Vest

Dragi sonarodnjaki,

dolgo je potrajalo, da sem se spravila k orisu moje zoprne malarije. Tudi zato, ker mi ni do podoživljanja tega kritičnega popotovanja.

Imela sem tudi zlobne pomisleke, priznam. Da jo kar sami dajte čez, zakaj bi vam jaz razlagala, kako in kaj izgleda…ker jo pač vsak preživi po svoje.
A nekaj vem - če bi meni nekdo jasno in podrobno opisal sindrome, morda ne bi bilo tako hudo. Ali pač, kaj vem.

Pa saj vem, malarija v Afriki ni nek bav-bav. Ko začutiš simptome, se greš testirat (kakopak ni nujno, da ti bodo parazita v krvi tudi zares našli, sama sem se testirala štirikrat, rezultat je bil negativen…), potem pa čimprej požreš tri Malarene (prva doza, začetek terapije, dobiš jih v lekarni brez recepta za 2000 ugandskih šilingov) in dva močna pain-killerja (nujno je treba zbiti visoko telesno temperaturo) in je. Potem pa praviloma opraviš še terapijo z antibiotiki, tri dni papcaš tablete, da uničiš in iztrebiš zloveščega parazita v krvi, švicaš ko pujsek in zbijaš temperaturo, nujno je treba popit veliiiiiko tekočine (ne vodo, priporočajo naravne sokove), zelo verjetno je pa tudi, da človek v tem času nima apetita.

Zajtrk, kosilo, večerja.

No, pri meni ni šlo tako gladko. Roger je, recimo, z malarijo opravil brez večjih zapletov.

Meni se je prasica trdovratna zaredila v jetrih in želodcu, dobro se je skril parazitek nagravžni. In za povrh sem zato tudi vse izbruhala, vključno s tabletami.

Pa pojdimo čez mojo zgodbo, kolikor se spomnim in kot so mi povedali.

Začelo se je z vrtoglavico, rahlim glavobolom v sencih in vročinskimi fleši. Takrat sem tudi smrkala in kihala. Pred nekaj tedni, ko so paraziti bojda začeli napadati moje telo. Testirala sem se, mislim da že drugič v Afriki, parazita v krvi niso našli. Sem rekla, okej, ne bomo paničarili, prehladila sem se pač, gremo dalje.

Potem se je vse skupaj ustavilo, nič več glavobola, ostala je samo tista čudna vrtoglavica. Ko sem premikala glavo, se je center za ravnotežje nekaj pritoževal, kot zadeta sem se premikala okoli. A vročina se je potuhnila, glavobol je spominjal na mačka (in najbrž se je tu in tam tudi lepo zakrinkal prav s prekrokano nočjo). Nič posebnega, skratka. Nobenih pretiranih razlogov za skrb.

Minil je kakšen teden, morda celo več. Z občasnimi vročinskimi valovi, glavobol v sencih je bil vedno pogostejši, tista čudna vrtoglavica pa je bila ves čas prisotna. Tudi sklepi so me začeli boleti, apetit sem izgubila, kar tako, samega po sebi. Spet sem se testirala za malarijo. In spet v krvi ni bilo parazitov.

Potem se je vse skupaj zgodilo v nekaj urah. Začenši z dramo na novoletno jutro, 1.1.2010. Krasno, bolje ne bi moglo biti.

Že zvečer, na silvestrovo, me je začelo kuhati. Slabo mi je bilo, izbruhala sem vso zaužito hrano. A vseeno nazdravila, obeležila vstop v novo leto. Dasiravno v zelo slabi formi.

Okoli štirih zjutraj, ko je vse naokoli žuralo in kričalo, pijančevalo in pokalo, sem zakuhala kot stara krušna peč. Jebemtiš, take vročine res še nisem doživela. V nekaj minutah me je objel taaaak vročinski val, da sem mislila, da se bo zgodil samovžig.
Z eno besedo, strašno.

Cyprian me je ovijal v mokro brisačo in prepričeval, naj čopnem tableto proti vročini. Sem jo, a je takoj tudi pristala v izbruhu.

Potem me spomin zapusti. Vem, da me je naenkrat nekdo nabasal v avto (bojda je bilo dobiti prevoz do bolnice misija nemogoče), imela sem občutek, da dobesedno gorim in vem, da sem pojamrala, da umiram.

Najbližja bolnica je v Entebbah, nekaj kilometrov stran od moje sobe. Spomnim se, da so me tja dobesedno prinesli, laborantov ni bilo, pravzaprav ni bilo nikogar, zdravnik je od nekje priletel, ne vem. Takoj je posumil na malarijo ali tifus. Proti tifusu sem se pred prihodom v Afriko cepila, zato je bila možnost zanj manjša. Zdravnik je bil prepričan, da je malarija. In to resna.
Ker sem vse izbruhala, mi je sestra v rit špiknila dve dozi, eno proti vročini, za drugo ne vem, kaj je bila. A je pomagalo.
Ura je bila okoli šest zjutraj, prvi novoletni dan. Beda.

