15. november, 2009 | Katja Lenart

Moč, oblast, denar…in novodobni sužnji

  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS

Dragi sonarodnjaki,

nekam daleč je tisti peti avgust, ko sem pristala na entebbskem letališču. Ko se je moj svet obrnil na glavo. Kaos je bil prej in kaos je tukaj tudi zdaj. Le barve so drugačne in ljudje okoli mene.

Seveda sem prišla sem z namenom. In bile so obljube, lepe besede, mož besede…ko sem bila daleč stran in se pripravljala na tole misijo. In besede niso meso postale. Sem pa meso našla drugje.
In kot je to v življenju, še vedno ima vse skupaj nek smisel. Kar je seveda tudi prav.

Pa vendar, z grenkobo v ustih ugotavljam:
Afrika je naših očeh še vedno tista daljna, uboga in umazana celina, tretji svet, ki potrebuje našo pomoč. Hrano. Vodo. Zdravila. Ker nam to kažejo po televiziji. (In seveda vse to potrebujejo, a slika še zdaleč ni tako črno-bela).

Ubogi otročki, revčki z napihnjenimi trebuščki, dajmo jim pomagat, si govorijo premožni in dobro situirani Evropejci. Predvsem Angleži, Francozi, Nizozemci. Pa tudi Slovenci. Američani, Avstralci…

Unicef. Karitas. Rdeč Križ.
In (še) kup drugih dobro zakamufliranih kvazi-humanitarnih organizacij, ki v večini to sploh niso. Vsaj ne v praksi.

Malo sem raziskovala zadnje mesece, recimo, da sem delala domačo nalogo, pripravljala sem se na dokumentaristično misijo.

En kup skorumpiranih evropskih, ameriških, azijskih, takisto slovenskih in drugih organizacij je v ubogi Afriki (že pred časom) zavohalo denar. Pa so rekli, zakaj ne bi takole malce oprali denar. Ali pa kar nabrali. Kdo pa bo prišel v Afriko preveriti, če smo res nahranili tista lačna usta, cepili tistih 150 otrok?
In - Evropa ima ogromna skladišča sredstev za humanitarne namene, dajmo jih malce izkoristit. Prijavljajmo projekte na papirju, realizirajmo jih in pokasirajmo (glavno, da je cilj na papirju pravi: pomoč afriškemu ljudstvu, reševanje afriške kulture, ipd.)

Ne samo, da so pokvarjeni njihovi vrhovni poglavarji, ljudski oblastniki. Kralji in predsedniki. V Afriki so tudi bazungu, beli tujci, ki prinašajo denar. To sem jaz, to smo vsi mi, ki pridemo v Afriko. Tega ne moremo spremeniti.

Od daleč nekje, iz Evrope, Amerike…vse skupaj izgleda romantično in televizijsko. Zbiranje sredstev navadno uspe, Mario se prisrčno zahvali za telefonske klice, ljudstvo nakaže kakšnega evrskega desetaka (zakaj pa ne, naj jim bo, temu ubogemu tretjemu svetu),
na drugi strani sveta pa se beli tujec v Afriki velikim donatorjem lepo uradno in ponižno zahvali za vsa sredstva, zagotovi, da bo denar prišel v prave roke in še malce pojamra, morda bo prikapljal še kakšen denarček…odloži telefon in…
…se počohlja po trebuhu, se udobno namesti v svoj palmov naslanjač in prižge tisto debelo cigaro (črni suženjček mu prinese hladno pivce).
Niti sanja se ne, vsem tem dobrim donatorjem, očetom in mamam velikih organizacij, kako njihovi beli prijatelji v Afriki razpolagajo z vsem nabranim denarjem. Hja, marsikaj sem videla tukaj. Tale karikatura je kar realna slika, še ugandski ptiči čivkajo o tem na zelenih ekvatorialnih vejah.

A ljudstvo molči. Na glas si ne upajo spregovoriti. Ko so jih zaposlili v kakšni od organizacij, so verjeli, da tam je gotovo denar. Pravica. Dostojanstvo. Še posebej, če ta velika in razmrežena družba slovi po dobrem namenu, cilju. Od daleč izgleda, da vse laufa.
In beli človek je zadovoljen, ker se ga vsi bojijo. Premalo delajo, pravi, leni so. Te njihove plače so za tukajšnje razmere dovolj, zakaj bi jih razvajali…(v afriški kulturi, pravijo beli tujci, je pač tako…srečni naj bodo, da sploh imajo službo).

Kakorkoli, raziskovala sem tudi zgodbe teh zloglasnih “pogumnih” belih tujcev, ki so se semkaj preselili z namenom, da bi pomagali afriškemu ljudstvu. Po svoje jih razumem, te kulture večina ne bo nikoli razumela, sprejela. Zato ne bodo nikoli razumeli njihovega načina življenja, težko bodo izgubili občutek inferiornosti. Njihovo humanitarno poslanstvo se navadno izveriži, veliko jih pristane v biznisu. Tukaj sem jaz, beli človek, ki pomaga črncem…in tam so oni, ki naj bodo srečni, da jim sploh damo službo.

