Vest

Evropski šefi držav so za prvega stalnega predsednika Evropskega sveta izbrali predsednika belgijske vlade Hermana Van Rompuya, za predstavnico za skupno zunanjo politiko pa Catherine Ashton. Evropa je dobila telefonsko številko. Zgodovinski dogodek, ki se je zgodil hitro in nič kaj spektakularno. Kar ob neznanih imenih evropskega predsednika in zunanje ministrice niti ni presenetljivo.

Američani so izbiro takoj pozdravili. Evropa naj bi tako postala močnejši partner, predvsem pa naj bi bilo olajšano komuniciranje z zapleteno strukturo Evropske unije. Manj navdušenja je v Evropi. Van Rompuy je sicer kandidat, glede katerega ni bilo večjih nasprotovanj. Ima tudi potrebno politično kilometrino. Kot belgijski premier je uspešno pomiril mednacionalne strasti. Vendar nikakor ni znan politik. Še bolj to velja za Ashtonovo, ki je bila v Veliki Britaniji, kot baronesa, zgolj članica zgornjega doma parlamenta, kot evrokomisarka za trgovino pa tudi ni mogla ravno zasloveti. Na prvi pogled sta profila najvišjih funkcionarjev prava. Predsednik, ki zna združevati in zunanja ministrica, ki se je ukvarjala s trgovino. In vendar že njuna motivacija ne predstavlja dobre popotnice.

Predsednik Van Rompuy je včeraj izjavil, da se za ta položaj ni potegoval in da ni naredil prav ničesar, da bi bil imenovan. Zunanja ministrica Ashtonova pa je na položaj itak prišla, ker je bil Tony Blair nemogoči kandidat, saj bi povzročil preveč konfliktov. Prvi odzivi opozarjajo tudi, da je novi evropski predsednik pred leti odločno nasprotoval vstopu Turčije v EU. V Veliki Britaniji pa le redki verjamejo, da lahko nova evropska zunanja ministrica kaj veliko naredi za uveljavljanje samostojne evropske zunanje politike v svetu. Dan po imenovanju (Ashtonova mora biti sicer še potrjena v evropskem parlamentu) je torej kritik več kot navdušenja. Pravzaprav se zdijo zadovoljni predvsem tisti, ki so odločitev sprejeli. Čeprav tudi nekateri med njimi priznavajo, da najpomembnejši evropski funkciji ne bosta imeli takšne teže, kot so pričakovali ali si želeli.

Kljub temu so konsenz, da gre za prava človeka, evropski voditelji dosegli zelo hitro. Kaj to pomeni? Razlaga je enostavna. Evropa pač še ni zrela za močnega predsednika in močno zunanjo ministrico. Drugačen rezultat bi bil seveda presenečenje. Le kako bi si lahko predstavljali, da bi skupnost, ki je po nekaj letih težavnih diplomatskih zapletov vendarle prišla do precej ohlapne ustavne listine, takoj nato izbrala velike in znane voditelje? To bi bilo največje presenečenje, saj bi takšen razplet funkcijama, predsednika in zunanjega ministra, podelil veliko nadnacionalno moč, na kar članice očitno še niso pripravljene. Drugače z lizbonsko pogodbo ne bi bilo toliko težav, ampak bi se v Evropi pogovarjali o tem, da bi moral biti vsaj predsednik izvoljen na neposrednih volitvah in ne izbran s strani predstavnikov članic za zaprtimi vrati.

Močne osebnosti ostajajo na položajih v svojih nacionalnih državah. Evropa ostaja skupnost držav. Konsenz evropskih voditeljev je bil, da naj bosta prvi predsednik in prva zunanja ministrica politično šibki figuri. Hkrati je to znak kontinuitete duha evropske politike, ki mora temeljiti na konsenzu. Konsenz je daleč najbolj pomemben koncept, ki ga pozna Evropska unija. In če to pomeni, da morajo biti njeni voditelji šibke in ne preveč izrazite politične osebnosti, je to pač cena za to, da se stvari premikajo naprej in da življenje lahko poteka brez pretiranih pretresov. Kaj to pomeni za dolgoročni razvoj Evrope, je težko napovedovati. Vendar izkušnje kažejo, da na ta način počasi napreduje, se širi ter hkrati ohranja stabilno večnacionalno družbo in je ekonomsko uspešna. Na drugi strani pa ima velike težave s tem, da se pri njenem upravljanju utrjuje tehnokratska vladavina.

Včerajšnji imenovanji potrjujeta, da Evropa, kljub Lizbonski pogodbi ostaja stara Evropa.

Jani Sever