Vzeli so mi kri za test malarije, laboranti bodo prišli šele okoli pol desetih zjutraj, je rekel zdravnik.
Zaspala sem v bolniški postelji, vročina je upadala. Celo življenje se mi je odvrtelo, marsikaj sem v tistih nekaj urah prerešetala v malarični betici. Nisem se premaknila niti za centimeter, sanje so bile nočna mora.

Ko sem se zbudila, je zdravnik nad menoj tipal moj vrat.
“Vročina je padla, test je pozitiven. Malarija 1+. Začnimo s terapijo, takoj.”

Spet dve injekciji v rit, ena proti vročini, druga proti malariji. In domov so me poslali, s kopico tablet.

Prva doza je Malaren, tri tablete, ki sem jih vzela zvečer. In takoj izbruhala. Zdravnik me je poklical nazaj v bolnico, gremo na kapalko, ni druge.

Potem imam blackout, dva dni sta v megli, skoraj nič se ne spomnim. Vem, kako mi je sestra poiskala veno na roki, vanjo zapičila iglo in priklopila prvo dozo kinina. Opazovala sem vrečko tam zgoraj in počasno kapljanje prozorne tekočine v mojo žilo. Zanimiv pogled, skrajno zoprn občutek. Naj poudarim, da je bila to moja prva bolnišnična izkušnja. In to v afriški bolnici, v eni velikanski sobi, v kateri so postelje ločene z zavesami, lulala sem v zeleno vedro, za osem ur sem bila priklopljena na kapalko in padala sem v nezavest.
Bolečine žal enostavno ne znam opisati. A Arne Hodalič je nekoč lepo orisal občutek: “To je približno tako, kot da bi ti razpadala kri…”
Skratka, ojoj.

Po dveh dozah kinina direkt v žilo, potokih švica, vročinskih navalih in ogabni slabosti, se je stanje nekoliko izboljšalo. To je bilo po enem dnevu v bolnici. Zavedla sem se sveta okoli sebe, zdelo se mi je, da se stanje izboljšuje. Še vedno nobenega apetita, vročina je še vedno butala v valovih, a je padla.

Šklocnila sem nekaj fotk s telefonom, za kaj več ni bilo moči, niti želje:

Mala malica s kininom

Sitna. Zoprna. Prešvicana.

Čista umetnost.

In potem se je vse skupaj še enkart zgodilo. Naenkrat poslabšanje, visoka vročina, slabost, spet sem bruhnila v vedro. Sestra je nekaj zapaničarila in zdravnik je nagubal čelo.

“Komplikacije…bomo dali še dve vrečki kinina.” In seveda še dve špiki v ta zadnjo (še zdaj jih čutim, jebelacesta).

In potem…se spominjam blaznega občutka v ušesih, skorajda sem oglušela, spet švicala kot pujs in bojda so bile moje prijave prav zlobne. Nekdo je zaradi mojih deliričnih besed celo jokal v bolnišničnem wc-ju, a pustimo malenkosti.

Skratka, dragi moji, ni prijetno. A dasiravno človek pomisli, da umira (in to ne enkrat), se malarija iztrebi. In prvič je bojda najhuje.

Torej, po štirih vrečkah inter-venoznega kinina in po treh dneh počitnic v entebbski bolnišnici (zanima izkušnja, ni kaj…), sem bila poslana domov. Terapija se nadaljuje doma, z blazno količino tablet.
Prvo noč trojček Malarena z dvema protibolečinkama, potem pa tri dni obilna količina zaužitih tablet (mimogrede, sovražim kemijo, sovražim tablete).

Ko sem prvič v življenju pogoltnila devet (!) tablet naenkrat, sem pomislila, da nekaj ni uredu. A tako to gre. Vmes sem popila nenormalne količine pasijonkinega soka, sveže pripravljenega (želodec se mi bo ob omembi pasijonke, ki sem jo prej naravnost oboževala, še zdaj obrne), po petih dnevih sem začela celo jesti. Apetit se je povrnil. Tudi sitnoba je počasi izginjala in celo šale sem pričela stresati.
V ušesih je še vedno odmevalo, slabo mi še vedno bilo…a počasi sem prihajala k sebi.

V jetrih me še vedno občasno špikne, veliko tekočine popijem. Žila me boli, zadnja doza kinina je kapljala v moje telo več kot deset ur (malomarna sestra, jebote!). A sem preživela.
Prve dni po intenzivni terapiji sem naokoli hodila kot starka, vlekla sem se po Mpali kot megla, telo je bilo izčrpano.

A tako sem malarijo doživela jaz. Ni prijetna, a jo preživiš. Prvič je pač hudo…

Brez paranoje, lepo prosim. Če malarijo fašete v Afriki, vam jo bodo pozdravili, če boste le hitro ukrepali.
Ne zanašajte se na teste, večkrat se je treba testirati. A gre čez. Navadno so tablete dovolj, da vam iz krvi iztrebijo parazita.

Pa vi, so svinjske gripoze še vedno z vami?

Lepo vas pozdravljam, zaenkrat. Tukaj je lepo vroče in poletno. In na veliko mi dogaja…(a to pa kdaj drugič)

Katja Lenart,
Mpala, Entebbe, Uganda.
17/1/2010

Srečno!

PS: Lahko bi se še bolj razpisala, ma bom odkrita…ne da se mi več podoživljati te zoprnije.