Ti svetovljani, Evropejci, Američani…se najprej vpišejo na katero od afriških Univerz. En kup jih je, plačljivih, seveda. Evropa nudi štipendije svoji mladini. Ogromne so za tukajšnje razmere, sem prihajajo mladi iz celega sveta, polni denarja. In jim dogaja, ker je vse tako zelo poceni.

Potem nekateri ostanejo deset, dvajset let. In se kulture pomešajo, nastajajo mešani zakoni, lepi otroci. In ta slika ni nujno lepa in romantična. Kultura izgublja čar, zgodb je nešteto.
Dekleta so iztrgana iz svojega plemena, kulture. In zanimiv fenomen, ki ga opažam tu okoli je, da se afriška dekleta na belce prav lepijo, češ, da jim bo z njimi bolje in lepše (kar morda niti ni neresnica, odvisno od posamezne zgodbe).

Ko se poročijo z muzungom pač zaživijo drugačno življenje. Mož jo obleče po zahodnjaško, zelo verjetno (izjeme seveda so!) ga ne zanima njena kultura, njena tradicija. On dela biznis v Afriki, Afričani so njegovi delavci, ima moč in oblast, kuverte letijo pod mizo in veze in poznanstva se širijo.
Žena ne ve, ne zna in bolje je tako. Ne gre za šovinizem, nikakor. Bolj za izkoriščanje, poniževanje. Ubijanje dostojanstva, nespoštovanje človekovih osnovnih pravic.
In potem mi žena pravi: “Veš, mislim, da sem se poročila z napačnim možem…”.
Zgolj ena od zgodb, seveda…

Saj vem in poudarjam, vseh ne gre metati v isti koš!

Opazujem dogajanje okoli sebe in beležim. In žalosti me. Ko jih vidim, kako prihajajo polni denarja, sprašujejo, če jim lahko zrihtam kako dobro črnko za eno noč…
Denar. Žalostno je, da lahko z njim res marsikaj kupiš. A dostojanstvo umira, o afriški kulturi in njeni lepoti je bolj malo govora na teh bogatunskih elitnih zabavah, kjer se svaljkajo pijani beli ljudje (v družni bogatih afričanov) in na veliko sklepajo posle, nabirajo donacije za pomoč ubogemu ljudstvu.

Ampak, resno.
Ob živce me spravlja odnos belih bogatašev, ki od teh preprostih in marljivih ljudi pričakujejo nemogoče. Opazujem obe strani in ni mi všeč, kar vidim.
Ljudje iz vasi, plemen nam/jim/vam ustrežljivo strežejo, kot smo/so/ste jih naučili.
Ignoriramo, pozabljamo, da so to izobraženi natakarji, kuharji z izkušnjami in šolo. Tam nekje imajo ženo, otroke, ki čakajo na njihovo pomoč. Brezposelnost je grozljivo velika, strah pred njo še večji (kot kjerkoli drugje po svetu, vem).

Mnogi ne poznajo svojih pravic in jih je strah moči belega človeka. Gospodar bara, restavracije od njih pričakuje, da bodo delali ves dan, da ne bodo posedali v senci, da bodo ves čas nekaj drgnili in migali. Poudarja, da ne bodo plačani za brezdelje. In te njihove plače so pogosto tako mizerne, zahteve in ukrepi nečloveški (pač, izmisliš si pravilo, ki ga je nekdo prekršil in potem se odločiš za kazenski ukrep, npr. “Kazen mora biti. Nepreklicno ti bom odtrgal polovico plače.”)

Ah, morda je res, moja senzibilnost jih je dobila po pički. Tudi tukaj.
Samo človek sem, kaj čem. Taka sem, borila se bom, ne morem ne opaziti grdobij. In nisem utopični idealist, najbrž se prav dosti takole z eno kolumno ne bo spremenilo. Sem pa tu in diham ta zrak. Molčala ne bom, kakopak.

Mi, ljudje s kamerami in z dokumentarističnimi kriki, lahko svetu morda tu in tam odpremo oči.
In če ne drugega, vsaj z lastno možgansko kapaciteto razmišljam. Sploh po vseh teh bizarnih treh mesecih, ki so za mano…

Ko bo čas, upihnite tisto adventno svečo in storite nekaj dobrega zase.

So sankaške tekme že naplanirane, so žičnice servisirane?

Toplo pozdravljam,
Katja Lenart
Nkozi (Uganda)
15/11/2009.

