Vest

SDS ima z nasprotovanjem arbitražnemu sporazumu, kot je bilo pričakovano, očitno precej težav. Nastop Dimitrija Rupla, predsednika odbora za zunanje zadeve strokovnega sveta SDS, je bil v nenavadnem nasprotju s siceršnjo ostrino strankinega nasprotovanja sporazumu. Glede na nastop pred simboli stranke, verjetno ne gre za Ruplovo solo akcijo, ampak za napovedano mehčanje strankinih stališč.

Situacija seveda ni enostavna. Obrniti ploščo in hkrati ohraniti drugačna stališča, ki poudarjajo politične razlike, nikoli ni lahka naloga. Še težje je minimizirati uspeh nasprotnika ter hkrati povzdigniti svoje propadle poskuse reševanja istega problema. Ruplov poskus je bil v tem pravzaprav blizu maksimuma, ki ga lahko spretnost političnega opravičevanja spreminjanja stališč prenese. Nekdanji zunanji minister je seveda izpostavil, da je bil od arbitražnega sporazuma boljši dogovor med Drnovškom in Račanom in celo, da se mu zdi boljši tudi dogovor med Janšo in Sanaderjem na Bledu. Sedanja rešitev je vsebinsko pomanjkljiva. In vendar. Glavni problem arbitražnega sporazuma ni več njegova vsebina, ampak nacionalno soglasje o njem, ki bi ga njegova potrditev z dvotretjinsko večino v Državnem zboru odpravila. S tem bi se lahko izognili nepredvidljivemu rezultatu referenduma.

Napovedani referendum je ena od velikih težav SDS. In SDS je ena od velikih težav referenduma. Kakšno bo stališče, po javnomnenjskih anketah, najmočnejše politične stranke, je kajpak pomembno. A ne nujno odločujoče. Prav to je problem za SDS. Bo izid referenduma v skladu z njenim stališčem do sporazuma? Bo v kampanji agitirala za sporazum ali proti? Se bo vzdržala? Bo nastopila nevtralno? To bi bilo vsekakor politično najbolj varno. S tem bi sicer vladi prepustila prostor za politično zmago. Vendar bi hkrati ne tvegala zoprnega poraza in morda še bolj zoprnega nezadovoljstva EU in ZDA. Če bi sodili po Ruplovih besedah, se tega SDS dovolj dobro zaveda. Rupel je bil pravzaprav dovolj zgovoren. Boji se, da obstaja glede sporazuma precej nezadovoljstva v slovenski družbi in dodaja, da je treba zdaj stvari pač izpeljati do konca.

Stališče je bilo mogoče razumeti kot nekakšno vdajo SDS. Pahor je pač sklenil sporazum, ki ni najboljši, sklenil ga je na politično neprimeren način, brez širokega soglasja, a zdaj je, kar je, poti nazaj ni več in največ kar lahko stori SDS je, da si nad vsem skupaj opre roke. No, takšna interpretacija bi bila precejšnja poenostavitev. SDS je na svoji spletni strani že predstavila, kakšna bodo njena prihodnja stališča. Za sporazum bo politična odgovornost v vsakem primeru pripadla najprej predsedniku vlade. Potem pa tudi vsem, ki njegov sporazum podpirajo. Predsedniku republike, koaliciji, provladnim medijem … Vsem, ki so nekritično stopili na stran arbitražnega sporazuma in s tem referendum, o katerega izidu Janša še pred nekaj dnevi ni prav nič dvomil, naredili precej nepredvidljiv. Anketa v Delu je napovedala celo precej gladko zmago sporazuma.

Kljub temu, je težko verjeti, da bi SDS začela spreminjati svoja stališča zaradi izidov javnomnenjskih anket. Bilo bi prvič. nekaj drugega je razmislek o mnenju EU in ZDA. SDS noče biti stranka ekstremov. SDS si enostavno ne more privoščiti, da bi se ob vprašanju reševanja hrvaško-
slovenskih odnosov zlila z Jelinčičem, Hervardi ali s SLS. SDS je desno sredinska stranka, ki je prepričana, da je njena usoda menjavanje na oblasti z vodilno levo sredinsko stranko. Takšne stranke pa v državi, ki je članica EU, vendarle potrebujejo tudi mednarodni ugled. Tega si ne pridobijo z nasprotovanjem vitalnim ciljem mednarodne skupnosti, za vsako ceno, ampak nasprotno, s sodelovanjem, tudi takrat, ko je to morda za stranko, zaradi lokalnih okoliščin, politično težka naloga. Ta predpostavka velja tako za SDS kot za hrvaško SDP.

Janez Janša pravi, da se je, za velike sile zgodba končala v trenutku, ko je Slovenija sprostila pristopna pogajanja Hrvaške z EU. Sliši se precej kratkovidno, kar gotovo ve tudi Janša. Takšno ravnanje bi namreč predpostavljalo, da se bodo konflikti, ki so bili prej nerešljivi, poslej razreševali samo od sebe. Interes velikih sil, ni vstop Hrvaške in drugih balkanskih držav v EU. To je zgolj institucionalni okvir, ki naj bi zagotovil mir in sodelovanje. Interes velikih sil je dolgoročno prenehanje konfliktov. To pa je na Balkanu očitno mogoče samo s kontinuiranimi pritiski in rešitvami, ki so vsaj približno uravnotežene in če hočete, sprejete po nekakšnem zunanjem načelu pravičnosti. To vedo tudi vsi evropski arbitri. To sicer ni nikakršno zagotovilo, da bodo vpleteni zadovoljni z rešitvami, je pa tako lažje razumeti kaj se dogaja in zakaj.

Jani Sever