27. december, 2009 | Katja Lenart

Prazniki z malarijo

  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS

Dragi sonarodnjaki,

praznični december je tudi na tem koncu sveta pester. V vsaki od gosto nadrobljenih cerkva tukaj naokoli se sliši bobnanje, gospelovanje in hrup.
Tete v štacuni me sprašujejo, kako smo praznovali božič in zakaj jih nisem povabila na božično večerjo. Firbcajo, kaj smo jedli, kako smo preživeli ta večer…

Takole je bilo, napravili smo recikliranega snežaka, kaj naj človek sicer z vsemi temu vrečkami.

Recikliran vremenoodporen Munirin snežko

Recikliran vremenoodporen Munirin snežko

In medtem ko je Muniri bliskalo od ustvarjalnosti, je Cypriana črvičilo v želodcu. Dasiravno je močan in vsega vajen, ga je zvilo prav na božični večer. Mrzlica ga je stresla, v nekaj minutah je obležal, zavit v vse, kar je prišlo pod roke.

“Saj bo minilo,” je najprej pojamral. Pa ni.

Skoki do wc-ja so trajali ves božični večer, prav zaskrbelo me je. (A sem bila bojda dobra negovalka.)
Mislim, da je spil vsaj dva litra slane tople vode, vročina ga je kuhala in obenem ga je treslo od mrazu.
Zanimiva praznična uvertura… upoštevajoč dejstvo, da je v minulem tednu v naših krajih (menda tudi zaradi intenzivne deževne dobe) kosila malarija.

Najprej je obležala Munira. Napadli so jo vsi simptomi malarije in Roderick se je nekega večera modro odločil, da se gremo zjutraj vsi testirat.
In smo šli.

Majhen laboratorij na koncu entebbskega voznega parka, skozi oči kamere izgleda zgolj dvodimenzionalno.

Pa poglejmo...

Pa poglejmo...

Nič pretresljivega, ko si enkrat tam, je postopek enostaven. Mlad laborant te špikne v prst, stisne iz njega kapljico ali dve na majčkeno stekelce in potem sediš in čakaš. Približno deset minut traja, preden ti pove rezultate. Brez skrbi, seveda smo razkužili, vsak je dobil svežo iglico v prst.

To niso moji nohtki

To niso moji nohtki

Vsi trije krvni testi so bili negativni. Stric laborant je zatrdil, da nihče od nas nima malarije (in pokasiral 3000 uganskih šilingov).

Hm. Predvsem Roderick, ki je malarijo že nekajkrat zdravil, je bil začuden. Vse simptome je imel, nič mu ni bilo jasno. Glavobol je imel že nekaj dni, tudi vročina ga je resno kuhala.

“Čudno…, kaj zaboga potem je to?”
Nič jasno. A smo si za nekaj ur oddahnili, najbrž je gripa.

Zgodaj zjutraj so ga starši odpeljali na kliniko. Z hudo visoko vročino.
Malarija.
(Zajebana tale malarija, očitno testi niso vedno zanesljivi.)
Kakopak sva z Muniro ponovili test, tokrat na Viktorijini kliniki, kjer je obležal Roderick.
Obe negativni. Amen. (In Muniri se je stanje precej izboljšalo).

Na drugi strani doline, v Nkoziju, je obležal Roger. Menda je bilo kar hudo, bogve kdaj ga je pičila malarična komarka. Hudo mi je bilo, da nisem ob kameradu v teh prešvicanih trenutkih, kot sva si obljubila na začetku najine skupne avanture. Dogovorjena sva bila, da bova malarične dneve zabeležila s kamero, a kaj morem, takole je pač naneslo. Seveda sva bila na liniji, redno je poročal o počutju in se dolgočasil. Kakorkoli, najhujše je mimo. Preživel je malarijo, kot kaže so bile komarke v Gardensih agresivne (malarijo sta tam fasala tudi Jastice in nočni čuvaj).

Malarija ni hec, jasno. A mi Evropejci o tem nimamo pojma.
Kakšni Lariami, lepo vas prosim! Ko sem bila pred letom dni v Mehiki, so me Slovenci naparanojili, da naj jih nujno pokonzumiram, če se želim zaščititi pred malarijo.
Agresiven in blazno drag medikament, ki pa v praksi sploh ne učinkuje. Poznam (vsaj) dva popotnika, ki sta malarijo fasala medtem, ko sta bila na anti-malarikih (ki malarije, mimogrede, sploh ne zdravijo, temveč bolj kot kaj drugega mojstrsko prikrijejo simptome te bolezni).

Tukaj so mi veliko povedali.
Afričani se s to smrtonosno boleznijo spopadajo vsak dan. Vajeni so je, vseh njenih oblik. Poznajo simptome, v vaseh se proti malariji bojujejo z zelišči. Vsak dan spijejo nagravžni zvarek, čaj iz vseh sort listov. In pomaga…

A najboljša zaščita je mreža. Ki pa je žal večina Afričanov ne uporablja, predraga je.
Komarke pa napadajo ravno ponoči, ob jutranjem svitu in večerni zarji.

Vsi ti agresivni repelenti, ki smo jih privlekli iz evropskih lekarn, sicer pomagajo, a verjemite mi, tovrstna kemija lahko tudi ubija. Najboljša zaščita so dolgi rokavi in mosquito net.

Deževne dobe bo tukaj kmalu konec, pravijo. Z njo bodo pocrkali tudi malarični komarji, ne vsi, se razume. Manj bodo napadali, suša bo prinesla druge tegobe.
Če jo fašem, bomo pač urgirali.

Sicer so prazniki tukaj nekoliko drugačni kot na rodni grudi.
Afričani se veselijo, povsod je slišati bobne in božične pesmi se sliši iz radijskih tranzistorjev. Nasmejani obrazi vsak dan kričijo za nami “Merry Christmas!”, dasiravno je božični večer že mimo.

Sama si jemljem zasluženo pavzo, kar nekaj projektov sem v tem letu izpeljala, največji bo kmalu na ogled tudi na tej strani.
Po novem letu se obeta nova afriška avantura, skok na ugandsko glasbeno prizorišče. Z mikrofonom v rokah, kamero ob sebi…

Pa poplavljena domovina, je zima zimska ali aprilska?
Boste odprli duri Dedku Mrazu?

Toplo pozdravljam (in se zahvalim posebnemu slovenskemu prijatelju za fantastično božično airtime darilce!)

Katja Lenart,
Entebbe, Uganda
27/12/2009

PS: Zjutraj sem našla našega gekona (štirinožni miniaturni zidoplezać po Muniri oz. gecko po atu guglu) v wc školjki. Tuhtam, kaj se mu je ponoči dogajalo, zakaj neki je takole storil smrt. Bil je dober hišni prijatelj, naj počiva v miru.

Bil je najzvestejši hišni insektožerec.

Bil je najzvestejši hišni insektožerec.

 


  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS
4 x komentirano