Vest

Predsednik vlade pravi, da je pripravljen posredovati v sporu med generalno državno tožilko in pravosodnim ministrom. Kljub temu, da gotovo ve, da je nadzor na tožilstvu ugotovil “protipravnost v opravljanju zadev državnotožilske uprave”.

Pozicija predsednika vlade je nenavadna. Posredoval naj bi med svojim ministrom in vodjo tožilcev, ki so nekakšna samostojna veja pravosodne oblasti, ki pa je vendarle vezana na sistem, v katerem ima svojo vlogo tudi pravosodno ministrstvo. “Ne gre za vsiljevanje moje volje, je pa moja odgovornost, da se težave v državi ne pometajo pod preprogo, ampak da se odpravljajo,” je včeraj dejal Borut Pahor. Izjavo je potrebno brati vzporedno z drugo, ki je bila izrečena tako rekoč istočasno. Pahor je namreč povedal tudi to, da si želi, da bi Brezigarjeva svoje delo, v skladu z zakonom in pristojnostmi, opravljala do konca mandata. To pomeni skoraj še leto in pol. Pomembno si je seveda zapomniti sintagmo; v skladu z zakonom in pristojnostmi. Izredni nadzor je namreč ugotovil prav to, da delo na tožilstvu ne poteka v skladu z zakonom.

Očitek je izjemno hud, čeprav je bil v poplavi novic o tem, kaj se dogaja na relaciji med ministrom Alešem Zalarjem in generalno tožilko Barbaro Brezigar, preveden v politični spor dveh funkcionarjev. Brezigarjeva je izbrala dovolj spretno taktiko. Ministrstvo po njenem mnenju sploh nima pravice ocenjevati ali preverjati dela tožilcev. Podobno kot velja za sodnike, se tožilci lahko nadzorujejo samo sami. Kako uspešen je takšen nadzor ni treba posebej ugibati. Nasploh je vsak poseg pravosodnega ministra v delo tožilcev, v interpretaciji Brezigarjeve, mogoče razumeti zgolj in samo kot pritisk na njihovo neodvisnost. Kar je hvalevredno in hkrati problematično. Ne le zaradi pomanjkljivega nadzora tožilstva in nesposobnosti odkrivanja lastnih napak. Čeprav je prav to gotovo najbolj pomembno.

Generalni državni tožilec oziroma tožilka je praviloma politično opredeljena oseba. Kar je povsem normalno in sprejemljivo. Prinaša pa s seboj tudi precejšnja tveganja. Zaščita svojih političnih somišljenikov in delovanje v njihovo korist, je skušnjava, ki jo lahko preprečujejo samo sistemske rešitve. In prav za to gre v primeru spora med Zalarjem in Brezigarjevo. Zgodba je na načelni ravni povsem benigna. Ministrstvo bi pač želelo vzpostaviti red. Vsaka odločitev o odvzemu neke konkretne zadeve posameznemu tožilcu, naj bi bila poslej pisno obrazložena, tako da bi bilo povsem jasno, kdo zanjo prevzema odgovornost. Le kaj je v tem spornega? To je pravzaprav nemogoče razumeti. Je pa povsem mogoče razumeti, da poskuša generalna državna tožilka čimbolj prikriti razlog za vladne ukrepe.

Upor proti navodilom ministrstva, je mogoče razumeti samo kot odpor proti razkritju delovanja tožilstva v konkretni zadevi, ki je povezana s primerom Patria in Janezom Janšo. Gre za pregon finskega novinarja, ki ga je pristojna tožilka nameravala zavreči, nato pa je zadevo prevzela kar vodja ljubljanskega tožilstva. Ministrstvo za pravosodje trdi, da je bilo to kar se je zgodilo nezakonito. In Brezigarjeva pravi, da ne. Prav zanimivo bi jo bilo slišati, če bi bila zadeva obrnjena in bi bila ona ministrica in bi tožilstvo ravnalo tako kot je, le da v prid enemu od njenih političnih nasprotnikov. Pred leti je denimo trdila, da ji je takratna generalna državna tožilka Zdenka Cerar, kot vodji tožilcev preprečila vložitev kazenske ovadbe zoper Draga Kosa in tako ustavila postopek zoper njega.

Časi se spreminjajo. Brezigarjeva je pred kratkim primer “Berglund” komentirala približno takole. V primeru, da je treba nekemu pacientu amputirati levo nogo, a se kirurg začne pripravljati, da mu bo odrezal desno, je normalno, da ga prisotni predstojnik oddelka opozori, da dela napako. Res, le da se v primeru političnih kazenskih procesov odločitve o tem, kaj je treba odrezati oziroma ali je operacija sploh potrebna, zdijo pogosto precej arbitrarne. In videti je, da gre Brezigarjevi predvsem zato, da se takšno stanje ohrani.

Jani Sever