Vest

Iz Društva novinarjev Slovenije so izstopili trije novinarji. Med njimi Rok Praprotnik, v zadnjih letih najbolj produktiven slovenski raziskovalni novinar. Novica bi morala biti šokantna. Pa se ni zgodilo nič. Kot da nihče tega niti ne opazi. Ko sporne odločitve sprejme denimo Zdravniška zbornica, mediji zgodbe ne izpustijo iz rok. A novinarsko kritično oko je le težko kritično do novinarstva.

Junija 2007 sem pisal o tem, da bi si “Pulitzerjevo” nagrado v Sloveniji zaslužil novinar Dnevnika Rok Praprotnik. Takrat je šlo za njegove zgodbe o Sovi ali iz Sove, ki so se za nazaj izkazale za točne in so razkrivale tako delovanje tajne službe kot delovanje oblasti. Takrat sem napisal:

“S Praprotnikovimi komentarji se lahko ne strinjate. Lahko vam celo ni všeč, da razkriva vedno nove podrobnosti v aferi Sova. Lahko imate sume o motivih njegovih virov, ki so gotovo osebni in najbrž tudi politični. A vse to nima prave teže ob dejstvu, da so informacije, ki jih zbira, za javnost zelo pomembne in da nihče ne more reči, da ga njegova razkritja ne zanimajo. V Sloveniji seveda nimamo Pulitzerja. Imamo nagrado društva novinarjev, o katerem si le malo novinarjev misli kaj zelo dobrega. In imamo Jurčičevo nagrado, ki se zdi še bolj politično predestinirana. Ali se lahko zgodi, da bi isti človek dobil obe nagradi?”

To se seveda ni zgodilo. Namesto tega je dve leti kasneje Praprotnik izstopil iz Društva novinarjev. Eden od razlogov je bila nagrada, ki bi jo moral dobiti mladi novinar Dela Dejan Karba. Problem je nastal, ko je samo nekaj dni pred podelitvijo nagrade Karba v Delu objavil članek, v katerem je uporabil “off the record” navedbe iz pogovora s finskim kriminalistom, ki vodi preiskavo primera Patria. Spodrsljaj je hud. In zanj je bolj kot Karba seveda odgovoren odgovorni urednik. Posebej, ker je za članek vedel in se je z njim pred objavo po lastnih izjavah intenzivno ukvarjal. Za povrh sta tako urednik kot novinar kasneje prostodušno razlagala, da je šlo za zavestno odločitev in da je vse skupaj pač v interesu resnice. Skratka, razumeti ju je bilo, da cilj enostavno posvečuje sredstva. Vsem je bilo jasno, da je Delu spodrsnilo. Ampak zadrega ni povzročila praktično nobene reakcije. Razen seveda s strani Janeza Janše in SDS, ki so zanikali vsebino in se s formalnostmi niso ukvarjali.

Vse skupaj je pomenilo velikansko zadrego za Društvo novinarjev, ki je svojega nagrajenca med mladimi novinarji že izbralo. Le kako naj se izogne podelitvi nagrade novinarju, ki je kršil eno od osnovnih pravil svojega ceha? Na koncu so našli elegantno rešitev. Karba je nagrado zavrnil in teko nekako postal celo heroj zgodbe, saj je ob tem poudaril, da bo na koncu resnica zmagala. Društvo novinarjev si je oddahnilo in v sporočilu zapisalo, da prej Karba takšnih napak ni delal. S tem, da so se finski kriminalisti odločili, da za slovenske medije poslej ne bodo dajali več izjav, ni javno motilo nikogar. Niti Društva novinarjev. Ne enega ne drugega. O razlogih lahko samo ugibamo. Najbrž enim ne leži, da bi podirali zgodbo, v kateri nastopajo bivši predsednik vlade, njegova stranka in brezplačniki. Drugim pa verjetno ne diši, da bi se jezili nad tem, da finski kriminalisti o zadevi Patria nočejo več govoriti s slovenskimi mediji.

No, Praprotnik iz društva ni izstopil samo zaradi Karbe. Kot pravi, društvo ni naredilo ničesar, ko so na tožilstvu in sodišču poskušali ugotoviti, kdo so njegovi viri. Kar je zoprnija iz neke popolnoma druge vloge Društva novinarjev Slovenije. Ne le da Društvo ne zmore vzdrževati lastne higiene, tudi svojih članov očitno ne zna zaščititi pred posegi inštitucij oblasti. Praprotnik se spominja, da je pod prejšnjo vlado Društvo ves čas opozarjalo na zamenjave urednikov in novinarjev in pravi, da zdaj ni več tako aktivno. Sam bi dodal, da tudi pred leti, ko so po nestatutarnem postopku zamenjali urednika enega od političnih tednikov (uredništvo je o zamenjavi glasovalo šele po tem, ko je bil že odstavljen in odstranjen z delovnega mesta), Društvo novinarjev ni reagiralo, kljub temu, da je predsednik Društva to vedel. To ga ni motilo, konec koncev je tako postal urednik tega tednika.

Opozarjanje na napake v lastnih vrstah zahteva poseben etični napor. To pa je nekaj, česar v Sloveniji ni mogoče srečati ravno pogosto. Zdravniška zbornica in Društvo novinarjev sta nesposobnost soočanja z morebitnimi napakami v lastnih vrstah pokazala pred kratkim. Ne glede na težo posledic, ki je v obeh primerih neprimerljiva, pa je razlika predvsem v tem, da se o težavah v zdravstvu vsaj javno razpravlja.

Jani Sever