Vest

Poslanec, ki vodi odbor za boj s korupcijo je res en patron. Najprej so ga dobili, ker menda ni sam opravljal izpita iz nemščine. Zdaj je zvezda tedna, ker že tri leta ne plačuje stroškov za najeto državno stanovanje. V obeh primerih sam seveda ni ničesar kriv. Opravljanja izpita se ne spominja. Plačevati svoje obveznosti je pa tudi pozabil. In stranka mu seveda zvesto stoji ob strani.

Komisija za preprečevanje korupcije je 10. julija ovadila poslanca SDS Branka Mariniča zaradi suma sostorilstva pri kaznivem dejanju ponarejanja listin. Izpit iz nemškega jezika je za Mariniča leta 2005 opravljal nekdo drug. Profesorica je dobila anonimno pismo in je zato postala pozorna na ustnem delu izpita, na katerega je kandidat prišel z indeksom, v katerem je seveda fotografija. Profesorica je primerjala avtentičnost kandidata s fotografijo v vpisnem listu, ki ga hranijo v referatu in želela indeks zadržati, a ji je kandidat to fizično preprečil in zapustil kabinet. Kasneje je dogodke prijavila vodstvu fakultete, vendar uradno o tem v mapi Branka Mariniča ne boste našli ničesar.

Zgodba je nekaj mesecev kasneje pozabljena. Ali je bila opravljena grafološka analiza ne ve nihče. Poslanec pa še vedno vodi ugledni odbor državnega zbora. Nič posebnega. Saj je šlo konec koncev samo za sum goljufije. Za poslanca to ni ne vem kako tragično. In Marinič, konec koncev, ni ničesar priznal. Bil je tam, samo ne spomni se točno, kako je vse skupaj potekalo. Ampak gotovo je nedolžen. Tako seveda misli tudi njegova stranka in njen predsednik, ki je takrat povedal, da se bo, če mora izbirati med ovadbo protikorupcijske komisije in besedami svojega poslanca, vedno odločil verjeti slednjemu. Razen, če mu seveda ne bi nedvoumno dokazali krivde. Pa še potem bi bil sodnik gotovo sumljiv.

Marinič je vsekakor karakter. Primer neplačevanja stroškov je sicer manj zoprn prekršek kot ponarejanje uradnih listin. Ampak tokrat glede tega, ali so bile plačane ali ne, ni nobenih dilem. Poslanec ima dolg, ki znaša preko dva tisoč evrov. No, to Mariniča ni zmotilo. Najprej je povedal, da je pač s kmetov. Saj veste, to je tam, kjer se stroškov za stanovanja ne plačuje. Kaj hočemo, poslane pač ni vedel, da mora kaj plačati. Naj mu bo oproščeno. Samo, kako to, da ni vedel, če so mu pa pošiljali položnice. Saj veste, tako kot vsem. Ampak Mariničeva iznajdljivost nima meja. Ko je ugotovil, da ljudje v mestu za plačevanje stroškov dobivajo položnice, je dobil novo, šer bolj izvirno, idejo.

Ne ve, kje ima ključ poštnega nabiralnika. Seveda. Še dobro, da mu vanj ne tlačijo reklamnih sporočil. Pisem itak ne dobiva. Niti kakšnih vabil. In tudi brezplačniki se ga na daleč izogibajo. Kar sploh ni čudno. Živi itak drugje, nekje na kmetih, kjer so običaji drugačni. Stike s svetom pa vzdržuje iz državnega zbora. Logično. Skratka, človek poštnega nabiralnika ne potrebuje. To, da se ne spomni ključa torej sploh ni nenavadno. In dejstvo, da ga je dobil, kot so zmagoslavno odkrili v SD, ne spremeni ničesar. Ker ga ne potrebuje, je nanj pač pozabil in ga nekje založil. V nabiralniku so se itak nabirale samo položnice za plačilo stroškov. V treh letih se jih je nabralo nekaj več kot šestdeset. Česar Marinič kajpak ni opazil.

Le zakaj bi. V nabiralnik enostavno nikoli ni pogledal. Nekaj položnic najbrž še vedno štrli iz njega. Ampak to predsednika parlamentarne komisije za korupcijo ne more zmotiti. Njega, kot je povedal njegov strankarski kolega, zanimajo večje zgodbe.

Jani Sever