 


  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS
46 x komentirano
  • Milena je rekel/-la:

    Živio! Ko sem tole prebrala, sem kar malo žalostna. Da pri teh organizacijah marsikakšen evro izgine, sem pričakovala, zato tudi že nekaj časa le-tem ne doniram. Marijeva oddaja, pa sem mislila, da zbira denar samo za določene ljudi, tukaj v Sloveniji in tukaj sem bila prepričana, da določen revež to sprejme. Niti slučajno nisem bogata, vežem kraj s karajem iz meseca v mesec, celo sem večkrat prav na tesnem z denarjem, pa vseeno naredim nekaj humanitarnih klicev v Marijevi oddaji, misleč, da sem vsaj malo pomagalo predstavljenemu določenemu sočloveku v stiski.Tudi slikarje, ki slikajo z nogami in usti vsako leto podprem, ko mi pošljejo njihove vizitke in koledar, ne vem, mislim, da bom pri tem tudi ostala, pa čeprav ……

  • matej je rekel/-la:

    Kar si zapisala je gotovo vredno razmisleka. Malo me pa moti, da je vse v istem košu, čeprav hočeš poudarjati, da ne gre vsega metati v isti koš.
    Ali je tvoj nasvet: naj na Afriko pozabimo - nimamo nobenega opravka, ne poslovnega ne humanitarnega z njo - naj sami živijo kot vejo in znajo; ali pa je pomoč potrebna in koristna - seveda ne kakršnakoli in ne komurkoli - kakšna je ta pomoč in komu zaupati.

    • Andraž Tarman je rekel/-la:

      Ugandski starešina določene oblike pomoči ocenjuje kot škodlive npr.:
      V podarjneih oblekah, ki so za nas povsem nesporna oblika pomoči vidi veliko zlo, saj se te obleke tam prodajajo po zelo nizkuh cenah in so zelo zaželene, ker gre za zahodnjaške kroje in materiale. Biti evropejec ali američan je za njih idelal… tudi oni so pod vplivom reklam multinacionalk (ki počno isto kot pri nas). Ta (humanitarna) trgovina slabi domače krojače in šivilje, s tem tudi izkoreninja uporbao domačih materialov, slabi lastno kulturo, identiteto in posledično se rojevajo novi hlapci (To lahko razumemo ob branju Cankraja).

      Sam sem v priparvah nekega sodelovanja skoraj prežgal možane, ko sem razmišljal kakašna oblika pomoči je najprimernejša in hitro ugotovl, da bi bilo najbolje, če se po hitrem postopku pusti Afriko afričanom! Beli človek je tam naredil že preveč škode. Ampak realnosti je treba pogledati v oči. To ne gre, tam je veliko materialnih koristi, bogati rudniki, dve žetvi na leto… Zanih je veliko primerov, kako so zahonji politiki in gospodarstveniki, financirali ali drugače podprli kak državni udar ali milico z namenom lažjega in cenejšega izkoriščaja tega in onega.

      Zato je oblika pomoči kot jo nudi Katja med najbolj zaželenimi. Nudi osveščanje, izobraževanje in krepi samozavest, poroča v svet o raznih napakah in na tak način otežuje izkoriščevalcem delo.

      Kar se tiče pomoči: najboljša je tista, ki krepi razvoj najmanjših elementov Ugandske družbe (vsiljena demokracija je sumlive narave, ko vendar vemo, da naj bi pomenila vladavino ljudstva), stimulira nihovo lastno kulturo, samostojnost, predvsem pa gospodarsko neodvisnost.

    • Rebecca je rekel/-la:

      Po mojem mnenju, bi bilo najbolje, če bi na Afriko pustili pri miru, s svojim pohlepom, ker je situacija tam posledica vmešavanja bogatih držav, iskanja dobička in političnih igric. Po moje so afričani sami sposobni skrbeti zase. Bili so, dokler ni prišel beli interes.”Kolonialisti” tega časa so jim vzeli oblast in zemljo in postavili meje, nastavili svoje vodje v imenu dobička in vzdržujejo razmere, ki omogočajo sužnjelastniški odnos. Na račun nerazvitih držav živimo evropejci in američani, to je resnica in humanitarnost v tem primeru je samo hinavščina. Če bi jim hoteli zares pomagati, bi se umaknili od tam in jim dali možnost, da se razvijajo. Vsak “razviti” človek živi udobno na račun svojega “nerazvitega” sužnja naj bo v afriki ali kitajski, ali še kje drugje … Smo pa tudi mi sužnji, taistim, ki so takšne razmere povzročili in jih vzdržujejo. Se morda motim?

    • Andraž Tarman je rekel/-la:

      Človeško se je motiti. Storjenih napak pa se ne da odnarediti, določene niti niso popravljive.
      Tema je silno občutljiva zato sodbe nikakor niso dobrodošle, sprejeti bo treba, da svet in črno-bel (tako ali drugače).

