O reševanju delavstva in gospodarstva, Boris Meglič
O reševanju delavstva in gospodarstva v Sloveniji.Odpustite sindikatom, saj ne vedo kaj počno
Dvig plače na 618 € bi pomenil premik v srednji razred za odmero davka na dohodnino. Če se na ta način približujemo enotni davčni stopnji je to dobro. Ukinimo le še najvišji razred in srednjega znižajmo za polovico in prihodnost za razliko od obstoječega vsaj bo.
Ravno ko smo si malce odpočili od glasnega Križaničevega razmišljanja o povečevanju davščin in celo o uvedbi novih, že so na vrsti sindikati. Tisti, ki delavstvu v času močne gospodarske rasti niso zmogli, hoteli ali pa znali zagotoviti takšne rasti plač, ki bi odražale vsaj malo tistega, kar je odražalo tako močno rastoče gospodarstvo. Skrb in agresija, ki veje iz sindikalnih zahtev izhaja predvsem iz tega, da sindikati skoraj nikoli niso delavstvu prav zares koristili. Ves čas so govorili samo o obremenjevanju gospodarstva v okviru plačnih uravnilovk, zvišanju obremenitev višjih plač, oteževanju odpuščanja in zaposlovanja itd … To je v sindikalni dogmi tisto, kar delavcu nudi varnost, primerno plačilo in pravico. Pa jo res?
Tokrat, ko govorimo o dvigu minimalne (zajamčene) plače na 600 €, prav tako lahko govorimo o medvedji uslugi, ki jo sindikat ponuja delavstvu. Takšen dvig plače za delodajalca pomeni približno 150 € dodatnih stroškov po zaposlenem. Podjetje s 3000 zaposlenimi, ki izplačuje najnižjo plačo tretjini svojih delavcev, bi strošek plač tako zrasel za 150.000 € mesečno. Ni malo. Če pomislimo, da so podjetja bila in so še reševana s subvencijami, ki mimogrede nikoli niso kazale dobrih učinkov, pridemo do absurda. Podjetjem eno roko ponujamo v oprijem, z drugo pa jih čakamo, da jim prisolimo zaušnico. V Sloveniji imamo že sedaj 95.000 brezposelnih, z dodatnim obremenjevanjem gospodarstva pa bi po izračunu GZS izgubili še dodatnih 75.000 delovnih mest. Je to tisto za kar si prizadevajo sindikati?
Kako bi torej reševanje delavstva in gospodarstva moralo izgledati?
- Vlada naj se najprej odreče tistemu, kar je krizo pri nas povzročilo. NLB, je velik krivec za to. Tako v primeru Šrota, kot tudi Bavčarja. Banko je torej potrebno prodati nekomu, ki bo za razliko od vlade vsaj v snu razmišljal o učinkovitosti. Prav tako je potrebna tudi odprodaja državnih lastniških deležev v vseh podjetjih in prenehanje manipulacije trga s premostitvenimi posojili podjetjem. To naj bo naloga in tveganje bank.
- Nujno je tudi zmanjšanje porabe sredstev v javni upravi, kar vlada zelo težko sliši.
- Pomembno je znižanje vseh vrst davščin, ki plačo delavstva bremenijo bolj kot kjerkoli na svetu, povzročajo le malo novega odpiranja delovnih mest, ki delavstvu mimogrede zagotavljajo možnost prehajanja iz enega na drugo delovno mesto in na ta način zagotavlja tudi višino plače ter varnost zaposlenega.
- In ne na zadnje. Pravni sistem naj končno začne delovati tako, da bo vsakdo vedel, da bo kaznovan, če bo goljufal.
Boris Meglič, študent ekonomije
Ojoj, na zmotah in napačnih argumentih ni mogoče graditi kritike. Pa čeprav ponekod imaš celo prav.
Boris, škoda, da nismo NLB že v 90. letih prodali Lehman Brothers-u, danes bi nam šlo odlično. Ti morda ne bi mogel študirati, kar pa najbrž ne bi bilo slabo.
Ne na za dne.
@egonalter: Katerih napačnih argumentih?
@brono@: Sarkazem ti ne gre od rok. Maš mogoče kakšen argument?
@boris: Meni se zdi kar smiselna rešitev, glede na to, da vemo kje smo(KAPITALIZEM) in kaj to pomeni(UMIK DRŽAVE KOT GLAVNEGA LASTNIKA BANKE).
Kakšno zvezo ima to? Država je lahko lastnik tudi v kapitalizmu. Drugo pa je, kaj s tem lastništvom počne.
