Vest

Umetnica, arhitektka in zgodovinarka arhiteksture Azra Akšamija nam
je na dvorišču SRC ZASu na festivalu Mesto žensk predstavila vpogled v
arhitekturo mošej in ter njene lastne rešitve problema, s katero se
srečujejo islamske skupnosti v zahodnem svetu pri gradnji mošej. Azra
predvsem problematizira model mošeje s kupolo in minaretom (turški
tip), ki je le eden od treh najbolj pogostih tipov gradnje mošeje,
poleg še mnogih drugih variant, prva, prerokova mošeja je namreč bila
zgolj dvorišče s pokritim delom. Abrsudno, toda mošeja kot stavba z
kupolo in minaretom, ki postaja predmet identifikacije islamskih
skupnosti na zahodu, se je uveljavila v 18. in 19. stoletju v
konteksta fascinacije nad Orientom in kolonialistično arhitekturo.
Prav tako tudi danes ni jasno, kakšna naj bo mošeja, modernistična ali
zgrajena v historicističnem slogu?

Azra se je na izzive časa lotila na poseben način, z oblikovanjem
prenosne džamije oz. nomadske džamije, ki jo ženska lahko sestavi iz
svojih vsakodnevnih oblačil. Osnovni elementi mošeje so: kompas (ki
kaže smer proti Meki), torbica, ki se spremeni v naglavno ruto in
prostor za molitev, ki se razvije in sprednjega dela hlač in lahko
sprejme dva ali tri vernike (odvisno od verzije) in tako realizira
osnovni pogoj mošeje: prostor za skupno molitev vernikov.

Azra Akšamija from Cityofwomen on Vimeo.

Azra Akšamija, povzetek: “Moje predavanje je nosilo naslov Nomadska mošeja in v njem sem predstavila mošejo za oblačenje, koncept, ki sem ga izdelala leta 2005. Skozi koncepcijo mošeje kot mobilne arhitekture, ki nudi dvema osebama molitveni prostor, sem želela razbiti stereotipe o muslimanih, ki živijo v Evropi n Ameriki. Motivacija za projekt je tako izhajala iz reakcije na rastočo islamofobijo, rast strahu pred muslimani v zahodni EVropi in Ameriki, kjer je postala že gradnja mošej problematična. Z reprezentaciji Islama skozi obleko indiviuuma, ki reflektira tako posameznikovo osebno identiteto, kot njegovo kulturno ozadje in kontekst, sem želela pokazati, da Islam ni monolitna struktura. Nastopam kot nekakšen priajteljski komunikator.”

Predstavitvi je sledila okrogla miza, oziroma mali simpozij vnaprej
pripravljenih govorov z naslovom >>Kdo se boji drugega?<<, ki ga je
vodila Lana Zdravković in v katerem so sodelovali filozofa Rado Riha
in Lev Kreft ter sociologinja, slikarka in arhitektka Beatriz Tomšič
Čerkez.

Mesto žensk