Vest

Vprašanje je neresno. Seveda se trese. Ne prvič in ne zadnjič. Bolj zanimivo je, zakaj je Zares tako razburjen in ali imajo zadnje težave koalicije res lahko dolgoročne posledice. Odgovor je seveda pritrdilen. Vladanje zahteva neprijetne odločitve, posledice majave koalicije pa so za njene članice in za celotno vladno kompozicijo vedno neprijetne.

Zadnje javnomnenjske raziskave so sicer vladi nekoliko bolj naklonjene. SD je menda znižala zaostanek za SDS in tudi predsedniku vlade gre nekoliko bolje kot mu je šlo zadnje mesece. Razlogi so bolj ali manj jasni. Sporazum s Hrvaško je bil v večjem delu javnosti sprejet z olajšanjem. Odgovori nanj, oziroma negodovanja opozicije pa precej neprepričljivi. Poleg tega SDS mrcvari afera Patria, ki je noče in noče biti konec in za zdaj gotovo negativno vpliva na razpoloženje volilnega telesa do največje opozicijske stranke. Počasi prihaja tudi čas za letne obračune in ti za vlado niti niso tako zelo katastrofalni, kot se je zdelo pred kakšnega pol leta. V krizi je reševala predvsem socialna vprašanja, a to je pravzaprav tisto, kar od nje ljudje pričakujejo. Drugače proti krizi sicer ni naredila veliko, a hkrati se tudi ne spomnimo kakšnih usodnih napak. Vse je torej normalno, oziroma v času krize morda celo čisto v redu. Zakaj torej težave v koaliciji in izredni sestanki?

Ankete seveda ne kažejo zgolj opisane slike. Nezadovoljstvo z vlado je, kljub zadnjim izboljšanjem razpoloženja, izjemno visoko. Kriza, ki se prihodnje leto gotovo ne bo končala, grozi, da se lahko zelo hitro ponovno zaostri. V takšnih razmerah so vsi glasovi v parlamentu zelo pomembni. Trenja v Desusu zato nikakor niso nekaj, na kar lahko koalicija gleda brez skrbi. Res je sicer, da si je težko predstavljati Rezmana ali Žnidaršiča, kako sedita v poslanskih klopeh desnih strank, ko jima že Erjavec odločno preveč vleče desno, vendar so težave lahko tudi bolj subtilne in nepovezane s tradicionalno slovensko delitvijo med desnico in levico. Zgodba o arbitražnem sporazumu nikakor še ni končana, vendar tu najbrž na koalicijski strani ne bo prišlo do zapletov. Usklajevanje pokojnin je nekaj drugega. No, to je samo ena od tem, ki bo v prihodnosti pomembna in s katero ima lahko koalicija veliko težav.

Glasovanja v stilu zakona o županih/poslancih bi v primeru, da bi se ponavljala, lahko predstavljala resno grožnjo za koalicijo. Glede tega ima Zares vsekakor prav, ko stvari dramatizira. Gre namreč za pomembno sporočilo zmage županskega lobija v Državnem zboru, ki pritrjuje mnenju, da se v Sloveniji nič ne da spremeniti. Vsaj ne korenito. Uzakonitev nezdružljivosti županske in poslanske funkcije bi namreč prinesla pomemben strukturni premik. Podobno kot predlogi o spremembi vloge Državnega sveta ali predlogi o uveljavitvi drugačnega volilnega sistema. Slovenija je globoko konzervativna država, ki je s svojim življenjem očitno dovolj zadovoljna, da družbena klima ne zahteva nobenih večjih obratov. To je na začetku svojega mandata izkusila Janševa vlada. In to zdaj spoznavajo tisti, ki so spremembe napovedovali v tem mandatu. Spremembe so v Sloveniji dobrodošle v majhnih količinah.

Po drugi strani pa so prav zahteve po konkretnih spremembah najbolj jasna politična opredelitev. Te vse stranke nujno potrebujejo, če želijo vzpostaviti razliko do svojih tekmecev. SDS je bila pri tem običajno najbolj spretna in njena zadnja pobuda za ustavne spremembe bo nedvomno kmalu spet z nami. Za vladne stranke pa so takšne pobude še bolj pomembne, saj zasluge za dosežke skupnih politik običajno pripadejo največji vladni stranki, medtem ko so kazni za neuspehe deležne vse članice koalicije. To se potrjuje tudi v tem mandatu. Padec SD in Zares ni prinesel dviga LDS ali Desusa. In dvig SD ne pomeni, da se dvigajo tudi rejtingi ostalih vladnih strank. Nasprotno, kljub boljšim rezultatom prve vladne stranke, so ostale pristale tako nizko kot še niso bile. Motivov za koalicijska nesoglasja je torej dovolj, hkrati pa je gotovo, da se vse vladne stranke zavedajo, da za zdaj kakšne druge koalicije nimajo na izbiro.

Jani Sever