Vest

Minil je dober teden odkar se je v središču Piazza del Duomo zgodil napad na predsednika italijanske vlade, Silvija Berlusconija. Milano je zanj zelo pomembno mesto, saj je prav tu začel graditi svoj imperij; dobesedno. Njegovi prvi podjetniški podvigi so bili na področju gradbeništva in to prav z izgradnjo predmestij Milana. Tu so pod okriljem Bettina Craxia, takratnega predsednika vlade (od 83-87), pričeli njegovi prvi politični koraki. Milano velja za severno prestolnici Italije, simbol podjetništva, ekonomije, resnega in marljivega dela, za razliko od hedonističnega Rima, kjer je »center korupcije in politične moči« bi dejal Bossi. Prav tu je doživel napad, ki ga je demoraliziral, saj mu nikakor ne gre v račun, »zakaj ga lahko kdo sploh sovraži«.

V obraz mu je priletel kipec katedrale Dumo, ki je zaradi svoje gotske oblike močno nazobčen in oster, torej nevaren. Takoj je postalo jasno, da ne gre za organiziran napad, ampak, da gre za dejanje posameznika, ki se že dlje časa zdravi zaradi psihičnih težav. Še tik pred tem norim, vse obsodbe vrednim dejanjem, je g. Berlusconi v svoji že znani maniri na debelo žalil in blatil predstavnike najvišjih državnih institucij. Njegova priljubljena tarča je sodstvo, ki si celo drzne biti od njega neodvisno in skuša pred zakonom obravnavati njega enako kot druge državljane ter ga pri tem netaktno motiti pri opravljanju svojih dolžnosti zaradi katerih ga je ljudstvo volilo. A kot po čudežu, se je po napadu iz neusmiljenega napadalca spremenil v nedolžno žrtev. Postal je ne le žrtev tega napada, ampak tudi vseh drugih napadov nasploh, vseh kritik zoper njega, tako medijskih, opozicijskih, sodnih, propagandnih… Klima v državi je naenkrat postala nevarna, ogrožajoča, strah vzbujajoča…le zakaj? Kdo je tako klimo ustvarjal že dlje časa s svojimi vulgarnimi izjavami, provokacijami in z vsemi ekscesi, ki so že postali del politične folklore figure Berlusconi, če ne prav on sam.

Seveda je za koalicijo na vladi odgovor na to vprašanje na dlani, a gre v povsem drugo smer. Hkrati pa imajo že pripravljene takoj tudi strateške rešitve za nastale razmere. Omejiti svobodo »sovražnega« govora, ki se neverjetno širi preko interneta, s pomočjo podpihovanja in napeljevanja s strani nekaterih že identificiranih posameznikov, novinarjev. To pa je že kaznivo dejanje, ki ga je treba preganjati in obsojati. Tako zelo preprosto je moč utemeljiti omejevanje pravice do svobode govora in izražanja kritike ter politično drugačnih stališč. Tako hitro smo lahko spet v režimu, da ne rečemo celo pod fašizmom.

Od tega dne dalje se je odprla nova sezona lova na čarovnice oz. čarovnike, ali še bolje »smrdljive komuniste« in njihove podpornike ter vse drugače misleče. Vse tiste, ki v svojem duhu ne zmorejo (bog vedi zakaj) ljubiti Berlusconija; teh je vse več, veliko, a še vedno premalo, da bi po demokratični poti sesuli njegovo vlado. Ker je svoboda medijev zelo omejena oziroma kontrolirana, se kritike vlade in same osebe Berlusconija, odvijajo predvsem na internetnih straneh, preko neodvisnih in necenzuriranih medijev kot je npr. Blog di Beppe Grilo. Poleg tožilcev in ustavnih sodnikov so stalnica Cavalierovih napadov tudi novinarji; tisti redki preostali, ki so si še uspeli ohraniti svojo svobodo in neodvisnost ter vestno opravljajo svoje delo.

Naj omenimo Michela Santora in njegovo oddajo Annozero, ki je na sporedu ob četrtkih na Rai due. Berluscni je Santora že uspel pregnati s televizije, kmalu potem, ko sta v neposrednem prenosu imela besedni spopad. Takrat si je g. Berlusconi dovolil brez predhodnega dogovora poklicati v oddajo in ga napasti, a mu Santoro ni ostal dolžan in mu je odkrit povedal, da zaenkrat še ni on njegov šef. Takoj, ko je mogel pa ga je spodil z nacionalne televizije. A glej ga zlomka, ta hudič se je zopet vrnil in nadaljuje s svojimi provokacijami in lažmi. Drugi »pokvarjen in lažniv komunist« pa je novinar Marco Travaglio, ki je že pred leti (ob prvi kandidaturi Berlusconija) napisal knjigo »Vonj denarja«** v kateri se sprašuje po izvoru njegovega denarja in skozi pričevanja ter dokumente dokazuje povezave z mafijo in govori o drugih sumljivih poslih.

Oba sta bolj ali manj neposredno označena kot naročnika tega norega dejanja, fizičnega napadanja predsednika vlade že samo zato, ker opravljata svoje delo in dolžnost, ker govorita resnico, ker razkrivata mnoge še zamolčana dejstva italijanske polpretekle zgodovine.

Elena Pečarič

* Miracle_in_Milan
** Elio Veltri, Marco Travaglio, L`odore dei soldi, Editori Riuniti, 2001