IMHO napačni argumenti in trditve:
A)
“da sindikati skoraj nikoli niso delavstvu prav zares koristili”
brez sindikatov bi delavci bili še na slabšem, kot so. Če jim v takih časih niso uspeli priboriti novih pravic, ki pritičejo novim časom in okoliščinam dela, so se vsaj borili za ohranjanje obstoječih. Delavci bi ostali brez pravice do malice, bolniškega dopusta, regresa, plačanega dopusta, zaščite delvnega razmerja in še in še …
B)
“sindikati. Tisti, ki delavstvu v času močne gospodarske rasti niso zmogli, hoteli ali pa znali zagotoviti takšne rasti plač, ki bi odražale vsaj malo tistega, kar je odražalo tako močno rastoče gospodarstvo”
Saj so zahtevali takrat in to še vedno zahtevajo. Odločajo se žal le foteljaši in ne tudi modri kombinezoni.
Močno gospodarstvo? Verjetno misliš zadnji konjukturni cikel, kajne? Gospodarska rast je v mandatu prejšnje vlade temeljila na zunanjem zadolževanju (ki je, mimogrede, pospešilo inflacijo) in ne na spodbudah gospodarstvu, da bi to proizvedlo večjo dodano vrednost izdelkom ter storitvam. Priliv denarja (kako briljantna poteza … ) je koristil predvsem nekaj podjetjem v gradbenem sektorju in ne celotnemu gospodarstvu. V čas “debelih krav” je “vojna proti tajkunom” povzročila val odmevnih managerskih prevzemov, ki so izčrpavali podjetja in jih odvrnila od vlaganj v R&D. Gospodarstveniki so se potem ukvarjali sami s seboj in svojimi položaji, namesto da bi počeli tisto, za kar so (pre)obilno plačani.
Zakon o udeležbi delavcev v dobičkih podjetij bi delavcem omogočil znosnejši položaj in koristil dvigu dodane vrednosti, toda kaj, ko se ga redko redko kdo poslužuje, saj samo predvideva to možnost in je ne narekuje.
C)
“Vlada naj se najprej odreče tistemu, kar je krizo pri nas povzročilo” in v nadaljevanju “Prav tako je potrebna tudi odprodaja državnih lastniških deležev v vseh podjetjih”
ni problem v lastništvu banke, saj tudi tudi zasebno lastništvo samo po sebi ne zagotavlja uspešnega dela in poslovanja, kvečjemu zmanjšuje možnost nadzora nad tako pomembnim sistemom. Če si se ti kdaj spotaknil in padel, se boš zato odrekel nogam, da ne bi več padal?
D)
“novega odpiranja delovnih mest, ki delavstvu mimogrede zagotavljajo možnost prehajanja iz enega na drugo delovno mesto in na ta način zagotavlja tudi višino plače ter varnost zaposlenega.”
manjša obremenitev podjetij ne pomeni nujno več za delavce, ne pomeni nujno vlaganj v R&D in ne pomeni nujno več delovnih mest. To je še ena bajukovščina oziroma zmotna predpostavka, da so gospodarstveniki sami filantropi, ki bodo zato, ker imajo več na razpolago, več delili z zaposlenimi. Pri nas je takega odgovornega podjetništva zelo zelo malo.
Strinjam pa se z nečim drugim:
- potrebna je učinkovita pravna država
- nujno je zmanjšanje porabe v javnem sektorju, s katero so si vse vlade do sedaj kupovale socialni mir. Povsod po “razvitem” svetu velja, da so državne službe varne, toda manj plačane, v gospodarstvu pa obratno. Pri nas so državne služne tako varne kot dobro plačane.
argument A: Tvoj argument stoji na predpostavki, da bi bilo delavstvo na slabšem brez sindikatov. Tvoja prepostavka temelji na nečem, kar ni dokazljivo. Kako bi bilo, če bi bilo….
Argument B: Če poznaš teorijo denarnih krogov, boš ugotovil, da so banke in njihovo kreditiranje gospodarstva bistveni za zdravo ekonomijo. Ko pa poseže po politiki kreditiranja podjetij in gospodinjstev državna politika, se zalomi: glavni dokaz je private equity paradox-torej signifikantno boljši donosi na podjetjih v privatni lasti. To pomeni, da ni prav prevaliti krivdo na samo posledico, torej na zunanje zadolževanje…
Argument C: glej argument B
Argument D: Višino neto plače zaposlenega določa trg dela, kar pomeni, da bodo delavci nagradili delodajalce, ki bodo višali neto plačo na račun zmanjševanja davščin, in se raje zaposlili pri njih. Zadeva zahteva odgovornega zaposlenega in odgovornega delodajalca.
