19. november, 2009 | Nina Bučuk

Veselje in radost na ljubljanskih ulicah

Po zgodovinski zmagi slovenske nogometne reprezentance.
  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS

 


  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS
7 x komentirano
  • Bor je rekel/-la:

    K pa tole vidiš, ti je pa hitro žal :)

  • Luka je rekel/-la:

    Prej bi rekel veselje na treh ljubljanskih križiščih…

  • luka je rekel/-la:

    žvali:) sej jest sem bil tud zraven:)

  • JBTPTKŠNKZDRVJ je rekel/-la:

    Pata Pata !

    DOL S POLITIKO - ŽIVEL FUZBAL !! :-)

  • David Supan je rekel/-la:

    Ponavadi sploh nisem ne vem kako navdušen nad nogometom, pa sem bil vseeno nekako vesel, ko sem slišal za zmago.

  • podgurc je rekel/-la:

    sedaj se 10% padec bpp ja sploh ne bo občutil

  • Bor je rekel/-la:

    Kakšen je lahko slovenski prispevek k svetovnemu nogometu? Dejstvo, da lahko na svetovno prvenstvo pride majhna država, ki nima ekscesno plačanih zvezdnikov, predstavlja eno svetlejših zgodb teh kvalifikacij. Vendar je, ko gre za nogomet, slovenski prispevek neprecenljiv še zaradi nečesa. Neprecenljivi slovenski prispevek se odvija le nekaj sto metrov stran od gradbišča novega ljubljanskega nogometnega štadiona, v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu, torej instituciji, ki se je drži ime Soča (več o tem na 16. strani Objektiva). Malemu Ahmedu Abudakenu iz palestinske Gaze, ki je med izraelskim vojaškim napadom izgubil nogo, so naredili novo nogo. Malčka so v Soči naučili hoditi. Spet zna brcati žogo. V nesrečni Gazi danes z vrstniki igra nogomet. Številni vrstniki malega Ahmeda bodo zaradi pomoči slovenske države živeli bolje. Ni dvoma, za koga bodo navijali junija 2010.

    Veličastno je, če gre državna reprezentanca na svetovno prvenstvo. Če država anonimnemu otroku iz nesrečne dežele omogoči, da igra nogomet, je to še nekaj več.

    http://www.dnevnik.si/debate/komentarji/1042316855