Slovenec - dvonožni prvak
Spet je za nami tisti oktobrski konec tedna, ki na ulice glavnega mesta privabi množice tekačev. Ljubljanska tekaška manifestacija je ena tistih, ki že vrsto let potrjuje, da se Slovenci le s težavo odrečemo gibanju in delu. Pravzaprav trdemu delu.
Kako drugače bi smeli opisati intenzivno, v povprečju vsaj uro in pol trajajočo skladno uporabo telesa in uma na dan, ki je posvečen nedelu. Slednji ni bil nikakršna ovira za več kot sedem tisoč tekačev, ki so se v nedeljskem dopoldnevu podali na pot polmaratona in maratona. Trikrat toliko je bilo tekačev prijavljenih v vseh kategorijah teka, od najmlajših do najstarejših. Mimogrede, to je cel odstotek slovenskega prebivalstva in slabih deset odstotkov vseh Ljubljančanov. Za lažjo predstavo, če bi se Pekinškega maratona udeležil enak delež njegovih prebivalcev, bi imeli na štartu okoli milijon in pol tekačev. Precej zgovoren podatek, ki pa za nas tekače ni bistven.
Množičnost obiska je potrebno ločiti od potrebe in želje vsakega tekača, da skozi kilometre teka spoznava samega sebe. Vsak, ki mu tek in gibanje predstavljata način življenja, bo znal povedati, da gre pri vsem skupaj za garanje, ki poleg telesnega napora v življenje prinaša predvsem občutek svobode. Samo predstavljajte si, kako odrešilno je spoznanje, da si v sedanjosti sposoben doseči nekaj, kar ti je bilo v preteklosti nepredstavljivo. Kdo od nas si je na začetku svoje tekaške »kariere« predstavljal, da mu lastno telo omogoča takšno svobodo? Nihče. Vsak meter na naši poti namreč poskrbi, da se meje v glavi zrahljajo. Povečan srčni utrip, ritem dihanja in potoki znoja preglasijo in utopijo rablje sreče in zadovoljstva. Tu ni prostora za strahove, dvome, žalost, jezo… Telo preplavi mir in zadovoljstvo s samim seboj.
Ali niso to vrline, ki nam jih krvavo primanjkuje v teh »kriznih« časih, ko se zdi, da je razlogov za mir in zadovoljstvo bore malo. Ne pustite se pretentati! Raje se pridružite zmagovalcem preteklega vikenda. Ko bi videli, koliko sreče in nasmehov je bilo moč videti na obrazih izčrpanih maratoncev. Bi jih upali vprašati, če jim je žal, da so pregarali nedeljo? Samozavestno se bodo nasmehnili in si mislili svoje. Oni že vedo zakaj.
Marko Taljan
Poraja se mi vprašanje: kakšen je smisel udeležbe tega teka, če ne ciljaš na najvišja mesta in če nisi v polni pripravljenosti? Pojavlja se namreč fenomen rekreativnih tekačev (večina je pravzaprav tekačic), ki se tovrstnih prireditev udeležujejo in potem še celo leto do naslednjega maratona govorijo da so bili na maratonu in kako je bilo oh in sploh težko in kakšne težke porode so preživljali na tej preizkušnji in kako so prišli do prenekaterega spozanja na sami poti. Seveda so porodi, če preživiš večino prostega časa na svoji leni riti, pizda!!!
Poznam jih kar nekaj, ki jim je tek in rekreacija nasploh bolj v breme kot v veselje in delajo to zgolj zaradi lastnega imidža. “Če se mi da, se rekreiram enkrat na teden ali dva, če se mi da.” In potem hop, plačat prijavnino in lovit kamere, da se vidi da si bil tam. Čas ni pomemben, saj bo po zaključku pomembno samo dejstvo, da si bil na maratonu in zatorej nisi navaden smrtnik, si maratonec. Pogled na tovrstne dogodke mi prikliče občutek gnusa in obenem sočutja do teh ubogih ljudi. Pravzaprav je to kar realna slika današnje družbe (seveda grobo gledano in precej posplošeno).
Mar ni rekreacija nekaj, kar počneš za svoje telo in ne zato, ker bodo drugi dobro mislili o tebi? Že sam motiv da zmigaš rit in se greš prešvicat na kateregakoli od n načinov bi moral bit znan vsakomur, ne pa da je to tista prijavnina, ki si jo plačal.
Mi kdo zna odgovorit, zakaj bi šel na tekmovanje, če sem v nečem res slab? Celo plačal, da me vsi vidijo kako sem slab, pa vendar “heroj”?