O pravni državi me veseli, da se strinjaš, glede javne porabe pa zanimivo, da se strinjaš, saj ne predlagaš načina, kako posledično zmanjšati tudi prilive-ni zmanjševanje davščin tukaj najbolj primerno?
argument A: Tvoj argument stoji na predpostavki, da bi bilo delavstvo na slabšem brez sindikatov. Tvoja prepostavka temelji na nečem, kar ni dokazljivo. Kako bi bilo, če bi bilo….
ODGOVOR:
Nisem vedel, da bom moral drugim ponavljati zgodovino sindikalnega boja. Legalna in legitimna naloga sindikatov je, da se borijo za pravice delavcev. Te pravice niso kar padle z neba, niti jim jih niso delodajalci kar sami od sebe podarili - bile so izbojevane. Ne misli, da so sindikalisti kar eni mutivode, ki so se zrinili za posrednika med delavce in ostale socialne partnerje. To so ljudje, ki prvenstveno izvirajo iz vrst delavcev, ki jim ti zaupajo in ki predstavljajo enoten glas vseh zaposlenih (ponavadi v neki panogi). Kdo pa misliš, da neizobraženemu delavcu svetuje glede delovne zakonodaje, če delodajalec krši njegove pravice? Kdo organizira stavke in se spušča v pogajanja z direktorji v imenu vseh? Nihče drug kot sindikalisti.
Argument B: Če poznaš teorijo denarnih krogov, boš ugotovil, da so banke in njihovo kreditiranje gospodarstva bistveni za zdravo ekonomijo. Ko pa poseže po politiki kreditiranja podjetij in gospodinjstev državna politika, se zalomi: glavni dokaz je private equity paradox-torej signifikantno boljši donosi na podjetjih v privatni lasti. To pomeni, da ni prav prevaliti krivdo na samo posledico, torej na zunanje zadolževanje…
Argument C: glej argument B
ODGOVOR NA B IN C:
Boljši donosi, hm, je mar to edini zveličavni kriterij dobrega poslovanja podjetja? Prav zanima me, če bi ti donosi res bili tolikšni, če bi v izračun vključili VSE stroške poslovanja podjetja, tudi tiste, ki jih podjetje eksternalizira. S tem mislim na dolgoročno vzdržnost vpliva na okolje, na zdravje zaposlenih, na širšo družbo itd. Kaj to nima cene?
Dilema zasebno-državno je IMHO zgrešena. Enake rezultate je možno dosegati na oba načina, bolj je pomembno družbeno odgovorno upravljanje. Škoda energije in znanja na to dilemo, dajte se ekonomisti raje osredotočiti na razvoj kooperativnega lastništva ter upravljanja.
Argument D: Višino neto plače zaposlenega določa trg dela, kar pomeni, da bodo delavci nagradili delodajalce, ki bodo višali neto plačo na račun zmanjševanja davščin, in se raje zaposlili pri njih. Zadeva zahteva odgovornega zaposlenega in odgovornega delodajalca.
ODGOVOR:
Tvoj odgovor podrazumeva svobodo (ne)zaposlenega, da si lahko kadarkoli privošči izgubo prihodkov zaradi tega, ker nima zaposlitve, da se lahko kadarkoli in kjerkoli lahko zaposli, pri čemer je edini kriterij višina plače. Mislim, da je očitno, da to ni tako enostavno. Če bi to bilo res, potem ne bi imeli zdaj problemov s tisočimi šiviljami v Prekmurju, ki nimajo kam v službo.Poleg tega trg dela ni enako prožen kot trg kapitala (še ena ekonomistično-posploševalna zmota). Tukaj so na delu še mnoge druge spremenljivke.
Po drugi strani pa si podjetje seveda lahko privošči izgubo enega delavca, saj ga je zaradi umetno vzdrževane revščine dokaj enostavno nadomestiti z drugim (ki bo po možnosti delal isto za še manj).
Skratka, delavec te svobode, ki je nujna za tovrstno idealistično razumevanje delovanja trga dela, nima. Zato tvoja predpostavka v dejanskih okoliščinah ne drži.
