Vest

Po letu cincanj in bombastičnih napovedi o frontalnem, neizprosnem in radikalnem spopadu s krizo počasi dobivamo predlog vlade, kako naprej. Opozicija je svojega spisala nedavno. A oba se zdita vse prej kot strategija frontalnega, neizprosnega in radikalnega boja z recesijo. Sicer pa - ali je država, ki dviguje minimalno plačo, ker podpirata tako vlada kot opozicija, sploh v krizi?

O tem, da kriza je, gospodarstvo nima nobenih dvomov. Precej drugače je za javne uslužbence in upokojence. Ti krize niso čutili. Njihovi dohodki so redni in niso se znižali. Nasprotno, vsak mesec so njihovi prejemki vredni več, ker se vrednost denarja v zadnjem letu skokovito povečuje. Za isto vsoto na trgu danes pač dobiš precej več kot pred enim letom. To velja tako za stanovanja in avtomobile, kot za vsakdanje stvari, ki jih človek potrebuje za preživetje. Le redke dobrine so se podražile. Velik del slovenske družbe torej krize sploh ne čuti. Seveda vsak pozna koga, ki ne živi od javnih sredstev, tako da kriza nikomur ni povsem tuja. A tudi v anketah kakšna tretjina anketirancev priznava, da jih kriza ni prizadela. Hkrati pa tisti, ki krize ne čutijo, niso pripravljeni na kakršnakoli opuščanja. Solidarnost ali kanček zdrave pameti, ki govori o tem, da nekdo enostavno mora dati denar za tiste, ki ga trošijo, je v Sloveniji redka dobrina.

Osrednje vprašanje izhodnih strategij je jasno. Glede tega pravzaprav ni dilem. Kaj z davki in prispevki? Odgovori so si tu pravzaprav zelo podobni. Tako SDS kot vlada bodo na koncu, kot je videti, obljubili isto; nižanje davkov in prispevkov. Sliši se privlačno. A kaj potem? Bo sledilo nadomeščanje izpadlih sredstev z zvišanjem dohodnine in DDV. Ali se bo enostavno zmanjšal delež javne porabe in bo na koncu pač manj denarja za učitelje, zdravnike … Kar pomeni, da bomo morali pristati na nižje standarde kvalitete življenja. Ker povečevanju DDV in dohodnine večina ekonomistov ostro nasprotuje, saj bi to pomenilo še večjo obremenitev tistih, ki ustvarjajo dohodek, se zdi tak scenarij še najbolj verjeten. Zadrega je toliko večja, saj tako vlada kot opozicija kajpak mislita tudi na malega človeka in se zavzemata za dvig minimalne plače. SDS pa dodaja še tako zaželene spodbude za podjetnike.

Recept se torej poenostavljeno glasi: nižji davki in prispevki, višje plače in manj javnega sektorja. Ob tem, da je krčenje porabe javnega sektorja, ne le ekonomsko vprašljivo, ampak tudi politično samomorilsko, se vse skupaj koncentrira pri nižjih davkih in prispevkih ter višjih plačah. Je to res lahko izhodna strategija? Od Slovenije kot svetilnika, ki bo kazal smeri razvoja vsemu svetu, ni ostalo tako rekoč nič. Obenem pa je vse bolj jasno, da reforme nastajajo takrat, ko je nujno, ko se drugače ne da, ko je kriza tako globoka, da so ljudje pripravljeni tudi na zelo velike žrtve. Vsega tega v Sloveniji na srečo ni. Je pa vprašanje ali izhodna strategija ne pripravlja terena, da bi se takšen scenarij vendarle lahko zgodil. Resnega okrevanja gospodarstva letos vsekakor ni mogoče pričakovati. Uzakonjenje predloga o minimalni plači, ki bi se približala 600 evrom mesečno, pa bi zelo verjetno pomenilo, da bo letos v Sloveniji več kot 120.000 brezposelnih.

Bo torej čas za reforme nastopil prihodnje leto? Predsednik vlade je veliki reformni program, kakorkoli že se vsakič imenuje, napovedal že večkrat. Zdi se da prevečkrat, da bi na resne reforme sploh še kdo računal. Prvo leto vladanja je minilo. Letos bodo lokalne volitve, potem pa se bo mandat prevesil v drugo polovico. Tako se zdi, da bo prav povišanje minimalne plače za dolgo ostal najbolj izpostavljen reformni ukrep Pahorjeve vlade. Kaj bo prinesel, že od prvih zahtev sindikatov, ugibajo vsi. Koliko bo odpuščanj in koliko podjetij bo ugotovilo, da imajo dovolj rezerv? Upati je, da bo čim več primerov podobnih Gorenju, kjer najprej niso imeli denarja za povišanje plač, po delavskem uporu, pa s tem kar naenkrat ni bilo nobenih težav več. Že zdaj pa je jasno, da bo povišanje minimalne plače prineslo zahteve po poviševanju vseh plač in seveda pokojnin. Tako je, kot kaže, pač videti slovenski način spopadanja s krizo.

Jani Sever