Resnično ne razumem.
Seveda ne razumeš, to je evidentno. Primitivci ponavadi mislijo, da je smisel vsega samo v uvrstitvi, ne pa v tem, da mogoče s tem ko pretečeš maratonsko razdaljo, dosežeš nekaj , o čemer lahko nekateri samo sanjajo ali nekaj, o čemer si do takrat sanjal tudi ti! Logično je, da se večina tekačev na maratonih ne moremo primerjati z recimo kenijskimi profesionalci, vendar pa nam to niti ni cilj. Laufamo zaradi sebe, svoje duše in to nam je način življenja. V tem je smisel in kdor laufa zaradi nekega imidža, ne laufa dolgo, to vem ker poznam tudi take. Kupi novo opremo, superge , dvakrat teče in konec. Kdor pa teče z dušo in komur postane to način življenja, je pa drug tip
In zato je pleteničenje o tem kdo je slab ali dober, res primitivno. Pomembno je samo kaj si sam misliš o sebi, ko pretečeš 42km ali 21, ali tudi 10. Na mnenja primitivčin tvojega tipa se človek ne sme ozirat. Vsi ne moremo biti uradni prvaki, lahko smo pa prvaki zase, za svojo dušo in svoje srce!
Slovenec - dvonožni prvak mučenja samega sebe…
Da je to mučenje samega sebe, govorijo samo gostilniški nakladači, ki so sposobni samo prelagat svoje riti po barskih stolih in hkrati nevoščljivi tisim, ki zmoremo tečti, ki imamo voljo in motivacijo ter -kar je še posebej pomembno- disciplino. Nevoščljivi pa zato, ker sami tega niti slučajno ne zmorejo!
He he - ti že veš…moje mnenje je pa, da pretiravanje škodi…
Jap, mnenje barskih nakladačev je pa res relevantno…
Da res je…
mugamba, razumel boš, ko se enkrat ljubljanskega maratona udeležiš. vseh 20000 ljudi hkrati se ne more motiti.
@mugamba
Mar ti ni avtor tega prispevka odgovoril???
Ljudje smo narejeni tako, da se radi pokažemo. Prireditve pa so zato, da nam je to omogočeno. Povpraševanje in ponudba. Kaj te tu moti? In če pretečeš 42km, se s tem lahko tudi pohvališ.
Izpostavljat samo pozerje in zasvojence, pa je malo škodoželjno.
Da ne bo pomote, sama prireditev kot tekmovanje je odlična stvar. Tu sem cikal pač na tiste, ki si po mojem mnenju “ne zaslužijo” tekmovati, ker so izven konkurence in se brez pravega treninga podajo na 21k preizkušnjo iz meni težko dojemljivih razlogov. Če si hočeš dokazat da zmoreš si izbereš prijetno traso in odtečeš, ni treba da se na tekmovanju izžameš do konca in si potem rečeš nikoli več. Komentar je predvsem letel na tiste, ki niso tekači po srcu in se pridejo postavljat…ker gre moja kolegica bom šla pa se jaz in potem ko se priplazi čez cilj misli da je osvojila K2 in se še lep čas s tem ponaša. Moti me samo to, da je takih vedno več, kar je zaskrbljujoče. Pravo bistvo nekega početja je lahko irelevantno, samo da si kul. Sprani možgančki od gledanja televizije in nasploh življenja v današnjem pokvarjenem zmanipuliranem svetu.
Ljudje se ukvarjajo z zadevo iz napačnih razlogov. Lej ga - teče zaradi videza, politik zaradi videza, prijazen zaradi videza.
Možnost, da bo stvar opravljal bolje, bolj poglobljeno je večja pri tistem, ki se s stvarjo ukvarja iz napačnih vzgibov kot pri tistem, ki s stvarjo nikoli ne ukvarja.
Mugamba - kolegica te definira. Ona se hvali, ti pišeš komentarje. Ukvarjaj se s tekom, definiralo te bo tvoje telo, podlaga, prostor.
heh…kolega, tukaj vpiši svoje ime; podajaš definicije nekoga drugega, da bi me definiral? Na teh internetih pa res ni meja. Res je; pišem kometarje, ki so sicer vse prej kot pogosti…torej tvoj profil pisca komentarjev je geek s homo computeus držo, verjetno nezavedajoč vseh možnosti raziskave zunanjega sveta, zakaj pa ne…večina jih res je.