O pravni državi me veseli, da se strinjaš, glede javne porabe pa zanimivo, da se strinjaš, saj ne predlagaš načina, kako posledično zmanjšati tudi prilive-ni zmanjševanje davščin tukaj najbolj primerno?
ODGOVOR:
To o pravni državi se vsi strinjamo :-) (razen foteljaških mutivod, ki se redijo na račun finančnih čarovnij).
Zmanjševanje davščin na dohodke: seveda, toda ob pogoju, da se ob tem uvede davščine na premoženje (sploh pa na luksuzne dobrine). Z razbremenjenimi plačami se poveča kupna moč, kar stimulira potrošnjo (kar potem vzdržuje pokonci gospodarstvo) in obenem omogoča več varčevanja. Gospodarstvo je deležno potrošnje, banke pa dejanskega in ne imaginarnega kapitala, s katerim lažje servisirajo gospodarstvo. Volk sit, koza cela.
@egonalter: Katerih napačnih argumentih?
@brono@: Sarkazem ti ne gre od rok. Maš mogoče kakšen argument?
@boris: Meni se zdi kar smiselna rešitev, glede na to, da vemo kje smo(Kapitalizem) in kaj to pomeni(Umik države kot glavnega lastnika banke).
A tale je pa pionirček iz podmladka libertarnega krožka ? Pri takšni mladini se nam ni bati prihodnosti !
Krizo pri nas je povzročila povezanost v svetovne finančne in gospodarske tokove. Fasali smo, ne da bi bili dolžni ali krivi.
Lokalni fenomeni ala posojila za privatizacije pa imajo več kot ene krivca. Ni kriva zgolj NLB, kriva sta tudi KAD in SOD, ki sta te deleže prodajala in politična elita, ki je takšne odprodaje zlatih jajc podpirala.
…aja, še nekaj.
Ob vsej graji sindikatov komantator niti omeni ne njihovega prizadevanja za delitev dobičkov tudi zaposlenim. To je verjetno bistveno bolj fleksibilna oblika stimulacije, ki bi morala biti ekonomskim “libertarcem” pogodu.
@Q: seveda je več krivcev, NLB je samo sredstvo za dosego interesov ozkih interesnih skupin, če je pod kontrolo državne politike. Zakaj pa bi se morali sindikati(kot zastopniki, ki po očitnem to niso) namesto samih delavcev pogajat o udeležbi pri dobičku?
Kdo pa se po tvojem mnenju lahko pogaja v imenu delavcev? Kdo jih lahko primerno in v karseda širšem obsegu zastopa? Tvoja trditev je samo izpeljava stare krilatice “divide et impera”, aktualizirana v neoliberalni diskurz.
Hehe, ponavadi se v imenu določene stranke pogaja pravni zastopnik(odvetnik), seveda v skladu s pravičnimi zakoni in delujočo in učinkovito pravno državo.
Torej praviš, da bi si vsak delavec moral najti svojega odvetnika za pogajanja z vlado in delodajalci?
Kot vem, pogajanja z vlado potekajo v parlamentu preko demokratično izvoljenih predstavnikov ljudstva(poslancev), z delodajalci pa se delavci pogajajo o pogodbi o zaposlitvi, ki se jo da prilagoditi tudi tako, da se delavci udeležijo pri dobičku podjetja, če obstaja pravna podlaga za to(ustrezni zakonski predpisi).
“Kot vem, pogajanja z vlado potekajo v parlamentu preko demokratično izvoljenih predstavnikov ljudstva(poslancev)”
Sedi, ena. Poslanci so kot člani parlamenta zakonodajno telo, ki nima izvršilne moči. Poslanci so predstavniki vseh tistih,ki so jih izvolili, ne samo delavcev, amapk tudi brezposelnih, delovno nezmožnih, delodajalcev, samozaposlenih itd. Oni samo sprejemajo (ali zavračajo) zakone, ki jih vlada predlaga in izvršuje. Če že, potem se delojemalci pogajajo s predstavniki vlade.
“z delodajalci pa se delavci pogajajo o pogodbi o zaposlitvi, ki se jo da prilagoditi tudi tako, da se delavci udeležijo pri dobičku podjetja, če obstaja pravna podlaga za to(ustrezni zakonski predpisi).”
Ogromno večino delovnih razmerij ureja kolektivna pogodba, ki je ni možno kar “po svoje” tolmačiti, ukrivljati ali spreminjati. Vsak posamezni delavec se ne more pogajati o podrobnostih “svoje” pogodbe, ker je ta zavezujoča za (večalmanj) vse v njegovi panogi. Pa tudi če bi bilo to res, bi bilo absurdno, da bi vsak delavec (po možnosti na minimalcu) najemal odvetnika, ki bi ščitil njegove interese. Saj za to imajo sindikat, ta pa svoje pravnike.
