24. december, 2009 | Elena Pečarič

SDS-ov judldudl!

  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS

Kako lepo je v naši domovini biti tat,

v deželi kjer je tat tatu brat in kamerat,

a če za slavo in prestiž ti gre,

ne odnehaš dokler ti tajkun ne nadenejo ime,

ker le toliko veljaš, kolikor pravo ime imaš.

Se lažeš, kradeš, na delavcev račun živiš,

če kdo te poskuša ustaviti, le glasno zakričiš;

»Medijski konstrukt, politična zarota,

ljudstvo in ne sodišče naj bo porota!«

Saj tudi sodnikom, se ve,

pod črno togo jim bije rdeče srce.

A glej, na obzorju prihajajo svetlejši časi,

takšnih ni še videl svet,

tujci in komunajzerji,

ki teptajo nam po mestu, vasi,

si bodo kmalu šli k hudiču ritke gret.

Še nekaj ledenih mesecev zdržimo,

do pomladi, ko se prebudimo,

ko ponovni preporod doživimo,

vsi na ulice bomo odšli,

da prevzamemo oblasti vajeti.

Nov veter v doline bo zavijal,

grom imel bo mehkejši spev,

iz hribov slišal se bo judldudl odmev,

božja znamenja, da čas okov in spon je odšel.

Ptički vseh vrst bodo čivkali in peli,

veselo nam nad glavami žvrgoleli,

le en bo umolknil, onemel,

»dragi« Kos,

prav ta tičev tič,

ki odpel bo svoj dokončni slavospev.

On, ki nas je izdal,

ki je Fincem spisek dal,

zanj, ki je s svojo torbo v tujino odpotoval,

zanj bodo sončni dnevi v noč se spremenili,

da pravici bomo končno zadostili.

Ne, maščevanja, ne bomo se šli,

le reševali bomo domovine ime

in ljudstva dobre časti.

Elena Pečarič

 


  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS
100 x komentirano

Komentiraj