Vest

Katere so za uspeh potrebne lastnosti in atributi? Tisti, ki jih morda še ne poznajo, si lahko kadarkoli za vsem dostopno ceno in posamezno področje uspeha kupijo prikladen priročnik, ki jih bo nazorno, preprosto in jasno, v le nekaj korakih, oskrbel s tistim, kar jim manjka. Uspešno je v sodobnem svetu znati komunicirati, potrebno je biti lep in zdrav, imeti in gojiti ambicije s samoizpopolnjevanjem, napredovati in duhovno rasti; biti moramo prijazni in znati moramo sodelovati. Uspeh je s tem že zagotovljen, saj je uspeh že to, da smo spoznali, kaj vse moramo na sebi narediti in popraviti ter izboljšati. Že samo prizadevanje in stremljenje k tem višjim idealom je temeljni del zgodbe o uspehu. Pri tem pa se mora v družbi ustvariti vzdušje, v katerem je prepovedano ali nezaželeno trpeti in občutiti bolečino, se starati, umirati in žalovati, sočustvovati in trpeti tudi zaradi trpljenja drugih. Vsemu temu se je potrebno izogniti in izogibati, saj so dopuščene le pozitivne misli. Negativne pač prinašajo le negativno energijo in neprijetno vzdušje, torej z vidika uspeha in napredka niso dopustne, dovoljene in koristne.

Kot bi se igrali športno sabljanje. V ritmičnem poskakovanju in gibanju, stopicanju in spreminjanju pozicij, v spretnem izmikanju, izogibanju in naskokih ves trud za to, da bi premagali, se ubranili pred nasprotnikom, s tem ko vrtimo svoje orodje in orožje, ki v našem primeru pač ni sablja ali sulica, ampak je veliko bolj zbadljivo, zajedljivo in nevarno: jezik.

Kot da bi se telo z vso silo in prek vseh naporov izmikalo dobronamernim, dobrohotnim in prijaznim vabam ter kamufliranim pastem, ki razglašajo »trijažo« zdravja, lepote in uspeha kot temelj in najvišje, k čemur človek sploh (mora) strm(et)i v iskanju lastne sreče.

Moje telo ni močno, še manj mogočno ali čvrsto, kar je vsakemu več kot očitno že na prvi pogled, je pravzaprav drobno, šibko, ranljivo, krhko in občutljivo, vendar je kljub temu vseeno izredno vzdržljivo, vzdržno, prožno in prilagodljivo. Kljubuje vsakemu, ki ga ima za bolnega, in dokazuje vedno znova, da je ta pojem zelo arbitraren, dokazuje, da je zelo gnetljiva substanca.

Nekako tako kot da poskušam vedno znova uiti napovedim in prognozam, izogniti se pričakovanjem, ubežati usodi, ki so mi jo dodelili in namenili ter za katero samo čakajo, da se uresniči in udejanji. Včasih se mi zdi, da prav komaj čakajo v zasedi, kot nekakšni mrhovinarji, da se že končno zgodi, kar naj bi se zgodilo, kar so napovedali. Da bi le lahko rekli, da so vedeli, kaj se ima zgoditi, da so imeli prav, da se niso motili, da so svojo prognozo napovedali z znanstveno natančnostjo in seveda kot nujno, neizbežno.

Ubežati usodi, prav nasprotno, jo izzvati, se z njo bojevati, če je potrebno, ter se ji za hip izmakniti, jo spremeniti oziroma se vzeti v svoje roke in si usodo ustvarjati sam(a). A to je samo še ena izmed mojih norih iluzij, ki je morda potrebna, nujna in v svojih učinkih pozitivna ter koristna, pa vendar le iluzija. Ko se razblini, boli in pušča praznino, velik nezapolnjen prostor. A kaj nam drugega sploh preostaja, kot da se kdaj pa kdaj oklenemo vsaj okoli kakšne sladke in varne iluzije, čeprav se obenem zavedamo in vemo, da bi jo načeloma morali sesuti, jo uničiti, razbliniti. Vemo namreč, da »človek ljubi svoje iluzije bolj kot samega sebe«, saj bi verjetno brez iluzije ne preživel, ne-bi živel, ker prav skozi iluzijo dojema samega sebe – v nekem smislu mu (ali nam) ravno iluzija to omogoča. Do neke točke se zdi, da vse gladko teče, vse gre; nato pa naenkrat, nenadoma, nenapovedano vse odpove. Zaveš se jo na žalost šele takrat, ko se razblini, ko ne deluje več, ko razpade, ko je že prepozno, da bi vanjo lahko še verjel in jo ljubil ter jo varoval. Takrat naenkrat s silo vdre realno, ki »zre« in grozi, nas navdaja z grozo, s katero se moramo soočiti.

Elena Pečarič