Vest

Greenpeace strogo obsoja aroganco voditeljev najmočnejših držav sveta, ki so podnebnem vrhu v Kopenhganu predstavili “vzemi ali pusti” sporazum. Medtem ko so na poti na letališče zatrjevali, da je sporazum dosežen, temu ni bilo tako. Kar so dejansko pustili za seboj je bila samo velika zmeda.

Pogajalci so vso noč delali, da bi razumeli status tako imenovanega “Kopenhagenskega dogovora”, medtem ko je podnebni vrh prišel do neslavnega, neenotnega in izjemno nasprotujočega si konca.

Izvršni direktor Greenpeace International Kumi Naidoo, je opozoril: “Svet se sooča s tragično krizo vodenja. Namesto da bi s sporazumnim sprejemom zgodovinskega dogovora skupaj zagotovili varno prihodnost za stotine milijonov ljudi ter preobrat podnebnega kaosa, so voditelji najmočnejših držav sveta izdali prihodnje in trenutne generacije. Preobrat v reševanju podnebnega kaosa, je naenkrat postal veliko težji.”

Kopenhagenski dogovor nekateri označujejo kot korak naprej. Ta, to vsekakor ni. V bistvu sploh ni bil uradno sprejet s strani Konference pogodbenic (COP). Ne vsebuje močnih ukrepov za zmanjšanje emisij v razvitih državah. Gre za veliko koncesijo podeljeno industrijam, ki najbolj onesnažujejo naše podnebje, še posebej sektorju fosilnih goriv, ki je močno lobiral da bi spodkopal sporazum, in ki ima sedaj podeljeno licenco za nadaljevanje z onesnaževanjem.

“Z doseženim v Kopenhagnu ne more biti zadovoljen nihče, tudi Slovenija ne. Zavzemanje za pravičen, ambiciozen in pravno zavezujoč dogovor mora tudi v nadaljevanju procesa ostati glavna prioriteta naše Vlade. Da do slednjega ne bomo prišli samo z enostranskim zagovarjanjem lastnih interesov in interesov razvitega dela sveta, je verjetno največja naučena lekcija vrha v Kopenhagnu.” dodaja Nina Štros, vodja politik za Greenpeace v Sloveniji.

Navkljub vsemu obstaja nekaj pozitivnih točk, kot je oblikovanje novega podnebnega mehanizma za financiranje ter strinjanje o obsežnem financiranju do višine 100 milijard dolarjev letno. Slednje bo državam v razvoju dovoljevalo zaščito njihovih gozdov, zagotovitev nizkoogljične razvojne poti ter bo v pomoč prilagajanju na posledice podnebnih sprememb.

Dodatno so se države v razvoju strinjale s prostovoljnimi ukrepi za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. V kolikor bodo razvite države zanje zagotovile zadostna finančna sredstva, so slednje prav tako pripravljene na njihovo morebitno povečanje.

Na konferenci se niso dogovorili o nadaljnjih korakih za oblikovanje pravno zavezujočega sporazuma.

Kljub temu, da se bodo pogajanja nadaljevala naslednje leto, je zguba “pravno zavezujočega” cilja Vrhu v Kopenhagnu dala pečat zamujene priložnosti. Svet se mora sedaj ponovno združiti na poti iz Balija do Mehike, kjer mora za zaustavitev katastrofalnih podnebnih sprememb, biti sprejet pravičen, ambiciozen in pravno zavezujoč dogovor.