Ta tema se me je pač dotaknila in čutil sem da moram nekaj napisat, kaj kurac. Definiraj to.
Aboridžina s pod gora bi on učil teka, heh…
Avtorju tega članka zgleda ni jasno, da se lj maratona ne udeležujejo samo Ljubljančani. Ni Ljubljana=Slovenija, spoštovani avtor. Zato je primerjava ljubljanskega z pekinškim maratonom nelogična. Kot se ljubljanskega ne udeležujejo samo Ljubljančani, se pekinškega verjetno ne samo prebivalci Pekinga. Zasedba na LJ maratonu je vedo pestra, to sam vem ker sem tam že nekajkrat tekel, 1x tudi maraton.
ben, ti si car. Veckrat sem ze prepoznal carja in tokrat prepoznavam tebe.
Žal ta maraton služi le agitpropu. Ajde, tistih 10 Afričanov, ki so jim celo plačali za udeležbo, se celo še da razumeti, ampak ostalih 20k medijsko zmanipuliranih, ki so po ovčje nasedli in celo plačali za to, da je Opankar spet imel svojih 5 minut za šov.
Komur je res kaj do zdravega življenja in ne toliko do sodelovanja v tej maratonski Kmetiji ovac, bo pač izkoristil tistega dne skoraj prazen Golovec oz. Šmarno goro, ali bo sedel na kolo, morda skočil v bazen, če je pameten, pa bo skombiniral več koristnih stvari in na roke prelopatal kakšno gredo. Da pa dereš tja, kamor druge ovce in to zato, da boš pretekel 21 ali 42 km, in to po za kolena smrtonosnem asfaltu! In za povrh še po slovitem ljubljanskem zraku! Pač, lahko bi tiste ulice zaprli tudi teden dni prej, pa se še ne bi razsmrdele. Sicer se pa promet itak preseli v sosednje, zaradi gužve je še več izpustov in kar naj se najde junak, ki jim bo dopovedal, da v to ulico pač ne smejo, ker bo tam tekel neki maraton. Da ne omenjamo, da se ravno tkarat prične še kurilna sezona! In pravi božji previdnosti se lahko zahvalimo, da se doslej kmalu po štartu še nihče ni spotaknil. Si predstavljate, kakšen Lipa efekt bi se zgodil, ko bi se čezenj zapodila večtisočglava horda!!! In kot smo že rekli,prva mesta so bila že vnaprej rezervirana za afriške “plačance”. Torej kakšen je smisel vsega tega. Manda v tem, da lahko rečeš “pretekel/pretekla sem toliko in toliko km”. Ja križana gora, isto se lahko hvalisaš tudi, če te km pretečeš po Rožniku. ali na “tekočem traku” v fitnesu, kjer lahko ob temše gledaš TV, poslušaš iPoda, prebereš kakšno knjigo (ja, videl sem že nekaj študentov, ki so namesto v NUKu študirali kar na kolesu) ali, če se zagrebeš za ustrezno strateško umeščeno pripravo, opazuješ pi*ke na ostalih trenažerjih. In na koncu se ti izpišeše vsa statistika (ki ti jo po želji tudi natisnejo) tvojega teka, ki jo lahko kažeš vsakemu, pred katerim si želiš podaljšati tiča. Ampak udeleženci maratona menda pridejo tudi v cajtnge (če Pivo in ostala partijska glasila sploh smemo uvrstiti mednje). Kar prevedeno pomeni, da si zakrivil smrt še nekaj dodatnih dreves. In da bo najmanj 5% izvodov (raje kakšen več) uporabljenih za - brisanje pasjih drekov.
In seveda, traso so speljali tako mojstrsko, da so Ljubljano praktično za ves dan prerezali na več delov. Si predstavljate, da rešilec zaradi posledičnega prometnega kaosa ne bi mogel pravočasno priti na kraj prometne nesreče???!!!??? Oz. drugače povedano, po vsej tej neodgovorni blokadi mesta bi človek bi po malem kar privoščil, da bi zagorelo pri Opankarju, pa bi gasilci obtičali nekje na poti.