      Organizacije se med seboj razlikujejo, prav tako pa so na nekem posvetu zagotavljaji tu živeči Afričani, da so med državami velike razlike in da ničesar ne gre posploševati.
      Načeloma ni problem, kaj delajo organizacije, večinoma gre denar za zdravila, hrano in šole. Koliko denarja se vmes izgubi niti ni tako pomembno. Predvsem so dvomljive določene poteze posvajanja afriških otrok, ki v najzgodnejši razvoj tam živečih otrok vnašajo družbene razlike. Prav tako je vprašljiv sam šolski sistem, ki je ostanek kolonialnega režima, nova indoktrinalnica ima lahko celo negativen učinek…
      Večina problemov izhaja iz naših pričakovanj do humanitarnih organizacij, ki naj bi tam delale enako, kot to počno pri nas, delile denar in drugo pomoč ubogim, postavljale šole, kot so naše, vpeljevale režim in pravo, kot je naše, POKRISTJANILE… Večinoma niso krive humaniarne organizacije ampak pritisk nerazgledanih donatorjev, ki zahtevajo čimbolj viden materialni rezulat svojih novcev…

  • Ivan je rekel/-la:

    Izjemno osebno (po mojem mnenju preveč za spletni portal, ki želi biti informativen) pogled na problem, ki je vsekakor pereč in ne želim reči, da ga ni. A kje so kakšni podatki, kakšni dokazi? Zdi se, da gre za osebno doživljanje človeka, ki črno gleda na svet. Ljubljanski študenti medicine in mladi zdravniki redno vzdržujejo ambulanto v ugandskem višavju (na meji proti Kongu), dobro vem, da tam ne gre za nobeno samopaštvo, nobeno superiorno doživljanje sveta, da je v njihovem delu mnogo požrtvovalnosti (morda za dokazovanje samemu sebi, da je sposoben funkcionirati tudi v slabih življenjskih pogojih; to pa ni nič slabega, saj je vsak človek malce tudi sebičen). Tudi vem, da je Uganda pravi vzor družbe, ki solidno funkcionira na nižji ravni civilzacije pač, in je marsikateri sosednji državi nedosegljiv vzgled (npr. Kongu).

    • katja iz afrike je rekel/-la:

      @kolumne naj bi bile nekako osebne refleksije na neko dogajanje, oseben pogled na nekaj…, mar ne?

      @podatki, dokazi…se nabirajo. tole tu je zgolj kolumna. prihaja marsikaj, dokumentirano z videom, podprto z dokumentacijo, imeni…izjavami…
      a taki projekti rabijo čas, research…preden ugledajo luč sveta.

      Sem slišala za veliko takih ambulant, o kateri konkretno govoriš? Ime, lahko tudi višavja? Bi jih šla prav obiskat…
      In kako veš, kaj se tam v resnici dogaja, si bil pri njih ali samo tako poročajo študenti, ki se vračajo? Ker jaz sem slišala tudi nekaj zanimivih izpovedi, ne tako zelo navdušojočih, s strani mladih bodočih zdravnikov, na praksi v Ugandi…
      Sicer poznam veliko medicincev, ki opravljajo tukaj prakso, super so.

      Ugandska družba, bodiva realna, je znana po korupciji. Praktično za vse jih je treba podmazat…

      Aja, uf, daleč od tega da sem črnogleda. Jaz sem se v tole celino in nje prebivalce zaljubila!! resno. In v bistvu sem zeeeelo optimistična, a o tem kdaj drugič.

      Hvala za feedback, cenim zelo! In lepo pozdravljam, ker mi ze ravno dela internet v tem hipu… :)

      K.

  • katja iz afrike je rekel/-la:

    Hej,
    nikakor - poudarjam še enkrat - ne gre vseh metati v isti koš. Mario je zgolj prispodoba, mimogrede. Za tovrstne humanitarne akcije…saj razumete…

    In - tu gre za razmišljanje skozi lastno izkušnjo (izkušnje). Nikakor ne mislim, da bi morali na Afriko in reveže po celem (!) svetu pozabiti. Nikakor.
    Opozarajam le na manipulacije, prevare…pazite kam in komu date svoj denar.

    Seveda je najbolje, da se lastnoročno in sami odpravite do človeka, ki vašo podporo potrebuje. Ni treba v Afriko, takih ljudi je v Sloveniji grozljivo veliko. Niso reveži le v Afriki.

    A če se boste odpravili na kakšno potovanje, odprite oči. V Afriki, Mehiki…kjerkoli, boste našli ljudi, ki jim lahko pomagate tam in takoj. ne samo tistih, ki fehtajo na ulici…za temi zgodbami se skrivajo še večje katastrofe, raje ne začnem.

    Veliko je takih Slovencev, ki so najprej potovali po Afriki, spoznavali blišč in bedo te celine…in POTEM potovali nazaj, da bi organizirano pomagali ljudjem, ki pomoč potrebujejo. SO in bodo, vedno tudi taki. In veliko jih to počne z dobrim namenom…nič ne rečem.
    Le - preden date denar nekomu…prosim, dobro razmislite. Najbrž ni prijetna slika človeka, direktorja velike humanitarne organizacije, ki se okoli fijaka v bemflnu, sredi revne Afrike…na račun naivnih donatorjev.

    A zgoraj napisano je realnost. Ki je velikokrat niti ne slutimo, ko doniramo. Če bi bila jaz donatorka stotih tisočih evrov za nek humanitarni projekt v Afriki, bi gotovo poskrbela za kontrolo nad projektom. A nikoli ne veš, če nisi tam.

    Samo toliko. Želim si samo, da razmislite…s svojo glavo.

