: nošenjem burke v
delu >>Izpod - preko burke<< ter odstranjevanju mejkapa v delu
>>obrnuto<<.

Performans in instalacija Lale Rašić >>Potovanje v zaboju<< izhaja iz
resničnih zgodb dveh moških, ki sta sebe poslala v zaboju po pošti, da
bi prišla v boljši svet: Henry Box Brown se je leta 1849 kot
afroameriški suženj poslal k borcem za odpravo sužejstva , Chartles
McKinley pa se je prav tako poslal po pošti id New Yorka v Texas k
svojim staršem, ker preprosto ni imel denarja za avionsko karto. V
performansu Lala sedi v lesenem zaboju in bere posebej za ta
performans napisano poezijo štirih bošnjaških pesnikov/pesnic v
katerih ti izhajajo iz iste inspiracije, a jo povežejo z bosansko
situacijo neznosnega čakanja na katerokoli vizo, če želiš oditi iz
države.

Lala Raščić from Cityofwomen on Vimeo.

Lala Rašić o svojem delu: “Moje delo je nastalo na osnovi ideje,ki sem jo dobila, ko sem slišala za zgodbi Henrija Box Browna, sužnja, ki se je 1849 po pošti poslal iz Virginije v Filadelfijo, da se je osvobodil in Charlesa McKinleya, ki se je poslal iz New Yorka v Teksas, k svoji družini. Gre za motiv potovanja v škatli, da bi prišli v boljši svet. Osebnose mi je zdel to zelo slikovit motiv, ki sem ga razvila tako, da sem prosila štiri pesnike in pesnico iz BiH, da reagirajo nanj. Gre za poezijo, ki izhaja iz perspektive ljudi, ki živijo v BiH. Saj vsi poznamo težave z vizumi, ki jih imajo. Hkrati gre še za vprašanje sodobne umetnosti, ki je dojemana kot obskurnost. Tako se mi je zdelo vredno vse skupaj združit. V svojem delu zlezem v škatlo in na glas prebiram poezijo omenjenih pesnikov.”

Če gre pri bosanskih umetnicah za mlade avtorice (prišle so skupaj s
svojo profesorico Almo Suljević) in dela kažejo določeno neizkušenost,
skupaj z zelo dobrodošlo ambicioznostjo, je zadnja predstavljena
umetnica na razstavi, libanonska glasbenica Cynthia Zaven že dolgo na
sceni. Njena zvočna instalacija >>oktofonični dnevnik<< predstavlja
zvočni dnevnik ali zvočni spomin iskanja zvokov iz časa avtoričine
najstniškega obdobja ali tudi prej - preko starih plošč, arhivskih
in terenskih posnetkov. Čeprav gre za navidezno zasebno temo -
spominjanje, je ta v bližnjevzhodni politično skrajno nestabilni
družbi (predvsem Sirija in Libanon) tudi politična in je pogosto
deležna umetniške obravnave.

CYNTHIA ZAVEN from Cityofwomen on Vimeo.

Mesto žensk