Vest

V teh blagoslovljenih dneh dnevih družinskega praznovanja, obilja in pripadnosti, ne bi spet rad stresal jezo na medije, a vest mi veleva drugače. Cerkveni in drugi posvetni dostojanstveniki se kar tepejo kdo bo bolj poudarjal, da ne smemo pozabiti na uboge, bolne, lačne, brezposelne … marginalne skupine, Rome, duševno bolne, itd … zanimivo, isto spolne nihče ne omenja …

Prav filistrska,  hinavska,  pozornost do marginalnih skupin, le te postavlja v neprijetno luč, saj se zaradi pretirane medijske pozornosti počutijo krive za svoje stanje in morda prvič v letu kot hudo breme začutijo svojo drugačnost, ki je v normalnih dnevih lepo komponirana v bogato pahljačo različnih življenjskih stilov. Zavedanje, da nisi obdan z ljubko, normalno, edino pravo svetopisemsko družinsko plemstvo srečnih in izvoljenih, lahko ob strastnem poudarjanju postane hudo breme, da nisi v življenju uspel, da ti nekaj manjka, da si sfaljen, ker ti na trgu ponujenih priložnosti ni bila dodeljena večinska srečka za vstop v panteon normalnih in uspešnih, ki so ponujeni denar ležeč na cesti pograbili v kapitalski dirki in ga zaklenili svoj brezobzirni žep … Breme izvrženosti se v teh dneh kaže v povečani samomorilnosti in depresijah, ki so ob normalnih dnevih skrite v plašču rutine in vsakdanjih opravkih. Brezno bivanjske izpraznjenosti in samote, se kaže kot kazen za nasprotovanje edini pravi, zapovedani, tisočletja tlakovani poti v sožitje podobno mislečih, izbranih, poklicanih, uspešnih, … skratka tako opevanih stebrov družbe, družine …
…poezija, za ranjene duše … ob misli na Božič se počutim vzneseno, slovesno, čeprav sneg še ni pobelil vseh sledov zveri. Od vsepovsod mi diši vonj po praznikih, skrivnosti rojstva, ki napolnjuje hrepenenje duše, globoko v duši pozabljenih, otroških pričakovanj …

Veselim se okrašenih mest in trgov, ki z lučkami vzpodbujajo praznično slavje. Občutki samote in nepomembnosti, nas,  posameznikov brez družine, zavestno smo se odločili za poseben življenjski stil, izpuhtevajo ob  pričakovanju milosti, ki slehernikovo življenje dviguje v območje svetega. Vsakdan, surov, stremuški in tekmovalen, se razblinja  ob prisotnosti dobrega, večnega, nedoumljivega. Premajhni smo, prešibki, da bi svoj napihnjeni ego pestovali v neskončnost. Napuh do stvarstva do matere zemlje, nas kaznuje z izginevanjem naravnih virov, spreminjanjem dobrih življenjskih pogojev, uničevanjem okolja s katerim bi morali ravnati skrbno, premišljeno. Sla po posedovanju vsega mrtvega in živega nas kaznuje na vsakem koraku … O, skrivnost ljubezni, bližine, topline zagrni nas!!!
..kako je mogoče, da se mi je življenje zvrtelo v enem nonšalantnem zamahu kot da sem še včeraj sanjal, kdo bi lahko bil, koga vse bi lahko ljubil in nekaj hipov vmes … danes vse sanjam v počasnih kadrih,  upanje je vzvalovljeno v nostalgični, melanholični sredici … skrivnost slutim na dosegu roke, približuje se in oddaljuje kot plivkanje morja, čist vpogled v vse sončne zatone, ki sem jih kdajkoli zamudil … nihče ni nadomestljiv, vsi smo stkani iz čudovitih podrobnosti, malenkosti …
REIKI//Ti v meni/raztapljaš/ strahove//božična lučka/samo za naju/gori

TIHA PROŠNJA

Ne išči me
v prosojnih slikah
izgubljam se v prah noči
O, Jezus,
položi roke
na razbeljeno čelo
od bridkosti pahnjeno
v jesensko listje,
da se v šumečih
drevoredih morja prebudim.
Tako si blizu kakor
smrtna ura, pajčevina vetra
ovita v svetlobo, neskončna
želja izgubljenih, odprti
tabernakelj šumečih trav
O, najvišji, ne pogubi me
v prezrtost pogleda,
samo majhen otrok sem,
ki se je igral zares

Igor Bizjan