    Lp,
    K.

  • Aljo je rekel/-la:

    Najslabši so arogantni žabarji - francozi. Tako arogantnih polopic kot so francozi v Afriki nisem srečal nikjer drugje … LP

  • Bor je rekel/-la:

    Treba je podpirati ljudi in ideje in ne dinozavrske organizacije. Moja donacije tako romajo direkt do Človeka in ne do organizacij.

    Če bi imela Benka Pulko in Tomo Križnar oz. podobni svojo slovensko organizacijo in bi bilo vse dokumentirano kam gre keš, poj pa ja.

    Teli unecefi in križi pa so mi spuki že encajt. Tko kot FiHO :)

  • osel je rekel/-la:

    Pismu, res je tko.

  • Andraž Tarman je rekel/-la:

    Jaz sem si zadvo točno tako predstavljal. Do pike in vejice.

    Si če srečala Festa Karwemero, je sploh še živ? Dosti tega opaža in pojasnjuje v svojem dokumentarcu. Najbrž bi kakšna od njegovih misli tudi nam Slovencem prišla prav (za našo rabo).

    • Katja iz Afrike je rekel/-la:

      Ti, veš, da tega pa ne vem. Žal, nisem ga še utegnila raziskat, si mi pa v bistvu naredil lušte…
      A prideš kaj naokoli, te lahko prosim, da s sabo vzameš še tale dokumentarec?

      Widmo! :)

      K.

    • Andraž Tarman je rekel/-la:

      Pri Edirisi so ga posneli, gotovo ga imajo…

      http://edirisa.org/index.php?subcategory=50

      Sej bi prišel pa ne morem, bom skušal biti koristen iz naslonjača še naprej:)
      Samo se vam pa menda enkrat kmalu pridruži.

    • Katja Lenart je rekel/-la:

      Se človek kar malo zamisli…Več kot tri mesece sem že v Edirisi, pa ni nikomur padlo na misel, da bi mi ta film morda pokazal. Misliš, da moram plačat?

      Žal, kaj dosti še nisem videla, nikamor me niso vzeli s sabo, razen na “kroge”. Aja, enkrat sem bila varuška v White horsu…;)

      Sem pa nekoč videla odlomke…realizacija mi ni potegnila. Moram pogledat, da se prepričam.
      Hvala za nasvet.

      (Pusti naslanjač, se ti bo rit prlimala nanjga…:)

  • NoMercy je rekel/-la:

    ojej .. a je res treba vsakič znova vsakemu reči: dobro jutro?? Katja??? Humanitarne združbe so kot Cerkev: poudarjajo, da se ukvarjajo z malim, pomoči potrebnim človekom (pisano z malim č!!) In to je to.
    Izhodišče: kdo pa se lahko gre neko humanitarnost in zakaj - pač kdo, ki je za svoje premoženje preskrbljen in za svoj ego potrebuje še neka družbena priznanja. End of story.

    V Afriki pa itak posle dela “ološ” od bele rase - če niso sami bankrotirali v belem svetu so pa potomci takšnih — in ti nimajo niti najmanjšega občutka za to, da je kdo upravičen do neke fer plače!!
    SIcer pa je kaj bolje z domorodci v Avstraliji, J. Ameriki, — če sami ne znajo izkoriščati kar jim zemlja nudi .. bog jim pomagaj, če tujcev ne skrajšajo za glavo.

  • matej je rekel/-la:

    Draga Katja!
    Še nisem dobil odgovora na svoje vprašanje. Sam sem nekaj pomagal v Kongu - sirotišnica in šolski center v Gomi, ki ga vodijo Salezijanci (Don Bosco Centre Nganngi) - tudi dol sem bil dvakrat in se mi zdi, da je bila naša pomoč prav koristno uporabljena. Zgrajen je bil internat za dekleta - sirote, gradbeni material in hrana, ki smo jo poslali je šla za otroke, nobeden od Salezijancev se ni vozil z BMW jem, imweli so nekaj prastarih Toyot, brez katerih po tistih cestah pač ne gre, elektrika jim mrkne ob 9h zvečer, jedo bolj skromno, pakrrat na leto fašejo malarijo - ne zdijo se mi ravno podoba izkoriščevalev - ali pa se morda motim. Tudi na nekaj drugih postojankah, kjer delujejo slovenski misijonarji in misijonarke kjer sem bil sem inel podoben vtis. Videl sem tudi koliko pomoči gre v pazno in gnojnico ki jo opisuješ - in ta je res velik problem. Zdi se mi pa, da ni vsega za metati v isti koš, ker nekateri se pa le trudijo.

  • Katja Lenart je rekel/-la:

    matej, kaj je vprašanje?
    sicer sem tebi odgovorila v 6. komentarju (sori, pozabla sem te naslovit…:)

    Lp,
    k.
    PS: Ne vem, kako je v Kongu, ma tule se Red Cross bossi, pa župniki in sestre npr. vozijo v hudih avtih (lih včeri me je skoraj ena nuna z belim BMW džipom skor povozila…hm, znamke točno pa ne vem, ma je zgledal precej hud… nuna je bila pa v sivo-beli opravi).