Sploh pa: koliko delavcev bi se dejansko lahko pogajalo o podrobnostih svoje zaposlitve? Ker si študent, verjetno ne veš, da je praksa ponavadi “take it or leave it”.
Od kje pa tebi, da sem študent?:) samo še ena od neumnosti, ki si jih napisal..to kaže na to, kako zelo nekompetenten sogovornik si…
MS: moja napaka: zmotno sem te imel za avtorja zgornjega članka, ki pa je študent. Bolj me zanima tvoj odgovor, ne tvoj status. Sem se še kje zmotil?
No, kot je že povedal AlterEgo, podrobnosti kolektivnih pogodb se klešejo med delodajalci, reprezentativnimi sindikati in vlado kot posrednikom.
Sicer pa je smešno znova in znova poslušati te idiotizme o tem, da sindikati ne ščitijo zaposlenih, da gre za uravnilovke, da boljše življenje za vse sledi izključno iz povečevanja razlik, da je edina možna in smiselna družba tista, ki temelji na brezisprosnem tekmovanju,……….
V današnji situaciji bi morali sindikati zaostriti boj. Kaj to pomeni?! Vrniti se na klasične razredne okope. Na eni strani je majhna elita, na drugi večina prebivalstva, ki so bolj ali manj plačani hlapci. Samo sindikati so še družbena sila v naši državi, ki sploh še zagovarja pravice od spodaj navzgor, politične stranke so v kontekstu socialne egalitarnosti že zdavnaj vse desno od sredine.
…aja, pa avtorju komentarji bi priporočal, da pogleda v statistike, ki beležijo distribucijo plač v Slo. Na žalost imamo le še evropsko medotologijo, ki meri 20/20, in ne več stare, ki je merila vse razrede. Ta je bila zadnjič objavljena l. 2005. Že takrat je bila precej zaskrbljujoča.
….aha, o delitvi dobička med zaposlene obstaja pravna podlaga. Problem je v tem, ker je izplačilo le možnost in ne obveza. Sočasno pa je omejen zgornji rang izplačila dobička na zaposlenega.
Uffff, zdaj sem že četrtič prebral prosti spis.
O podrobnostih ni vredno debatirati. Vse študente ekonomije nujno poslati v proizvodnjo, da bodo skozi svoje fizično in umsko delo imeli čas za resen premislek o samoumevnih resnicah.
By raising the price of labor, the wage rate, above the equilibrium price, unemployment rises. This is because it is no longer worthwhile for businesses to employ those laborers whose work is worth less than the minimum wage rate set by the unions.[4] As such, Governments may seek to reduce union powers in order to reduce unemployment.
http://en.wikipedia.org/wiki/Opposition_to_trade_unions
Da ne bom rabil vedno vsega razlagat…
Equilibrium je verjetno tam pri 2,5 $ na dan, a ne?!!!
Tepko, to pravi Milton Friedman, katerega ekonomska misel je kriva za današnjo krizo! Pojdi kam drugam prodajat laissez-faire sranje.
…pa še nekaj, kakšna aroganca & indoktriniranost v enem.
torej po vašem ne rabimo dobrih ekonomistov…super:)
Ne razumem sklepa.
@MS, o da rabili bi že dobre ekonomiste, vendar ne “študiranih budal”. Vse kar se je v zadnjih letih dogajalo od Tihega oceana na zahodu, pa tja do Pekinškega zaliva na vzhodu, je kar vpilo po prihodu “sranja”, ki ga imamo nad seboj ali še hujše pred seboj. Ta debata o vlogi sindikatov, je sicer ob robu dogajanja, ki gre svojo pot in mimo naše volje. Vendar je dejstvo, da je bila modrost potisnjena na stran in se je sledilo tistim “trotlom”, ki so s vojimi čitabami mahali najvišje po zraku in citirali “argumente”.
aja pa še nekaj… ignorantia iuris nocet.
Mogoče bi se pa bolje odrezal pri inštrukcijah latinščine.
…zaenkrat to velja predvsem zate. Preberi našo ustavo in zakonodajo o delovnih razmerjih.
meni zaenkrat ne škodi, ker na srečo ne rabim te bedne države, da me rešuje…jo pa zgleda rabi večina državljanov Slovenije
Aha, torej od “objektivne” analize do egoističnega posameznika v štirih korakih. Kakšna beda.
zakaj nisi raje napisal od objektivnega analista do egoizma posameznika? stvari so povezane. Beda, ki je kakšna?
