Vest

Letošnji mednarodni festival Mesto žensk, ki je potekal od 9. do 18. oktobra 2009 v Ljubljani, je nosil delovni naslov Svetovni Jug. Društvo za promocijo žensk v kulturi, je s tem opozorilo na svetovni Jug kot oazo za uresničitev zgodbe o kapitalizmu kot najpametnejši možni izbiri, ki manjšini svetovnega prebivalstva ponuja resnične priložnosti, obljublja donosne naložbe, bogate dobičke, svobodo, blagostanje, srečo, izpolnjenost… Med različnimi umetniškimi izraznimi sredstvi je bil prikazan tudi sklop kratkih filmov po izboru gostujoče kuratorke Vanje Kaluđerčić.

Nema mogočnost odtujenosti

Prizori v kratkem dokumentarnem filmu Izkrcanje (The Landing, 2007) litvanske režiserke Laure Stasiulyte nas od začetka do konca držijo v nekakšnem strahospoštljivem pričakovanju nečesa velikega, pomembnega, skorajda preroškega. Kamera počasi in molče drsi skozi ozračje nekega severnomorskega pristanišča z mogočnimi in osamljenimi ladjedelniškimi objekti, okoli katerih in na katerih se nič ne dogaja, nakar se osredotoči na še en takšen objekt. Še večjo, še bolj samotno – velikansko križarko, ki se nemo vleče čez platno. Peščica poklicno čakajočih ljudi na pomolu z mešanico ravnodušnosti in radovednosti spremlja približevanje križarke in tistih nekaj potnikov, razkropljenih po balkonih visoko na nadstavbi krova, ki kot iz kakšnega mega golobnjaka s predelnimi stenami, opazuje čakajoče. Njihovih obrazov ne vidimo. Po skorajda negibni drži teles, oblečenih še v jutranjke, slutimo, da se jim nikamor ne mudi, da jih nič na pomolu videnega ne vznemirja. Edini vznemirjeni v filmu so postavljalci ograd, mimo katerih bodo prišli potniki z ladje na pomol. Z naglico skačejo sem ter tja, kakor da bi morali pred ljudmi na pomolu obvarovati samega papeža. Čakajoči so v službenih uniformah (policija – varnost), narodnih nošah (pevski zbor – dobrodošlica), karnevalskih nošah (maske – fotografiranje). Kamera se približa prispelim, premika se z enega do drugega, kakor da bi nekaj iskala, pokaže rejena telesa, zlikane popotniške hlače, negotove obraze. Prispeli turisti ostajajo v gruči in v svojih oblačilih svetle barve delujejo skoraj tako uniformirano, kot tisti, ki so jih pričakali. Prišli so torej turisti, pičakali so jih turistični delavci z godbo v narodni noši in to je to. Zaključni prizori filma pokažejo zaton dneva in umirjene gibe redkih posameznikov na pomolu, ob katerem je zasidrana križarka. Domačini so morda odšli domov, slekli svoje uniforme in jih postavili na stole za naslednje pričakovanje ter živeli naprej svoja življenja. Obiskovalci so se morda po obiskih prodajaln in fotografiranju pred kakšnim zgodovinskim spomenikom vrnili v kabine in položili svoje zlikane hlače na stole ladijskih kabin za naslednje spoznavanje dežel, navad, ljudi. Zdi se, kakor da film želi opozoriti na praznino tovrstnih »turističnih aranžmajev«, pri katerih so na dobičku predvsem njihovi odsotni organizatorji in to doseže skozi manko odgovora na prvotno veliko pričakovanje, zastavljeno na začetku.

V čem se razlikujeta kitajski in kubanski socializem?

