Vest

Javnomnenjske raziskave utrjujejo podobo razpoloženja, ki odseva splošno nezadovoljstvo. Ob splošni krizi zaupanja se vprašani zatekajo k pričakovanim odgovorom. Kaj ponujajo Janez Potočnik, Zmago Jelinčič in Katarina Kresal? In kakšno sporočilo prinaša njihova priljubljenost?

Rezultati merjenja razpoloženja javnosti vedno bolj slikajo podobo dvostrankarske družbe. Kljub nezadovoljstvu, ki sta ga deležni tudi največji politični stranki, SDS in SD vztrajata na vrhu lestvic in skupaj zavzemata skoraj polovico političnega prostora. Njuna dominacija je praktično iz meseca v mesec večja. Desus, LDS, Zares in SLS ostajajo na odstotkih, ki ne obetajo veliko. Še najbolje gre LDS, ki ima tudi strašno priljubljeno predsednico, pa kljub temu komajda presega 6-odstotno podporo. Na tretjem mestu med političnimi strankami se je zdaj že precej trdno ustalila SNS. Rezultat, ki prepričljivo priča o globoki krizi. Ne le gospodarski, tudi politični.

Dominacija prvih dveh strank seveda ne pomeni, da ti nista v hudih težavah. Ne SDS ne SD ne moreta biti zadovoljni. SDS se ne uspe odlepiti in pokazati nase kot na prepričljivo alternativo, ne glede politične kulture, ne glede spopadanja s krizo. Afera Patria, tajkuni, ki so se rojevali v času njene vladavine in hrvaška zgodba so še vedno živi. Protikrizni ukrepi, ki jih predlaga SDS pa očitno ne prepričajo prav veliko ljudi in so preveč neprepoznavni. Še huje je s SD, ki ima vsak dan težave s koalicijo, neodločnostjo in napovedovanjem spopada s krizo, ki se vedno bolj odmika v neko nedoločeno prihodnost. Ampak ker alternative ni, si politično opredeljene razdelita največji tekmici.

Zgodba LDS in Zares je za liberalce precej neprijetna. Obe stranki sta velik del svoje priljubljenosti gradili na močnih osebnostih predsednice in predsednika. In obe sta zato ostali kot stranki preveč neprepoznavni. Zares je ob tem doživel še udarec Golobičevih napak, ki so ga radikalno onemogočile pri morebitni rasti. A tudi tako med LDS in Zares ni velike razlike. Priljubljeni ministri ali močni voditelji enostavno še ne naredijo stranke. Prepoznavnost strankinega političnega profila je več kot le dobro ministrovanje. LDS in Zares imata svoje predstavnike prav v vrhu priljubljenih političnih osebnosti, pa se jima to prav nič ne pozna. Ljudje ju pač ne doživljajo kot simbola njunih strank.

Katarina Kresal bi kljub vsemu lahko postala resnejši fenomen. Pred leti je bil podoben fenomen dolgo časa značilen za Pahorja, ki v času največje priljubljenosti svojih rejtingov nikakor ni mogel prenesti na SD. To se je zgodilo šele z razpadom LDS. Ali enako priložnost potrebuje LDS? No, razlika je precejšnja. Ne le v času. Tudi moč aparata LDS in SD ter števila prepoznavnih osebnosti sta tako rekoč neprimerljiva. Na drugi strani je zgodba Mateja Lahovnika bolj enostavna. Svojo priljubljenost dolguje opozicijski drži, ki pa dolgoročno ne more biti uspešna. Razen v primeru, da bi prevzel stranko in z njo odšel iz koalicije. Pa še potem bi tvegal obsodbo zaradi izdajstva.

V času, ko politična elita ne najde prepričljivih odgovorov na krizo, ljudje iščejo odgovore drugje. V pomoči od zunaj in v naslanjanju na nacionalizem. O prvem priča neverjetno široka priljubljenost evropskega komisarja Janeza Potočnika, čeprav o njegovem delu vemo malo in čeprav se v medijih skorajda ne pojavlja. Potočnik je nekakšna možnost posega od zunaj, rešitev, ki bi lahko prišla nepričakovano in postavila stvari na svoje mesto. To se sicer praviloma ne dogaja, ampak vera v čudeže se krepi premosorazmerno s težavnostjo krizne situacije in nesposobnostjo domače politike, da bi ji ljudje še lahko verjeli. Dvig SNS, oziroma outsiderja Jelinčiča, je samo druga stran iste medalje.

Ob rezultatih zadnjih raziskav javnega mnenja bi se morale praktično vse politične stranke zamisliti. Ko ljudje iščejo radikalne rešitve, je to znak, da je nekaj zelo narobe.

Jani Sever