Vest

Tomo Križnar se je po uspešno opravljeni misiji predaje miniaturnih kamer staroselcem v Darfurju (Sudan) odpravil še v Etiopijo, da bi pridobil material, s katerim bi zaključil knjigo. Trenutno se nahaja na letališču glavnega mesta Etiopije (Adis Abeba) in čaka vizo. Denar za kamere so zbrali sprostovoljnimi prispevki na 2. dobrodelnem koncertu v podporo Darfurju - Žuru za Darfur.

Klemen Mihelič, ki je spremljal Toma Križnarja na mejo med Čadom in Sudanom, kjer sta darfurskim staroselcem predala miniaturne kamere, s katerimi bi posneli zločine nad Darfurci, ki se kljub drugačnim zagotovilom mednarodnih organizacij in uradnega Sudana, še vedno dogajajo, se je že vrnil v Slovenijo, Tomo Križnar pa je iz N´Djamena (Čad) nadaljeval pot v Etiopijo, vendar je ostal »ujet« na letališču v Adis Abebi, kjer čaka vizo.

»Čakam vizo ali izgon,« je dejal Tomo Križnar, ki se je v Etiopijo odpravil po material, da bi lahko zaključil svojo najnovejšo knjigo. V Etiopiji ima sicer prijatelje, s katerimi je bil leta 2006 skupaj zaprt v Sudanu (zaradi domnevnega vohunstva, kasneje pa je postal posebni odposlanec za Darfur s strani pokojnega predsednika države dr. Janeza Drnovška), prav tako pa je v Etiopiji snemal in dokumentiral lov na sužnje, ki se še vedno dogaja.

Kot smo sporočili že včeraj, sta se Tomo Križnar in Klemen Mihelič brez težav vrnila z meje med Čadom in Sudanom, kjer sta civilnim žrtvam pod nadzorom različnih frakcij darfurskih upornikov dobavila enainosemdeset video kamer s prenosnimi računalniki in hard diski za hranjenje posnetkov.

Tomo Križnar je poslal še nekaj fotografij, ki jih je komentiral. Njegov komentar objavljamo v celoti: »Na priloženih slikah so posnetki “drugorazrednih beguncev”, ki naseljujejo vetrovne, mrzle planjave na planoti okoli taborišča Ore Kossuoni v Severnem Darfurju na meji med Sudanom in Čadom. Od kar so maja letos sem pribežale družine pred spopadi v Muhajariji na jugu Darfurja, jim po šestih mesecih, od kar so si spletli najbolj skromna gnezda, ni prišla na pomoč še nobena od nevladnih “človekoljubnih« organizacij, ki sicer oskrbujejo to področje pod marelo Visokega komisariata OZN za begunce. Trnova drevesa akacij so jim ostala edini prijatelji. Predstavniki humanitarne industrije trdijo, da se je več kot tristo družin naselilo preblizu meje in da zaradi rednih preletov bombnikov sudanske vojske in bombardiranj – ne morejo zagotoviti varnosti niti svojemu osebju in da bo itak treba preseliti celotno taborišče tudi “prvorazrednih beguncev” nekam globje v Čad. Ampak niti prvi, niti drugi begunci nočejo z meje, koder so v oporo borcem, ki se upirajo iztrebljanju iz puščavskih vadijev koder so bili rojeni. In zato še naprej nihče ne ve kaj bo prinesla še ena noč in jutrišnji dan.

Pozimi je v tem času je na obronkih darfurske planote mraz. Zelo mraz! Temperature v vetrovnih nočeh padajo proti Božiču blizu nič stopinj Celzija. Otroke, ki predstavljajo večino “drugorazrednih beguncev”, ščitijo le nizke ograje iz blata, ki jih modelirajo mame iz peska, utrjenega v zidake s svojim urinom in slino. Ni lesa za ogenj. Proti jugu povprečno sedem kilometrov na leto napredujoča Sahara zasipava in pokopava pod seboj drevesa od katerih so ostale le še korenine. Če gredo žene po kurjavo dlje v notranjost Čada, tvegajo, da bodo tepene od lokalnih čadskih domačinov, ki ne pustijo sekati kar še ostaja. Tod ni modrih šotorskih kril z reklamnimi napisi, ki so jih na začetku vojne z takim navdušenjem razdeljevale zahodne organizacije. Ni odej! Ni več zaupanja v občutljivost ljudi onkraj Sahare in Sredozemskega morja pod zvezdo Severnico, ki imajo še vedno vsega dovolj. In tudi preveč.

Otroci se ne igrajo kot v drugih taboriščih recimo v Afganistanu in Pakistanu. Ni vika in krika, ko zapazijo tujce s fotoaparati. Nihče ne prosi za “še zame eno energetsko tablico”. Čepe z bratci in sestricami v skupinah po deset in več pred svojimi “domačijami” in z drobnimi gubami skrbi med očmi skupaj s starimi izmozganimi tetami in strici, ki so preživeli že šesto leto vojne za vodo in nafto zro v prazno prihodnost.«