Vest

Državni zbor je konec lanskega leta spremenil zakon o igrah na srečo, ki med drugim vsebuje določbo, da je omogočanje dostopa do spletnih strani, preko katerih se je mogoče udeležiti spletnih iger na srečo, ki nimajo koncesije vlade, v Republiki Sloveniji prepovedano. Razumljivo, čemu sicer koncesije, a žal gre za precej več. Zakon se loteva interneta in nadzora vsebin.

Državni svet je na zakon dal veto. Vlada se z njim ne ukvarja pretirano intenzivno. Še najbolj opazno se je razburil nekdanji minister za razvoj Žiga Turk, ki je opozoril na to, da bi s takšno zakonodajo država od ponudnikov dostopa do interneta zahtevala ne le blokiranje, ampak kar pregledovanje prometa uporabnikov. Blokada dostopa do določenih spletnih strani in oglaševanje teh strani je namreč mogoča samo s pregledovanjem in filtriranjem vsebin. Nadzor komunikacij brez odredbe sodišča pa predstavlja poseg v ustavno zagotovljeno pravico do zasebnosti. Vlada se je torej spomnila, da bi malo nadzorovala in omejevala dostop do nekaterih spletnih strani, kar tako na svojo roko.

Morda bi kdo pričakoval ostrejši odziv javnosti. Vendar zadržanost ne preseneča. V Sloveniji nimamo organiziranega piratstva, predvsem pa se je vlada lotila storitve, ki nosi stigmo. Igre na srečo niso nekaj kar bi veliko ljudi branilo. Posebej če gre za tuje prireditelje, ki v Sloveniji ne plačujejo davka in nimajo koncesij. Hkrati pa se zdi, da nihče v resnici ne verjame, da bi lahko državi uspelo blokirati spletne igralniške strani. Igralničarji imajo preveč denarja in domišljije, da si ne bi česa izmislili. Prav nobena pomoč ali naklonjenost države jim ne pristoji. In če jih hoče nekdo blokirati, se večina ne bo pritoževala.

Idejo finančnega ministrstva, kjer so sporni zakon pripravili, precejšen del prebivalstva najbrž celo pozdravlja. Kljub temu, da ima lahko zelo zoprne in nepredvidljive posledice. Prenos pristojnosti za vzpostavitev blokade dostopa do določenih vsebin na internetu imajo v demokratičnem svetu izključno sodišča, ne pa vladni nadzorni organi ali javne inštitucije. Ministrstvo za finance bi to moralo vedeti. Da je predlog zakona, tak kakršen je, je najverjetneje posledica pomanjkljivega poznavanja interneta in za njim ne stoji zarota Velikega brata, vendar to vlade ne odvezuje politične odgovornosti za njegove morebitne posledice.

Bo Slovenija zaradi tujih prirediteljev spletnih iger, se pravi zaradi denarja, sledila logiki, po kateri imajo državni organi (Urad RS za nadzor prirejanja iger na srečo) pravico omejiti dostop do določenega dela interneta vsem državljanom Republike Sloveniji? Kot me je opozoril eden od zaskrbljenih državljanov, predlog zakona odpira kar nekaj na prvi pogled absurdnih vprašanj. Nam bo država naslednjič prepovedala dostop do tujih spletnih trgovin, ker dobička ne plačujejo v Sloveniji? Bo prepovedala dostop do tujih medijev, ker odžirajo posel našim? Nam bo prepovedala potovati v tuje kraje, saj ima od tega manj kot pa če letujemo doma?

Vprašanja so seveda retorična, vendar je kljub temu mogoče reči, da je omejevanje svobode, da bi lahko omejili konkurenco, četudi je ta morebiti nelojalna, milo rečeno, precej kratkovidno početje in nevaren presedan.

Jani Sever