Lansko leto se je zaprla in pojavila so se ugibanja in govorice o njeni prihodnosti, nekatere pozitivne, druge že na meji teorij zarot, ki bi jih bil vesel že sam Dan Brown. In tako smo čakali, kaj se bo zgodilo.
In zgodilo se bo. Zgodovina in včasih ponos slovenske in roko na srce, srednje evropske elektronske kulture bo ponovno zaživela, kot pravijo, osvežena in močnejša.
Spomnim se tistega leta 1995, ko so se prvič odprla vrata tega famoznega objekta, ki je na zunaj deloval zgolj kot še eno navadno skladišče, vendar je dekor nad vhodnimi vrati obljubljal doživetje, ki je bilo takrat primerljivo s kakšnim Cocoricojem, ki so ga v Riminiju odprli leto poprej. Delo Giannija Gaviolija, je že ob prvem pogledu jemalo sapo. Ko je prvi vtis popustil, se je človek lahko prepustil detajlom in opazoval inspiracije, ki jih je umetnik jemal iz književnosti, gledališča, filmske umetnosti in mode. Znotraj različnih tematik je bilo moč opaziti pridih italijanskega baroka, predvsem na ˝Julijinem˝ balkonu in detajlu Baudelairove ˝Zle rože˝. Dva prostora, veliki oder in mali ˝mezzanine˝, to je bil tisti čas obljubljena dežela, slovenska dežela ˝rejverjev˝, ki so stopili na pot, očitno pot brez povratka.
In glasba. V svetu, ko je bila elektronska glasba še bolj kot ne v povojih, so se v tem prostoru izkazovali domači upi in velika imena glasbenega sveta, ki so delovala eksotično in navdušujoče. In zvok. In ljudje. Z Ambasado Gavioli se je tako rekoč v Sloveniji rodila ˝nova generacija˝, generacija posameznikov, ki so vsaj za kratek čas ustvarili novo skupnost. Še pomnite tovariši? Odprtost, interes, skupna točka drugačnosti, želja po spoznavanju novega so bili del te subkulture, ki je tja drla z vseh kotičkov sveta.
V svoji skoraj petnajst letni tradiciji so zatočišče v njej našli mnogi priznani DJi, kot so recimo Carl Cox, Sven Väth, Laurent Garnier, Erick Morillo, Marshall Jefferson, Takkyū Ishino, Boris Dlugosch in mnogi, mnogi drugi, med njimi pa tudi Jeff Mills, avtor skladbe The Bells, katero je postala himna Gaviolija in je ob koncu večera oznanjala, da je bilo za ta dan to vse, kar so imeli pokazati. In imeli smo kaj videti.
V tem prostoru pa sta se kalila tudi danes naša največja in najbolj znana DJa, Uroš Umek in Tine Kocijančič, ki je danes bolj poznan pod imenom Valentino Kanzyani. Učitelja cele generacije plesalcev in elektronskih producentov sta v prvih letih postavila temelje elektronske glasbe na prostoru, ki spaja Alpe z morjem. A ko sta maja ‘99 začutila, da se njuna ustvarjalna vizija ne ujema več s pogledi tedanjega vodstva, sta se osamosvojila in stopila v svet. Najprej skupaj, zadnja leta pa si utirata vsak svojo pot. A vedno sta sledila Klicu. Klicu, ki ju to zimo, po debelem desetletju, vrača v zibelko klubske kulture v prebujeno lepotico.
Dogodek, ki zaradi želje po preteklosti v obliki Oldies Goldies, je očitno prebudil nostalgijo v vseh generacijah, ki so obiskovale ta prostor. Seveda se bom Klicu odzval tudi sam, saj tisto, kar smo imeli nekoč ne bo nikoli več prišlo nazaj, a lepi spomini bodo vedno ostajali v duši, ki bo očitno spremljala tudi prihodnost.
Več o dogodku na obrazni strani organizatorja.
Jeff Mills - The Bells
Vir: Youtube, avtor: vieeN
Umek- Lanicor
Vir: Youtube, avtor: Mihajc
Umek & Valentino Kanzyani - Rock the Discotheque
Vir: Youtube, avtor: marecarep5
Valentino Kanzyani - Fever
Vir: Youtube, avtor: AquilesDJ
Umek - Gatex
Vir: Youtube, avtor: afeque
denis h.