Vest

Kričal pa je tole: »To ni po pravici! Ne boste me zapirali, ni treba misliti, za takega tolovaja, ki ni vreden, da bi živega spekli! Laže! Ne gre mu vere, kar je črnega za nohti,
za suho hruško bi desetkrat prisegel! Kakšna ste sodnija, da držite s takim goljufom!
Pa so drugod tudi še vrata in bomo že še vkupe prišli, vi ptički, vi!«

Predsednik, živa podoba globokega ogorčenja, je zastonj grmel in grozil, grozil grožnje, med brati vredne osem mesecev težke in poostrene ječe, in poleg zvonil in z roko bil po mizi; zaman je dr. Korenina dajal penastemu svojemu klientu nujna znamenja, naj odneha.

Pač pa se je pojavila na bojni plani nova sila, izza klopi v ozadju se je dvignil sovražni sosed in stopil bliže in dal od sebe glas in ta glas ni bil slabši od nasprotnikovega: »Kaj bi v me lajalo, revše, mar se te kaj bojim, slina in lakota? Drugega nimaš kakor prazna usta!« — in je nasprotnika s figo dregnil tja pod nos! — O, ni hujše krivice pod milim nebom, nego fignjen biti tja pod nos! — In še mu je obljubil: »Tako ti bom razoral tvoje plesnivo kopito,« — kopito je bila govorniška figura za nos — »da te lastna baba ne bo več spoznala!«