    • kupi je rekel/-la:

      če se to poajavlja na vsakodnevni ravni, ti verjetno ne bo problem to dokumentirat, mislim da ob vsem razvoju tehnike to ne bo problem narediti anonimno. na besedo kaj verjeti danes, sorry no-go.

  • Okapi je rekel/-la:

    V glavnem - tisti belec, ki gre na afriški faks, si najde lepo zamorko in se gre potem humanitarnost na račun denarja evropskih darovalcev, je očitno Miha Logar. In če bo kdo kje nabiral denar za Ediriso - prste stran. Right?

    Skratka, minus za naivnost, plus za to, da si v treh mesecih vendarle pogruntala, v katerem grmu tiči zajec.

    O.

    • kupi je rekel/-la:

      zanimivo, ko omenjaš Logarja. mislim, da bi se še našlo nekaj ljudi, ki jemljejo to državo kot nekakšen poceni vikend, npr. Matej Sedmak, nikjer ga ni, a tip bi rad bil naš predsednik. višek arogance pomojem.

  • Katja Lenart je rekel/-la:

    Okapi, wrong. Tole si po svoje interpretiral.

    (o grmu in zajcu, ko bo video narejen:)

  • sloafrika je rekel/-la:

    hej katja to si tko fajn napisala a veš, da se mi je šele zdej posvetl, da mamo tut v Slovenij tako Afriko, razne strokovne humanitarne organizacije se borijo proti drogam in rabijo junkije, ker ne bi blo businessa, revne delavce in družinske stiske izokristijo in RK in Karitas fajne marskak dnar opere, pa invalide tut rabjo če ne bi un Šuštaršič skoz Eleno napadal, pa humanitarne organizacije rabijo bolnike vedno nove. In tut kle znajo fajn dnar oprat ne sam v Afriki, bogati in čuteči za stike ljudi (za svoj žep).

  • matej je rekel/-la:

    Oprosti, le se nisem dovolj jasno izrazil. Moje vprašanje je bilo: “Ali je tvoj nasvet: naj na Afriko pozabimo - nimamo nobenega opravka, ne poslovnega ne humanitarnega z njo - naj sami živijo kot vejo in znajo; ali pa je pomoč potrebna in koristna - seveda ne kakršnakoli in ne komurkoli - kakšna je ta pomoč in komu zaupati.”
    Po zadnjih dveh postih se mi o stvari malo bolj svita ne glede na osebe,…

    Razumem tvojo jezo in razočaranje, ko si videla, da stvari ne tečejo tako kot si si predstavljala (kot bi tudi bilo prav da tečejo!). Kljub temu pa se mi ne zdi prav zaradi nekaterih pokvarjencev malo počez, tako na splošno, popljuvati vse in potem sramežjlivo dodati, da sicer ne gre vsega metati v ist koš. Tisti, ki želijo pomagati Afričanom si zaslužijo da zvedo kdo je pokvarjen in v čem je njegova pokvarjenost, kot pa le naredi kaj dobrega in prinaša upanje v tiste kraje okrog ekvatorja.
    Dobro je tudi ločiti dejstva in mnenja.

    • Rebecca je rekel/-la:

      Mar naj Katja misli namesto tebe? Osvetlila je eno plat zgodbe, ti pa sam pridi do sklepa na podlagi svojih izkušenj, kot praviš poznaš organizacijo, ki je dobra in si bil tam, torej v čem je problem?

  • Okapi je rekel/-la:

    >Tole si po svoje interpretiral.

    Seveda sem po svoje interpretiral, kako pa naj, če si zamolčala ključne podatke. Človek bi si mislil, da nisi novinarka od pred pol ure, in bi se morala dobro zavedati, da tvoje pisanje prav vsak bralec po svoje interpretira, pa čeprav svoje interpretacije ne zapiše v komentar. Prepričan sem celo, da je marsikdo od tistih, ki od daleč poznajo malce ozadja, to interpretiralo na podoben način kot jaz. Se pač preveč stvari ujema.

    Lahko pa se seveda tudi motim in v tem primeru naj ti bo to v praktičen poduk, kako lahko s takšnim brezimnim posploševanjem škoduješ nič krivim. Ali, kot pravi Matej - tisti, ki želijo pomagati, imajo pravico izvedeti, kakšna je resnica.

    O.

    • Zbik je rekel/-la:

      Resnica je, da so humanitarci okrog Gome prispevali k futranju interahawejev…in skupaj s Francozi in kasneje z Združenimi narodi prispevali k poginu 4-5 milionov ljudi — večinoma indirektno z boleznimi… a vendar. Vloga humanitarcov & mirovnikov je bila katastrofalna. Kako? Tako da so se upirali ukinitvi begunskih taborišč, tako da so s svojo “nevtralnostjo” v konfliktu ščitili génocidair. Rešitev ni CHARITY - rešitev je POLICY, pa kako življenje je treba tudi žrtvovati, ne pa kavice ali pa nekaj inpulzov na mobilca!

