Vest

V Zavodu 25. junij ugotavljamo, da sta se slovenska vlada in vladna parlamentarna večina odločili za vsako ceno razrešiti mejno vprašanje s Hrvaško, čeprav je vsebina arbitražnega sporazuma dokazljivo škodljiva za Slovenijo, za slovenski pomorski status pa verjetno tudi usodna.
 
Obžalujemo, da je vlada zavestno spregledala opozorila številnih strokovnjakov in celotne opozicije in s tem prevzela nase vso odgovornost za škodljive posledice. Na srečo v Sloveniji obstajajo mehanizmi, ki omogočajo, da se odločitve vlade, ki so ustavno sporne in ki pomenijo kršitev 350. člena Kazenskega zakonika in kršitev številnih drugih zakonov, lahko razveljavijo. V primeru, da tudi Državni zbor Republike Slovenije potrdi škodljivi arbitražni sporazum, bo Zavod 25. junij aktivno sodeloval v prizadevanjih, da se uveljavitev sporazuma prepreči z referendumom. Verjamemo, da bo šlo za najpomembnejši referendum po plebiscitu za samostojno Slovenijo, in prepričani smo, da se bodo kot takrat tudi tokrat volivci prav odločili in da bodo zavrnili arbitražni sporazum.
 
Žal je res, da bo že včerajšnji podpis arbitražnega sporazuma za Slovenijo imel dolgoročne škodljive posledice, saj bo ob novem začetku iskanja pravične mejne rešitve predstavljal močan argument sosednje države, da je slovenska vlada na tako rešitev že pristala. Te škode se ne da več popraviti. Pomembno pa je, da bi takoj po referendumski zavrnitvi arbitražnega sporazuma Slovenija začela s celovitim seznanjanjem evropske in svetovne strokovne in politične javnosti o dejstvih, zaradi katerih Slovenija ne more in ne bo pristala na to, da bi Hrvaška postala članica Evropske unije, ne da bi se prej umaknila z zasedenih delov slovenskega ozemlja in morja in prenehala s prizadevanji, da Slovenijai odvzame teritorialni stik z mednarodnimi vodami. Ob tem še enkrat poudarjamo, da Zavod 25. junij sicer podpira vstop Hrvaške v EU.
 
Logika, da je arbitražni sporazum dober, ker ga ne podpira niti večina Slovencev niti večina Hrvatov, je napačna. Večinsko zavračanje pomeni predvsem to, da sporazum dejansko ničesar ne rešuje, da dejansko ni dober niti za Slovenijo niti za Hrvaško, četudi bi ga formalno uspeli uveljaviti.

Zgradba, ki zraste na tako nezdravih in s krivicami obremenjenih temeljih, ne more obstati. Ta sporazum ne more uspeti. Zaradi postavljanja temeljev za nove nepravične rešitve tudi ne more imeti božjega blagoslova. Brez tega pa se ne more roditi nič dobrega.

Podpora EU in ZDA temu sporazumu ne izhaja iz prepričanja, da bo po tej poti prišlo do pravične rešitve, pač pa je njuna podpora posledica njunih drugih interesov. Ti interesi so sicer legitimni in v velikem delu pozitivni. Nesprejemljivo pa je, da bližnjico za dosego svojih ciljev hočejo trasirati na slovenskem hrbtu, ne da bi predhodno vložili ustrezen trud za iskanje pravične rešitve na osnovi drugačne vsebine sporazuma in brezpogojne zahteve Hrvaški, da mora nemudoma omogočiti vzpostavitev stanja, kakršno je bilo ob osamosvojitvi Slovenije 25. 6. 1991. Skoraj nič od tega se ni zgodilo, veliko tudi zaradi tega, ker je pri predstavljanju svojih argumentov v preteklosti skoraj v celoti odpovedala Slovenija s svojo diplomacijo in evropskimi poslanci iz Slovenije.
 
Sporazum v sedanji obliki in vsebini ne prispeva k graditvi harmonije, ker harmonije medčloveških in meddržavnih odnosov ni mogoče graditi, če ni iskrenega prizadevanja za pravičnost. Še posebno pa ne, če se upoštevanje pravičnosti aktivno zavrača.

Sporazum zato ni začetek novih odnosov med Slovenijo in Hrvaško. Nasprotno. Pokazalo se bo, da pomeni dno slovensko-hrvaških odnosov. Tudi to dno je moralo priti in šele potem bo sledil nov začetek. Z novim parlamentom in novo vlado vsaj v Sloveniji, z novimi in nekaj že mednarodno uveljavljenimi politiki in gospodarstveniki na vodilnih mestih. Z ljudmi z drugačnimi vrednotami ne le v odnosu do nacionalnega ozemlja, ampak tudi v odnosu do družine, do socialne pravičnosti, do postavljanja novih temeljev zdravega gospodarstva.

Zato se bo na koncu pokazalo, da je ta sporazum za Slovenijo in tudi širše res nekaj zgodovinskega, toda ne zato, ker bi karkoli rešil, ampak zato, ker je zaradi skrajno nerazumljivih odločitev predsednika vlade in parlamentarne večine mnogim dokončno odprl oči, da so v Sloveniji nujne spremembe. A ne spremembe, ki bi pomenile ponovno zamenjavo leve vlade z desno vlado, ampak spremembe, ki bi pomenile zamenjavo dokazano pretežno slabe prakse tako levih kot desnih vladnih ekip z novim pristopom, utemeljenim na medsebojnem spoštovanju, medčloveški solidarnosti, odprtosti do vseh zdravih podjetniških pobud in prizadevanj za človeško dostojanstvo, katerega temelj je tudi socialna pravičnost.
 
V tem lahko na čelu z dr. Francetom Bučarjem in somišljeniki Slovenija postane zgled nove politike in nove ekonomije, ki bosta zrasli na pogoriščih propadajočih in samouničujočih političnih hegemonij in prakse ekonomskega izkoriščanja revnejših in šibkejših.

Marjan Podobnik