Vest

Dragi sonarodnjaki,

počutim se živo, kot že dolgo ne. Čutim, diham, absorbiram.

Nekaj vznemirljivih tednov je za mano, v katerih se je zvrstilo vse. Bili so celo dnevi, ko me je bilo strah zapreti oči, ker sem se bala, da mi bo nekdo ponoči nekaj storil. Pa je minilo tudi to. Tudi to je Afrika, pravijo…

Še malo stisnem, pa bo...

Studio je (skorajda) narejen, vsak dan si ga ogledujejo mimoidoči radovedneži in se čudijo. Rogerjeva sobica je perfektna, vsi ti računalniki in mašine jo krasijo, še stol je za afriške razmere nadpovprečno udoben (celo tako zelo, da lastniku že ves teden služi kot postelja).

Takole prihajajo mimo radovedneži in stojijo tam pred vrati, si ogledujejo vse te mašine in na glas razmišljajo.

“Uau, kakšni veliki računalniki…Zakaj je pa tale pena dobra?”

In potem Roger ponosno razlaga o funkcionalnosti celotne sobe, mlado in staro pa se čudi in uči. Toliko truda je vložil v tisto sobico, dolge tedne je tuhtal, šraufal, sestavljal, vrtal, brusil in potem ta tudi (za)dremal. Cele dneve in noči je preždel tam in korak za korakom pilil detajle.

Stojala za zvočnike, denimo. Iz lesa jih je naredil in jih pritrdil na steno. Pomagala sem mu rezati in vrtati v tiste lesene kose in ves čas sem bila mičkeno skeptična o zmogljivosti teh drobnih kosov afriškega lesa. Zvočniki so težki kot svinja, lesena nosilca pa sta na tisto ogrodje pritrjena z enim šraufkom. Tako vsaj jaz gledam na vse skupaj. Roger pravi, da bodo oporniki funkcionirali, seveda mu zaupam (in itak so zvočniki njegovi, če butnejo dol, bo on jokal…)

Zaenkrat držijo. Vse je stuhtal, naskiciral in na koncu pač storil.
Studio je točno tak, kot mora biti.
V Afriki se stvari pač drugače delajo, prilagodili smo se razmeram. Z velikim nasmeškom na licu in žulji na rokah.

Nekaj mladih glasbenikov se je že oglasilo, pravijo, da bi tukaj posneli svojo muziko.
Zadnjič je pristopila gospa nuna, sramežljivo me je pocukala za rokav in sva se usedli za eno od miz, da ji razložim, kaj in kako je s tem našim studijem.
Gospel poje, je povedala in rada bi posnela svoj album.
S takimi bliskajočimi iskricami navdušenja je razlagala, kako sanja o glasbeni karieri in kako občuduje tale naš studio.

In potem so prišli še drugi, s podobno željo. Tudi lokalni mladci iz vasi, ki se naokoli sprehajajo s telefoni in slušalkami in poslušajo ugandski reagge. In pridejo na četrtkov jamm, pojejo in igrajo. Potem pa se nagužvajo pred studio in sprašujejo vse mogoče. Tudi jaz bi, če bi sredi Nkozija videla kaj takšnega…

Radijska oddaja je zdaj v teku in toku nastajanja. Pilota obdelujemo, povezali smo se s študenti, ki nam bodo pomagali. Nekaj težav imam z moškim moderatorjem, na zadnji avdiciji nisem našla ustreznega radijskega glasu. Pa mi je zadnjič potegnilo, naš genialni kitarist Roderick bi bil ravno pravšnji. Tak globok gentlemenski glas ima, tudi z naglasom nima pretiranih težav. Radiofoničen je, brez dvoma. Bom videla..

Včeraj smo se usedli in debatirali o prihodnosti našega studia. V gromozanskem loncu sem skuhala kosilo za šestnajst ljudi, vzeli smo si čas za ležerno sobotno brainstormanje. Ideje so se nakapljale, imamo nove pisce za blog, vsako soboto bomo nekaj malega posneli in zmontirali, radijskega pilota bomo sfrizirali naslednji teden. Ekipica ustvarjalcev je luštna in pripravljena na resno delo.

Intelektualni oddih

Dež je ravno prav namočil žejno zemljico, danes bom posadila paradajzke, bučke in redkvico. Peteršilj je nekdo že posadil, o zeleni solati bomo samo na glas sanjarili. Zelje so požrle žuželke, itak je bilo še lansko (če ne še starejše).
Pasijonki moram zrihtat oporo, nekam povešena izgleda. A vrtnine so pač vrtnine, jih bom pofotkala, ko bodo vzbuhtele, da boste imeli boljšo predstavo.

Življenje se je v Gardensih nekoliko stabiliziralo, mislim, da smo se negativne energije nekako rešili (in zgodba je predolga, jo bom zapisala v obliki kakšnega daljšega pisanja…). Jutra so topla in sveža, postelja nekoliko premajhna, a funkcionalna.

V vsej domačnosti, ki me je posrkala vase, sem našla tudi kotiček za filtriranje misli. Vsak dan kratek sprehod po hribu navzdol, mimo krav in koz, mravljišč in termitnjakov. V oazo sredi afriškega ekvatorialnega zelenja, stran od vaške civilizacije (fotka zgoraj). V mislih že planiram pot na Zanzibar, morje voham (in jezero vidim).

Živa sem in pri sebi. Najhujše je (upam) mimo. Hvala za podporo v zadnjih tednih, res ni bilo lahko.

Pravijo, da v domačih logih sneži. A kaj šmrkate, kihate in zmrzujete?

Topel pozdrav iz ekvatorialne Afrike!

Katja Lenart
Nkozi, Uganda
24/10/2009