Vest

Dragi sonarodnjaki,

tudi v Ugandi imamo hribolaznike. Včeraj smo se povzpeli na Nkozijski hrib, najbližjo razgledno točko, da si malo sprostimo filtre. Že lep čas smo se spravljali tja gor, pa smo kar nekako pregnili, priznam. Preutrujeni za dolge pohode, ne vem…

Hribolazna nebesa nad Nkozijem

In me je malo zagrabila domotožna rožnikovska nostalgija. Tale potka v bananovem nasadu sicer ni primerljiva s slovenskim gozdičkom, je pa sprehodni občutek neverjetno podoben. Shojena potka (lahko da so jo poteptale noge s žaklji natovorjenega domačina) se vije navzgor v prijeten klanček. Vse je zeleno, čuti se, da se nadmorska višina dviguje neboleče in v intervalih. Ni kač, niti nismo v tipični tropski džungli, pokrajina je neverjetno podobna slovenski. Le sprehajalci so drugačni…nasmejani, radovedni in čebljavi.

Nekaj malega jih razumem, ostalo se pomenimo z rokami. David in Roger sicer veselo škljocata vsak s svojo tehnološko igračko, meni se nekako ne da. Malo pospešim korak, da prehitim to turistično nebulozo (moji možgani veselo absorbirajo).

Čuti se bližina Viktorijinega jezera, tam zgoraj na hribu še posebej. Kanček vlage in potne srage so ravno prav prijetni, da ne pozabim, da sem v Afriki.

“A vidiš, kako tole vse drugače izgleda po televiziji…vsi tisti dokumentarci…še vedno jim manjka ena dimenzija. Tale, a vidiš…”, pravi David in pokaže na dolino, ki se razteza pod vznožjem Nkozijskega hriba.

Z Rogerjem usekava celo filozofsko razpravo na to temo, David medtem precej neopazno škljoca dalje.
Razmišljam, kako smo v bistvu svet naštudirali iz udobnega domačega fotelja. En kup hudih dokumentarcev sem si ogledala v živjenju in o Afriki sem imela vedno eno tako posebno predstavo. Suha da je in puščavska, tale zelena pokrajina tukaj pa je netipično afriška zelena oaza. Pol ure stran je ekvator, jasno, da smo v zelenem pasu. Vlaga buta v nos in pod pazduho, bananovci so bujni in cvetice živopisane. In ptiči, takih napevov nisem slišala še nikjer. Prava mala simfonija, uglašena do potankosti…

Mala žareča ognjenka

Afriški biser ji pravijo, Ugandi. Taka mala zelena perlica, s kozami, kravicami in svinjami, ki se prosto sprehajajo naokoli.

Ampak, saj veste, narava je povsod.
Ljubljančani ob nedeljah trumoma sopihajo na Rožnik, Šmarno goro. Da se vsaj malo prevetrijo od napornega tedna in nafilajo baterije. In potem gor pri Cankarjevi domačiji skrvnejo kuhanca in se malo podružijo. V naravi…
Zakaj pa ne?

Hribovci so pa tudi po celem svetu.
In pogled na afriške pobče, male pastirčke, je pa prav fascinanten (a, jebiga, rasla sem gor na kmetiji, ena taka posebna pastirska nostalgija me je zagrabila…).

Opice samo slišimo, prepozni smo, da bi se nam pridružile. Naš cilj je bil ujeti sončni zahod nad Nkozijem in Viktorijinem jezeru, to smo tudi dobili.

Mali zeleni nedeljski sprehod s fotodokazom je preluftal okoliške možgane.
No, kje je razlog, da bi moral človek ves dan posedati pred računalnikom, zakaj bi buljili v televizijo, se zadovoljevali z dvodimenzionalno izkušnjo?
Naj bo tole tako malo za rajc.

Debata se bo razpotegnila zvečer ob ognju, vam ob pivu, vročem čaju.

Kaj me briga, če pri vas ščije kot iz škafa.

Filozofirala bom več kdaj drugič, kisik mi je butnil skozi membrano.

Naj vam lahno stopa noga,
kovter naj bo topel
in (vsaj) nedeljsko kosilo boste imeli okusnejše kot jaz (razen če vas mikajo zelene banane…)

So svinje že prebolele gripo?

Lepo pozdravljam,
Katja Lenart
Nkozi, Uganda
8/11/2009

(foto: Katja Lenart, David Rochholz, Roger Da man)