Ali ste se vprašali, od kod sploh izhaja maraton? Iz imena nekega grškega kraja, ki stoji še dandanes. In enkrat še v antičnih časih naj bi se tam nekje zgodila neka velika bitka, kjer so Grki menda natolkli perzijskega sovraga. Drugače povedano, nobenega t.i. “mirovnika” ne moti, da s temi prireditvami pravzaprav poveličujemo vojno, ki je povrhu vsega imela na moderno zgodovino Slovenije približno enak vpliv kot vsi kometi, ki so do sedaj treščili v Jupiter! Pojdimo dalje. Menda je bilo treba sporočilo o zmagi nujno čimprej prenesti v Atene. In tu se pokaže vsa podobnost antične Grčije z današnjo Slovenijo, seveda samo v negativnem smislu. Tako kot imamo vsevednega Golobiča, so tudi oni imeli cel kup filozofov, ki so vedeli vse o silno “pomembnih” abstraktnih temah, niso pa ob vsem svojem “znanju” premogli Nokie. Ki bi, če že ne mobitela, izumila kakšno praktično telekomunikacijsko rešitev, magari kurirsko službo. V glavnem, namesto da bi se spomnili vsaj enkriptiranih dimnih signalov, so izbrali nekoga, ki naj bi peš šel v Atene in sporočil to novico. Tudi on je bil bolj “praktik” Golobičevega tipa. Perzijci najbrž niso kar pripešačili čez pol po današnjega Irana in še čez celo današnjo Turčijo in po mesarskem klanju bi kaj lahko ostal kakšen konj tudi cel. Konec koncev bi lahko ta neiznajdljivi model na tistih 40 in še nekaj km naletel na kakšno konjsko štalo in “na reverz” zasegel kakšno kljuse. Konec koncev, če pogledate na zemljevid, njegova pot je vodila več ali manj ob morju. In Grki so že takrat sloveli kot dobri jadralci, ki so obvladovali večji del Sredozemlja. Skratka, prvemu ribiču bi lahko rekel “Ejga, zmagali smo, ali me zategneš do Pireja, da lahko čimprej prenesem to novico. Seveda bo sledila žurka in ti si seveda vabljen”. Ampak oni bimbo je celo pot kratkomalo pretekel. In se po prenosu sporočila takoj preselil v Hadovo kraljestvo, namesto da bi malo uporabil glavo in se naužil rujne retzine. Od koder lahko potegnemo vsaj dva nauka. Že Grkom, ki so “izumili” olimpijado, je potegnilo, kako “zdravo” je tovrstno pretiravanje. In današnji maratoni so poleg poveličevanja militarizma tudi pravcati spomenik človeški neumnosti! No ja, pravzaprav kar sodijo v Slovenijo.
In res je čas, da enkrat za vselej ovržemo mit o zdravem teku. Kar se tičekardiovaskularnih zadev,potem teku resno konkurirajo plavanje (sicer odvisno, v kakšni greznici to počneš, ampak tudi maraton je speljan po asfaltnih ulicah in smrdljivem mestnem zraku), pohodništvo, tek na smučeh (kolikor ga klimatske razmere sploh še dovoljujejo) in pogojno tudi kolesarstvo (seveda po nekoliko boljših cestah, kot jih premore Opankarjev fevd). Veste kakšna je sploh razlika med hojo in tekom. Pri hoji je ves čas na tleh vsaj ena noga,med menjavo koraka celo obe, kar dokaj prijazno deluje na telo ob prerazdelitvi obremenitve. Pri teku pa je čisto običajno, dav določenih trenutkih sploh ni stika nog s tlemi. Kar je ekvivalentno skakanju z ene noge na drugo. Če ste kaj več od zaresa boječiega se družboslovca, boste sami lahko hitro ocenili, koliko takih “poskokov” pride na celotno pretečeno razdaljo, kako visok je tak povprečen poskok in kolikšna je vertikalna hitrost telesa tik ob pristanku noge na tleh! In kje se vsi ti sunki hipoma kompenzirajo? Tako je, v kolenih in v ubogi hrbtenici! Ne verjamete? Kar poglejte si, kakšni betežni kriplji so odsluženi košarkaši z Michaelom Jordanom na čelu, ko še niti 40 let niso dopolnili. Pa čeprav so tekali po kolenom prijaznejšem parketu od asfalta! Skratka, če Opankar že hoče imeti ta svoj cirkus, naj bo malo bolj družbeno odgovoren in mestni denar namesto v Ultrine kartice raje donira Valdotri.
Skratka, Opankar, če ti je do zdravih meščanov in normalno funkcionirajočega mesta res več od nastavljanja reflektorjem tvojih glasil, potem za naslednji maraton raje rezerviraj Rožnik sTivolijem ali kakšen predmestni travnik. Lahko pa stvar organiziraš kar v Velenju, kjer že imajo certificirano progo za kros, ki je že gostila neko evropsko ali svetovno prvenstvo.