Fran Milčinski, Drobiž, Predsednik Groga, 1921

Profesorica mednarodnega prava na beograjski univerzi, danes 90-letna Smilja Avramov (Avramovič), ki jo nekateri v Srbiji (tudi danes) vidijo kot mogočo najboljšo srbsko predsednico republike (samo) Srbije (ki se je po razhodu republik nekdanje Jugoslavije skrčila na že domala nekdanji turški beograjski (smederevski) pašaluk (plus Vojvodino), in kar so/smo nekateri napovedovali že pred dvajset leti), je bila v nekdanji SFRJ tudi pomembna srbska političarka. V pokojnem Slobodanu Miloševiću (1941 - 2006), ki je v očeh večine, ki jih razhod nekdanjih jugoslovanskih republik sploh še zanima, kriv za razpad Jugoslavije na samostojne države, pa je ves čas, tudi med pričevanjem v Haagu, in tudi danes videla/vidi politično osebnost, ki se je zavzemala za ohranitev celovitosti in enotnosti nekdanje Jugoslavije. Njegovo videnje so mnogi seveda občutili in razumeli ne kot prizadevanja za ohranitev federativne Jugoslavije, ampak kot prizadevanja za (ponoven) vznik (Pašićeve?) Srboslavije. Profesorica Smilja Avramov(ić) je združitev Slovenije leta 1918 v državo SHS razumela kot že konzumirano (enkrat za vselej porabljeno pravico odločitve), vojno, kot tako, pa kot oborožen spopad med državama/državami za doseganje politične premoči ter s pomočjo sredstev, ki jih dovoljuje mednarodno pravo … Slovencem je v eni od neskončnih razprav pred razhodom nekdanjih republik Jugoslavije zato dejala, da nove države ne nastajajo s podpisi pod političnimi dogovori, rezultat je cena prelite krvi, kar naj bi veljalo tudi za odhod Slovenije iz SFRJ in nastanek samostojne države.
S Hrvati se nismo Slovenci nikoli vojskovali (slovensko-hrvaška meja je ena redkih med dvema narodoma v Evropi, ki se nista nikoli borila med seboj!), nikoli pa se, res, tudi nismo posebej ljubili. Kot soseda v bloku, ali sosednjih vrstnih hiškah, ki ne hodita drug k drugemu na kavo in ne prižigata skupnega žara, enkrat se na stopnišču ali skupni cestki pozdravita, drugič si samo prikimata z glavo, ali pa se enostavno delata zamišljena in oba gresta molče drug mimo drugega.
Zemljevidov, kjer je Slovenija zarisana do Mirne, pa do Reke ali do Reke s Kvarnerjem, do Dubrovnika celo, in s hrvaške strani obratno, je ravno zadosti, da vsak najde pravšnjega in se sklicuje nanj, kakršen mu je trenutno po volji.
Srbi so izgubili Kosovo, ker se je zamenjala demografska slika. AD MMIX je demografska slika tudi Koroške, Trsta in Benečije drugačna, kot je bila leta 1918 in še kakšno leto prej, npr. leta 1912, ko je bilo eno od AO ljudskih štetij. In AD MMIX je demografska slika Istre, tudi Savudrije,  drugačna kot je bila leta 1943 in leta 1945, ko so si v Istri s puškami stali nasproti slovenski in hrvaški partizani. Obojim pa je vseeno bilo takrat skupno, da domorodcev niso razumeli – niso se znali pogovoriti z njimi! Domačini niso govorili slovensko (no, ja!), niso govorili (srbo)hrvaško (no, ja!) in niso govorili italijansko (no, ja!) – govorili so istrsko! Danes govorijo hrvaško, (srbo)hrvaško, italijansko, in še nekaj malega, slovensko (no, ja!). Malo je še staroselcev, večina je priseljencev iz nekdanjih jugoslovanskih republik, ki so zapolnili izpraznjen prostor po odhodu istrskih Italijanov v Italijo, kamor so jih Italijani zvabili s praznimi obljubami (podobno kot Hitler Kočevarje, po nemškem vojaškem porazu pa, znajdite se!). Zato, porumenele zemljevide, porumenele rezultate ljudskih štetij, porumenele dogovore med Kardeljem in Bakarićem, hajd za klobuk, velja samo še demografska slika AD MMIX!
Pa še ena možnost je. Vojna! Vojna med (že) evropsko Slovenijo in (še) balkansko Hrvaško. Požigalcev, ki so pripravljeni prižgati ogenj, je na obeh straneh zadosti, in cepcev, ki bi se šli streljat za nekaj hektarov zemlje, kjer ni živi nihče (t. i. vukojebina) in nekaj lavorjev vode, ki je metafizično iz H2O z nekaj NaCl postala zemlja (?), tudi! Kje si David Cooperfild?
Zadnjemu, ki bere novice in gleda na televiziji svet, je že jasno, da z arbitražo, z mediacijo ali s haaškim mednarodnim sodiščem najbrž ne bo nič. Ni volje. Ni je na obeh straneh! Nekoč je Mitja Ribičič izjavil: S knjigo nad knjigo!, danes z dopolnilom nad dopolnilo. Ne odstopimo niti pedi, kar je (že, še) naše! Z obeh strani! O čem naj potem odločajo arbitri?
Zanesljivi so le še referendumi: v Sloveniji celo dva, prvi posvetovalni, ki bi Pahorjevi koaliciji podelil zaupnico (?); če se ta res zgodi, pa za vsak slučaj še naknaden, ki naj bi Pahorjevi koaliciji izrekel nezaupnico (?). Skupno obema je, da nima nič z reševanjem mejnega spora s Hrvaško. Isto velja za zbiranje podpisov za hrvaški referendum.
Bolj neumen je lahko samo še referendum, kjer bi ljudstvo spraševali, ali naj bo podnevi svetlo, ponoči pa tema. BP pravi, da je sporazum dober, in da zanj prevzema vso odgovornost. Vendar je kaj bolj butastega  že težko izreči: ‘Sporazumen je dober, zanj pa ne prevzemam odgovornosti!’ Halo? BP je s koalicijo prevzel odgovornost za celotno vladanje, vključno s sporazumom s Hrvaško, ki pa je postal čista metafizika!

Slovenija že dvajset let, pod vsemi vladami, daje prednost kapitalu pred socialno državo. Smo imeli referendum za to? Banke so dajale (dajejo) nore kredite tajkunom. Smo imeli referendum za to? Zdravstvo se divje privatizira in plače zdravnikom nenadzorovano rastejo. Smo imeli referendum za to? Sodišča so neučinkovita in plače sodnikom nenadzorovano rastejo. Smo imeli referendum za to? Najnižje plače in pokojnine so nižje od praga revščine. Smo imeli referendum za to? Brezposelnost raste, nadomestila za brezposelnost so nizka, sledi jim še nižja socialna pomoč. Smo imeli referendum za to?

Matjaž Vizjak