  • Bor je rekel/-la:

    Monsanto in Bill Gates imata za Gano menda cel “humanitarni policy projekt”.

    Toliko, a Afriki in vojni za hrano.

    • Bor je rekel/-la:

      Sory, zgoraj je napaka: popravek …….namesto za gano = za Ugando

      Monsanto in Bill Gates imata za Ugando menda cel “humanitarni policy projekt”.

      Toliko, a Afriki in vojni za hrano.

  • Marjan je rekel/-la:

    Pozdravljena Katja! Kar si napisala v zvezi z humanitarnimi organizacijami v veliko primerih drži, vendar se ne sme posplošiti na celotno Afriko. Pri tem mislim na primer Petra “Opeko” iz Madagaskarja. Osebno sem poznal njegovega sodelavca (slovenca), ki je delal z njim na Madagaskarju. Naredili so veliko dobrega predvsem v smislu, da so pokazali z svojimi dejanji, da spoštujejo domačine. S pravim odnosom do soljudi se naredi več kot z denarjem. Srečno v daljno Afriko.

  • Rebecca je rekel/-la:

    Katja,
    vedno, ko pošlješ svoje vtise in dogojanja v Afriki prijateljem na mejl, se z prijateljico, ki je na tvojem seznamu, vsedeva in v miru pokonzumirava vsebino. Navdušuješ me in komaj čakam knjigo! Želim ti vso srečo, po hoji na tvoji poti.

  • avtor karikature je rekel/-la:

    Marjan Kapelj je pa izbrišal društvo bankrotiranih altruistov ane Štef, da ste lohk firmo registriral, a niste že tistega grafologa, ki ima čez tudi ene invalide, ven iz teh pisarn nagnal, kdo je lastnik prostorov Bori, direktor Šuštaršič, plačujete najemnino ne, ….

  • avtor karikature je rekel/-la:

    http://www.vest.si/2009/11/16/akcija-dva-topola-09/

    Se opravičujem tole zaadnje je bilo namenjeno zgornjemu linku in sem pomotoma pripel tu. Je pa tud Afrika v Sloveniji.

  • simpa je rekel/-la:

    Katja ti kr vztajaj, nism se ti upal povedal ampak sme ful rajcala, kj še domov prid saj je kle tut še kj mesa ostal.

  • Nejko Wejko je rekel/-la:

    Katja, hvala. Ker pišeš tisto, kar eni vemo, ti pa imaš malo boljšo možnost to predstavit širšim skupinam. Je pa res, da rek o lovljenju ribe in o učenju lova ribe še kako drži. Žal večina ve premalo o tradicionalnih tehnikah lova, zato vsiljujejo eno svojo, ki je druga kultura pač ne dojame, ko ostane sama. Tudi jaz poznam kar nekaj oseb, ki se “pomoči” lotevajo na spoštljiv način. Ampak naletijo na toliko gnoja na svoji poti … In večina teh se nad tvojim pisanjem niti ne razburja, se z njim strinja. Enkrat so me hoteli vpisat v eno tako org. (saj veste, pristopi na uro plačan študent, naj doniram vsak mesec ne vem koliko - višina njegove urne postavke). Na moj komentar, da ne zaupam velikim organizacijam, ki za svojo pomoč potrebujejo samo denar (sem ponudila svojo prostovoljsko pomoč pa je rekel, da ne potrebujejo!), je študent odgovoril, da je bila vsaka velika organizacija včasih mala. WTF? Raje pomagam s svojimi rokami, kot z denarjem. Ker potem vem, komu gre pomoč, ker je moj čas, moje delo in moja prisotnost vredna veliko več, kot nekaj evrov pomoči. In ker mi nekdo lahko povrne moj vložek s svojim delom (pa ne da bi to pričakovala, zahtevala ali terjala) in pri tem obdrži svoje dostojanstvo. Ampak najlaže je “poslat” nekaj evrov in se potem trepljat po ramah oz. si oprat vest (se opravičujem, glede donacij imam precej ostro mnenje).

    • kupi je rekel/-la:

      Ampak najlaže je “poslat” nekaj evrov in se potem trepljat po ramah oz. si oprat vest (se opravičujem, glede donacij imam precej ostro mnenje).

      Kakšne stereotipne race so to? Glej, dobrodelnost je le eden izmed lifestylov, tega očitno ne razumete. Pojdi in opravljaj delo za AI brezplačno, nakazuj svojo plačo komur jo hočeš, nobeden ti ne brani. Ampak to je le tvoja odločitev, neko moraliziranje kakšni smo drugi pa nima smisla, ker nas ne boš spremenil. Marsikdo pa živi od teh dobrodelnih vplačil, srečen naj bo, da se lahko špila dobrotnika, medtem ko drugi to plačujejo.

  • kupi je rekel/-la:

    vse kar se afričanu lahko da je mir, potem naj pa sami gradijo, mi imamo dovolj svojih problemov in projektov. sicer je pa že to, da se jih pusti pri miru akt, torej neko dejanje, za to pa je spet potrebna vrednostna odločitev.