V ženskah. Tak vtis dobimo ob zaporednem gledanju kratkih dokumentarnih filmov Ljubezen (Jai, 2007) tajske režiserke Anoche Suwichakornpong in Pozdrav Kubi (Salut Les Cubains, 1963) legendarne Agnès Varda. V prvem nam avtorica prikazuje prizore snemanja filma o delavkah, ki so leta 1976 zasedle neko tovarno. Prizorišče snemanja je tovarna torbic, igralke so delavke v tej tovarni. Delavke vidimo potem pri vsakodnevnem delu v ogromni hali s šivalnimi stroji. Film vzbuja občutek zgrešenosti in nesmiselnosti početja, ki ga prikazuje, tega vsakodnevnega ponavljajočega se množičnega proizvajanja istovrstnih izdelkov v neki brezdušni zanikrni tovarni, polni otopelih brezimnih žensk in tu pa tam kakšnega nadzorujočega moškega. Ženske dajejo vtis, kakor da je smisel njihovega življenja zaobsežen v številu torbic, ki jih lahko proizvedejo v odmerjenem času. Pomislite na vse tiste torbe, ki visijo po trgovinah in tržnicah, na torbe v svojih garderobnih omarah. Kaj bi se zgodilo, če bi vsaka ženska iz lastnega veselja svoje torbice risala, šivala, lepila sama ali jih naročala pri domiselnih rokodelcih? Kaj bi potem počele kolegice v brezdušnih razpadajočih tovarniških halah? Izgubile bi svojo zadnjo vrednost, postale bi del armade odvečnih ljudi. Je morda na to odgovoril naslednji dokumentarec Pozdrav Kubi? V njem ženske ne šivajo, temveč povsod in vseskozi plešejo na vroče kubanske ritme v čednih tesno oprijetih oblekah, polne prekipevajoče ženskosti. Med tem moški prostovoljno sekajo sladkorni trs na plantažah. Videti so navdušeni nad tem, da lahko naredijo kaj koristnega in, kakor bi se napajali iz silnic ženske privlačnosti. Zdi se, kakor da bi bila plantaža sladkornega trsa brez njih neobvladljiva goščava, a je kmalu ukročena, voljna, lahko si mirno prižgejo cigaro. 1800 fotografij, ki na las natančno sestavljajo film, ustvari na platnu vtis polnosti življenj pri vseh ki se na njih pojavijo – od mladostnega Castra, zapeljivega Cheja in tovarišev do tistih, ki so bosi in nimajo drugega imetja kot cigaro, ki jo ravnokar z užitkom kadijo. Črno-bele fotografije iz leta 1963 dajejo oddaljenim dogodkom z junaškimi voditelji, ki motivirajo ženske v samba ritme, te potem motivirajo moške na plantažah sladkornega trsa, neko neizrekljivo privlačnost. Ali bi potemtakem tudi delavke na Tajskem ali Kitajskem (ali v Muri) namesto otopelega šivanja po tekočem traku smeje in pojoč plesale, če bi imele navdušujoče, privlačne, revolucionarne, pogumne voditelje? Če? Che??

Imetje kot smisel obstajanja
Režiserka Marta Rodríguez v filmu Roditi se znova (Nacer de Nuevo, 1987), problematizira sicer že velikokrat obravnavano človekovo osmišljanje lastnega bivanja skozi pridobivanje gmotnih dobrin, pri čemer je avtorica našla zelo izviren in pronicljiv način. Uspelo ji je prodreti v jedro problema, kajti njeni junaki niso nekakšni »tajkuni«, ki bi hlepeli po prevelikem bogastvu na račun drugih, pač pa skromni prebivalci nekega kolumbijskega kraja, ki so v naravni nesreči zgubili streho nad glavo in vse, kar je bilo pod njo. Živijo v šotorskem naselju, ki ga je postavila humanitarna organizacija. V središče filma je postavljena starka, h ki nenehno postopa sem ter tja, neutrudno govori, pripoveduje in se pritožuje čez plaz kot »božjo kazen« zaradi ravnanja nekaterih posameznikov iz njenega kraja. Preskok iz dokumentiranja posledic neke naravne nesreče v problematizacijo smisla bivanja se zgodi, ko naenkrat nismo več prepričani, ali starka resnično žaluje za hišo in inventarjem, za katera je garala celo življenje, ali pa se šele sedaj pričenja spraševati o (ne)smislu tega garanja in to prodirajočo zavest, ki jo prinaša samoizpraševanje, odganja z nenehnim govorjenjem ter skrbjo za druge: hrani raznovrstne živali, ki domujejo pri njej, skrbi za njihovo razmnoževanje, opominja in zapeljuje soseda starca, ki brezdelno poležava v svojem šotoru in se smili sam sebi. Tudi ta je namreč celo življenje garal za stvari, ki mu jih je v dvajsetih minutah odnesla ujma. Šotori so videti prav udobni in prijazni, postavljeni so v tabor, skupnost ljudi je vzpostavljena, pomanjkanja hrane ali drugih osnovnih dobrin film ne izpostavlja. Starka pravi, da bi rada živela še trideset let, do svojega 100. leta, da bi lahko ponovno ustvarila imetje, ki ga je izgubila v nesreči. Skušajmo si jo predstavljati na stoti rojstni dan, ko sedi namesto pod šotorom pod lastno streho, obdana je z lastnimi omarami in mizami in stoli, plazmo, kaminom in tako dalje, z vsem, kar je pridno prigarala. Zaveda se, da je čez leto dni morda ne bo več. Ji je torej uspelo osmisliti čas, ki ga je prebila na tem svetu?

Judita Trajber