Mislim, da ne razumeš ravno povedanega, sicer pa raje komentiraj replike, ki so ostale brez tvojega odgovora.
Moji odgovori so jasni in nedvoumni. O korektnostih komentarjev pa naj odloči bralec. Jaz sem povedal svoje
:-)
Matr, še tega ne veš, kdo so strani v pogajanjih o kolektivni pogodbi.
nikoli nisem govoril o kolektivni pogodbi, ampak o minimalni plači. ki je lahko tudi zakonsko določena
Kolektivna pogodba določa minimalne plače za branžo. Vseeno so vedno pred tem pogajanja med delodajalci in delojemalci.
…sicer pa je to še najbolj obroben in nepomemben kamenček v razumevanju sveta in konkretne družbene realnosti.
MS, zakaj pišeš v jeziku, ki ga naš sicer poliglotski BRONJO ne razume?
… kam vodi takšna ideologija (zraven pa še malce reklame za vest.si samo):
http://www.vest.si/2009/07/24/takle-mamo-078-indijsko-amerisko-zaveznistvo-ugrabljena-francoska-instruktorja-britanske-posebne-potrebe-internet-nova-izraelska-fronta-ameriske-socialne-razlike/
…zadnja novica.
Dragi šrudent ekonomije!
Nimaš pojma. Poglej si malo situacijo v sosednji državi, ki je sledila smernicam, mki jih opevaš.
Ni vredno komentarja.
Vest.si pa si na ta način, da spušča takšne šalabajzarske komentaje, znižuje kredibilnost.
Škoda.
Ah ja, vest.si samo daje možnost najrazličnejšim da povedo svoje mnenje.
Glede Friedmana, ravnovesja in podobno:
Sindikati predstavljajo monopol na strani ponudnika delovne sile. To je čista resnica. Če jih ne bi bilo, bi bila cena dela nižja, zaposlenost višja, delovec pa bi konkuriral delavcu.
Na strani podjetij pa na žalost ni tako: če bi obstajalo neskončno veliko malih podjetij, ki bi si med konkurirala in bi bila med seboj prosto zamenljiva, ne bi na trgu nastopali kot monopolisti pri ponudbi dela. Ker pa so velika in jih je malo, se je pojavila potreba po organizaciji tudi na strani ponudbe delovne sile.
V bistvu gre tu za spopad dveh soodvisnih monopolov, ki se morajo med seboj dogovoriti. In povsem naravno je, da obstajajo sindikati, tako kot obstajajo podjetja. V primeru popolne konkurence pa je seveda oboje povsem nepotrebno.
Popolna konkurenca, je predpostavka ekonomistov, ki pa je v praksi zelo redko pristona. Skoraj vedno manjka eden od pogojev, ki so veliko število ponudnikov in povpraševalcev, dobra informiranost, prost vztop na in izstop iz trga, identični storški in proizvodne tehnologije. Kot rečeno nekaj od tega vedno manjka in tako nimamo popolne konkurence.
K rukám:
Nachádzate sa oznamuje, že pán Rev.Donald Jeff ÚVERY NADÁCIE je v súcasnej dobe rozdávanie úverov pre jednotlivcov, firmy a subjekty spolupracovat na cenovo dostupné úrokovej sadzby.
Trápi Vás alebo financne stanovit? Už ste boli odmietnutí bankami alebo sa stali obetou týchto internetových chuligáni, alebo sa chce vysporiadat svoje dlhy raz navždy, prichádza skvelá príležitost, môžete vytvorit svoj vlastný sen, osamostatnit a zamestnávajú vlastné osobné podnikanie sa podnikatel.
Pre viac informácií navštívte nás na pána Rev.Donald Jeff ÚVERY NADÁCIE prostredníctvom e-mailu (
donald_microfinanceloaninvestment2@hotmail.com) alebo nás kontaktujte na vyššie uvedených informácií nasledujúce. Garantujeme vám, sú transparentné a efektívne služby.
Dlžníkov dát informácie nižšie.
Meno ……..
Priezvisko ……….
Povolanie ……….
Sex ……..
Krajina ………
Stavu ………
Mesacný príjem ………
Suma potrebná ……….
Doba trvania ……….
Telefónne císlo ……….
Vdaka
Pán Rev.Donald Jeff MD