22. december, 2009 | Vest

O Kopenhagenskem dogovoru, Nina Štros

Dogovor, sklenjen v Kopenhagnu, ni pošten, ni ambiciozen in ni pravno zavezujoč.
  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS

Dogovor, sklenjen v Kopenhagnu, lahko strnemo v nekaj besed: ni pošten, ni ambiciozen in ni pravno zavezujoč. Svetovni voditelji svojega dela še niso opravili. V tem letu so številne države v razvoju pokazale pripravljenost sprejeti svoj delež bremena za preprečitev podnebnega kaosa. Vendar je na koncu krivdo za neuspeh treba pripisati bogatim industrijsko razvitim državam, ki nosijo največjo zgodovinsko odgovornost za trenutno situacijo. Združene države Amerike so še posebej razočarale, saj niso pokazale pravega vodenja in so pogajanja kvečjemu upočasnile. Kopenhagenski dogovor nekateri označujejo kot korak naprej. To vsekakor ni. V bistvu sploh ni bil uradno potrjen s strani Konference pogodbenic, nasprotovalo mu je približno 10 držav. Ne vsebuje močnih ukrepov za zmanjšanje emisij v razvitih državah, kakor tudi ne zagotavlja, da bodo razvite države resnično namenile zadostna finančna sredstva za podnebno ukrepanje v državah v razvoju. Gre za veliko koncesijo podeljeno industrijam, ki najbolj onesnažujejo naše podnebje, še posebej sektorju fosilnih goriv, ki mu je močno lobiranje za spodkopanje sporazuma zagotovilo ponovno licenco za nadaljevanje z onesnaževanjem. Toda delo še ni končano: ljudje celega sveta so pred pričetkom vrha zahtevali dejanski sporazum in še vedno ga zahtevajo. Civilna družba, ki v zadnjih dneh ni imela dostopa do podnebnega vrha, se mora sedaj dvojno potruditi. Vsak izmed nas mora poskrbeti za to, da bodo naši voditelji postali odgovorni. Moramo se boriti za preprečevanje klimatske katastrofe na vsaki ravni politike: na lokalnem, regionalnem, nacionalnem nivoju in na mednarodni ravni. Lahko delamo za temeljne spremembe v naši družbi ali pa trpimo njene posledice. Namreč, kljub temu, da se bodo pogajanja nadaljevala naslednje leto, je izguba “pravno zavezujočega” cilja, Vrhu v Kopenhagnu dala pečat zamujene priložnosti. Svet se mora sedaj ponovno združiti na poti v Mehiko, kjer mora za zaustavitev katastrofalnih podnebnih sprememb, biti sprejet pravičen, ambiciozen in pravno zavezujoč dogovor.

mag. Nina Štros
predstavnica Greenpeaca v Sloveniji

 


  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS
5 x komentirano
  • luka je rekel/-la:

    Kaj zdej bomo dobili nov davek ali ne?

    Sicer pa bo šel scenarij nekako takole; “razviti” bodo denar nakazovali nerazvitim, njihovi demokratični voditelji bodo keš spičkali in prenakazali na privatne račune v švico…razviti bodo denar, ki ga bodo raztalali nerazvitim pridobili od IMFa (privatne banke) in povečali javni dolg, ker bo treba v nerazvitih vseeno nekaj zgraditi in pokazati, bodo tudi tej dobili posojilo (IMFa), saj provotni keš že varno v švici…

    zaključek; IMF bo spet astronomsko služil, njihov agent AL bo dobil prijetno provizijo…ostali bomo pa v pufu…

  • zirosi je rekel/-la:

    Trenutno je še najhujše onesnaženje tisto, ki ga povzročajo razni katastrofiki in algoroidi (osebki, ki jim je njihov mentalni vakuum s svojimi prdci zapolnil Al Gore) s svojim nabijanjem.
    Podnebne spremembe so dejstvo in so skupaj s katastrofami se dogajale že zdavnaj pred sedanjo civilizacijo ter se bojo dogajale tudi potem. Nabijanje o preprečevanju podnebnih katastrof je postalo mentalna onanija, ki je v prvi vrsti žalitev za “razmišljujoče” ljudi, služi pa predvsem strašenju in manipulaciji črede ter odvračanju pozornosti od resničnih problemov, ki jih ni malo.

    Greenpeace je politična organizacija kamor so se naguzili impotentni levičarski revolucionarji, ki so med drugim nekoč že poskušali prepovedati klor (kemični element)…

    • Dvorni pisar z licenco je rekel/-la:

      Podpišem. Odličen komentar.

      Algoroidom (mimogrede, sijajen izraz) in prerokom podnebne pogube pa predlagam (glede na to, da bojda pes in ovca predstavljata večjo grožnjo podnebju kot terenski avto), da posvojijo vsak svojega parkljarja in mu na vsak način preprečijo prdenje, tudi če bodo morali pri tem uporabiti svoj prst kot skrajno sredstvo varovanja okolja.

      Skrajno nevarno pa je, da se pod idejo varovanja klime poskuša uvesti globalna prerazporeditev bogastva in socialni inženiring v razvitih družbah.

  • sanja je rekel/-la:

    oh, občutljivi medijski potrošniki, z njimi je treba tako v rokavicah. Bohnedaj, da prevečkrat izrečeš isto besedo, takoj bodo skočili v luft “joj, nasičeni smo” in čez noč postanejo “utrujeni od zaskrbljenosti”.
    Mogoče ste potrebni malo zabavice, kajne, pa boste potem mogoče malo boljše volje in se vam bo spet smelo povedati, da je zmanjševanje emisij zelo koristna stvar za navadno vsakdanje dihanje, za vaše ljubke razvajene pljučne mešičke.