Težko je po vrstnem redu odgovarjati na toliko gluposti v enem samem postu, kot si jih uspel napisat ti, pa vseeno bom poskusil , čeprav bom čimbolj strnil zadevo. Sam sem imel šanso tečti na najmnožičnejšem maratonu na svetu in sicer v Berlinu. Tam nas je štartalo 35 000 naenkrat. Proti dobrim desettisočim v LJ je to ogromno. Nihče ni nikogar pohodil, ker v primeru maratonov ne gre za podivjano hordo a-la Lipa ampak za disciplinirane ljudi. Primitivci ne tečejo in niso športniki, zato jih tudi tam ni in zato še nisem slišal za primer, da bi kje na kakšnem maratonu koga pohodili, pa je ogromno maratonov vsako leto!
Drugo, praviš da je maratonski tek pretiravanje. Odvisno; je napor za telo, ampak vseeno se vse skupaj konča dobro, če poznaš eno preprosto pravilo: da na maraton nikoli ne greš nepripravljen ali bolan. Človeško telo prenese več kot si mislimo. Zanimivo da razni zasedenci bentijo kako je to mučenje in stres za telo, hkrati pa svoje telo pridno polnijo z mastno hrano, nezdravimi pijačami in mu ne privoščijo rekreacije ali športa. Še vedno raje pretiravam pri teku kot pri hrani ali pijači!
Nadalje vidim tudi da razglabljaš o vplivu teka na kardiovaskularni sistem in mu ob bok postavljaš plavanje, kolesarjenje, tek na smučeh in podobno; ja, res je, vendar je tek še vedno najcenejša rekreacija. Pri kolesarjenju rabiš dobro kolo in vso ostalo opremo, kar stane par tisoč eur. Za plavanje rabiš bazen. A ti misliš da ima vsakdo bazen pred nosom? In če ga ima, a je zastonj? Te zadeve so za marsikoga predrage. In sploh, medicina se zelo razhaja v mnenjih o tem, ali tek v resnici uničuje sklepe. Dokazano sklepe uničuje nezdrav življenjski slog, prevelika telesna teža recimo, kar pa pri tekačih na dolge proge ni ravno pravilo. Poznam veliko aktivnih tekačev, tudi že starejših in lahko naštejem na prste ene roke tiste, ki tožijo zaradi bolečin v kolenih. In po drugi strani, poznam ogromno ljudi ki ne tečejo in tožijo zaradi težav s koleni. Ne poznam pa praktično nikogar ki bi se mu težave s koleni pojavile po tem, ko je že začel tečti, kvečjemu poznam take ki s tem blažij težave. Najbolj stresni športi za kolena so recimo košarka, tenis, rokomet, gimnastika, pa tudi nogomet. Nikakor pa rekreacijski tek.
Pišeš tudi o tem, da s tem poveličujemo vojno, ker je pač nekoč Filipides pretekel to razdaljo da je sporočil novico o zmagi. Vojne so bile in bodo, temu se ni moč izogniti. Lahko pa tudi slabo stvar obrnemo na dobro, recimo maraton. Če je Filipid to pretekel zaradi vojaške zmage, potem dandanes lahko rečemo, da so maraton sposobni tečti samo duševno zdravi in zadovoljni ljudje. Taki pa ne povzročajo vojn, ker niso zafrustrirani. Tek je namreč izvrstno protistresno orožje! In več ljudi kot bo teklo, manj bo napetosti in jeze, ter s tem manj vojn. Vem da je to iluzija, pa vendarle, vsaj teoretično je to še kako mogoče!
In za konec: dvomim da je komu izmed 95% rekreativcev tam mar za par Afričanov, ki pridejo in odnesejo zmago (pa čeprav ni vedno tako). Kdor tega ni izkusil (in ti si kot vidim med njimi) ta ne ve v čem je sploh zadovoljstvo. Gre za več kot samo za golo tekmovanje; gre za to, da na nek način dosežeš nekaj, o čemer lahko večina ‘normalnih’ samo sanja (med njimi si tudi ti). In vse to pljuvanje po takih prireditvah je zgolj plod nevoščljivosti in neznanja. O teku, ter o negativnih vplivih teka imajo namreč vedno največ za povedati taki, ki o vsem skupaj nimajo pojma, ki vso ‘znanje’ poberejo iz kakšne literature vprašljive vrednosti in iz večernih poročil na TV. Vendar vas razumem, stvari ki so vam nedosegljive zaradi lastne nesposobnosti ali lenobe je pač treba popljuvati.