    Sicer pa je zanimivo, ko se govori o zasužnjevanju, v Severno Ameriko je bilo prepeljanih manj kot 10% vseh afričanov kot sužnjev. Vedno pa se je pozabljalo na zasužnjevanje, ki so ga opravljali muslimani (torej sužnji niso bili prepeljani z matične celine) in na ljudi odpeljane v južno ameriko.

    Zanimivo, tudi Katja si kot poosebljeno zlo stereotipno predstavlja nekega debelega evropejca (ali njihovega potomca), pozabljate kdaj so se države v Afriki osamosvajale, pozabljate na propagando in stereotipe ki zbuja belo krivdo (White guilt) ter da danes v afriki delo kolonialistov opravljajo vedno bolj Indijci in Kitajci.

    • kupi je rekel/-la:

      pa še ena zadeva, mislim da bi lahko govorili tudi o stereotipu (v katerega je padla celo avtorica prispevka) Afričan - suženj, črn =suženj. Mislim, to niso moje besede, poglejte samo naslov tega prispevka.

      Ali kdo nas danes označuje s sužnji? čeprav so nam včasih resno kršene človekove pravice in svoboščine, čeprav nas goljufajo, nas ubijajo, prodajajo zanič hrano in pijačo, čeprav nas zastrupljajo z drogami in rakotvornimi snovmi. Ali kdo v evropi na splošno govori o suženjstvu, kadar res ne gre za to (npr. ugrabitve in trgovina z ljudmi)?? Se sploh kdo počuti sužnja? Kaj pa Afričani, imajo oni mentaliteto sužnjev?

  • Rebecca je rekel/-la:

    @kupi
    predvidevam, da nakazuješ torej denar in zaupaš organizacijam? Samo vprašam, ker se iz tvojih komentarjev ne razbere drugega. No ja, še kaj drugega:-)

  • MEFISTO je rekel/-la:

    Ne Katja, zaenkrat jih je dobila le njena senzualnost, kot pravi, po pički!

    Nekaj dobrega okusa in ponosa imajo torej tudi Afričani!

  • Rogerg je rekel/-la:

    Kolumna , Katja, je v redu.Tudi je dobro, da opazuješ življenje v Ugandi, pa tudi funkcioniranje raznih pomoči.Vendar, več kot napisati kolumno na to temo, pa že ni možno. In morebiti opozoriti soljudi, da so pri dajanju svojih prispevkov previdni. Kajti Afrika in njeni prebivalci, posebej podsaharski del, so del “zavožene” zgodbe bele civilizacije, stare več kot dvesto let. In izpeljanka je taka kot jo vidiš v Ugandi, če bi šla v Zimbabwe je zgodba še bolj strašljiva, pa še brez kakršnekoli humanitarne pomoči. Zanimivo je, da resničnega krivca za nesrečo Afrike nihče ne imenuje.Če boš imela kdaj priliko potovati v Namibijo (ki je bila okupirana od Nemcev), nadaljuj tudi v Južnoafriško republiko (ki je bila angleška). Ob opazovanju obeh družb, boš dobila vtis, kdo je kriv za “ljudsko močvirje ” v Afriki. Pa prosim, da ne boš razumela, da zagovarjam kakršnokoli obliko kolonizacije. Kot je nekdo omenil, bi morali pustiti Afriko Afričanom. In to že pred stoletji.Pa ne samo Afriko, tudi Sev. Ameriko, pa Avstralijo. Ker je “večvredna” bela rasa vztrajno dokazovala vse naokrog svojo vzvišenost, je deležna tudi “sesutja” civilizacije kot ga pravkar doživljamo.Verjetno se kdo z menoj ne bo strinjal, vendar je to druga tema. Na žalost Afriki ne moremo pomagati drugače kot to dela Pedro Opeka na Madagaskarju.Vendar on je moralen mož, mnogo ljudi v isti funkciji, niso. To, da smo ljudje generalno vzeto naivni, je treba upoštevati in vsevprek udrihati po dobrodelnih organizacijah, ne vodi k cilju.

  • analitik je rekel/-la:

    Katja, dobra kolumna, ki pa že zaradi novinarske (etične) odgovornosti avtorja terja še več. Zato te prosim, da kakšno sestro redovnico v BMWju ali kaki drugi prestižni zadevi kar lepo posnemi. Če bodo težave pa povej, da so te za to prosili verni ljudje iz Slovenije. To bo dalo vašemu mediju ekskluzivnost, tebi pa dodatno kredibilnosti.

    Hvala.

  • matej je rekel/-la:

    No kakšna nuna v BMWju bi se morda našla tudi v Afriki. Bi pa težko verjel, da bi bili avto njen oz. od sestr. V Ruandi sem naprimer videl, da je redovnica tudi šoferka, ekonomka,…. nuncija in se je torej tudi sama vozila z njegovim avtom. Mislim pa da je imel nuncij Toyoto, ne pa BMWja.