Trgovalci proti analitikom
Prejšnji teden je bil za ZDA izjemno pomemben, saj so prva večja podjetja objavila poslovne rezultate za tretje trimesečje. Ne samo, da so rezultati v povprečju presegli povprečna pričakovanja analitikov, tudi odstotek podjetij, ki so presegla njihova pričakovanja, je največje v zadnjih vsaj desetih letih. Pričakovanja trgovalcev pa so se vendarle malce razlikovala od pričakovanj analitikov.
Bančna giganta Goldman Sachs in JP Morgan sta objavila dokaj dobre rezultate, vendar je bilo opaziti pravo pozitivno reakcijo samo pri JP Morganu, saj je bila večina pozitivnih pričakovanj že vračunana v tečaj Goldman Sachsa.
Intel in IBM sta presegla pričakovanja analitikov in tudi dvignila lastne napovedi za četrto četrtletje, vendar sta oba končala teden v negativnem območju. To pa nam pove, da so pričakovanja trgovalcev precej visoka, zato bodo podjetja morala objaviti še boljše rezultate od pričakovanj analitikov, če naj bi se trenutni pozitivni trend nadaljeval še naprej.
Dve izmed takšnih podjetij sta Google in Apple, saj sta presegla tako pričakovanja analitikov kot tudi trgovalcev. Je pa seveda bilo tudi nekaj slabših oziroma manj pozitivnejših objav in sicer s strani Citigroupa, General Electrica (ni dosegel pričakovanj pri prihodkih), Johnson&Johnsona ter Bank of Americe, ki je ustvarila za kar 2,2 milijarde dolarjev izgube. Za slabe rezultate je krivo predvsem nevračanje kreditov, kar je zgolj še en dokaz, da se situacija, v kateri so se znašli ameriški potrošniki, zaenkrat še ne izboljšuje.
Prejšnji teden je bila v središču dogajanja tudi nafta, ki je dosegla nove letne vrhove in prebila precej močan odpor okoli nivoja 75-76. Zdaj se odpira pot za nadaljevanje rasti, vse več pa je vprašanj analitikov, kje se nahaja tisti nivo, ko bodo tržni udeleženci začeli govoriti o negativnem vplivu na že tako šibkega ameriškega potrošnika.
Zaenkrat to ni v ospredju, saj še vedno spremljamo pozitivno dogajanje na delniških trgih. Kot sem v prejšnjem tednu že zapisal, se pravi odpor pri indeksu SP500 pojavi šele okoli 1100-1150. Trgovalci zdaj iščejo tista podjetja, ki v zadnjih nekaj tednih še niso sodelovala v rasti trga. Med ta spadajo tudi podjetja iz agro industrije, kot so Potash, Mosaic, Agrium, K+S Aktiengesellschaft.
Pri surovinah pa po preboju zlata ter nafte, pričakujemo še preboj močnega odpora na bakru okoli 2,90$-3,00$.
Ta teden bo še aktivnejši z objavami poslovnih rezultatov, saj kar četrtina podjetij iz indeksa SP500 objavlja svoje rezultate.
Nekaj zanimivejših: Apple, Caterpillar, Coca-Cola, DuPont, Pfizer, Yahoo, Boeing, Freeport-McMoran, McDonald’s, Well Fargo, Ebay, 3M, AT&T, Merck, Potash, UPS, Amazon.com, Microsoft, Schlumberger, Whirpool.
Nikola Maljković
Avtor je analitik v trgovalni ekipi TradePort, Poteza d. d.
Na drugu strani ulice :)
Direktor, odiralec kož
“Slovenski menedžerji so na splošno premalo plačani glede na odgovornost, ki jo imajo, in glede na zahtevnost dela. Povsod po svetu obstaja fama, da so menedžerji preveč plačani,” je o milijardi lačnih povedal predsednik Združenja Manager, Svetelšek. Dnevnikov seznam kaže, da odgovornost gojijo le do sebe: tako v državnih firmah kot tistih, ki leta in leta s pomočjo države in ob minimalnih plačah držijo glavo nad vodo ali ki večino del opravijo za državo, vodstva služijo zneske, ob katerih te zares obide gnus. To je dejansko moralni kolaps slovenske družbe. Rekorder Dušan Črnigoj, direktor Primorja s katastrofalnimi plačami in delovnimi pogoji, je lani zaslužil mesečno okoli 64.000 evrov bruto, t.j. stokratnik najnižje plače v podjetju! Temu se reče pri živem telesu odreti kožo in jo prodati, preden utegneš zamjavkati.
http://www.dnevnik.si/debate/kolumne/1042308291
He, he…. kaj torej Slovenija potrebuje? Takih jugounitarističnih menedžerjev že ne. Rabimo minimalni rast GDP 5% letno in znotraj tega industrijsko rast 6% sicer bomo doživeli zlom zaradi naraščanja socijalnih stroškov. To se nam prav zdaj dogaja. To smo že imeli, 130.000 brezposelnih in javni izdatki so se povečavali ko je GDP padal. Sedaj se nam ponavlja isto! Ne morejo iz svoje kože. Največja napaka, ki smo jo storili v Sloveniji po osamosvojitvi je bila ta, da smo pričakovali spremembo režima, ta pa je ostal, tako, da je obdržal, svojo personalno zasedbo in svojo sprevrženo strukturo ekonomskih odnosov.