Vest

Tudi rimskokatoliška cerkev čuti recesijo. In ima tudi svoj “Istrabenz”. Cerkveni Zvon Ena Holding ima več kot pol milijarde evrov dolga. Ko se to zgodi cerkvi, je to znak njenega velikega moralnega zdrsa. Za nameček novi ljubljanski nadškof Anton Stres pričakuje državno pomoč tudi za mariborsko nadškofijo, ki naj bi cerkev rešila dolgov.

Novi metropolit je neposreden, upa, da se bodo stvari v vsej državi uredile z državno pomočjo. Tudi za cerkev. Kasneje se je sicer nekoliko premislil in pojasnil, da ne pričakuje posebne pomoči za mariborsko nadškofijo, ampak to, da bo država sprejela učinkovite ukrepe proti krizi.

Rimskokatoliška cerkev stoji v tem primeru seveda trdno na strani kapitala. Konec koncev se je v zadnjih dveh desetletjih ekonomsko zelo razvila. Vrnjenega ji je bilo precej premoženja in z njim je začela takoj podjetno upravljati. Hkrati je razvila svojo finančno in podjetniško strukturo. Ta je prevzela vse prijeme in značilnosti slovenskega tranzicijskega kapitalizma in na koncu čuti tudi vse posledice svetovne krize.

Ob tem je zanimivo, da je  rimskokatoliška cerkev je z liberalnim kapitalizmom glede logike kapitala v zelo dobrih odnosih, čeprav ji vrednote liberalizma, denimo odprtost za istospolne družine, ki erodirajo tradicionalno katoliško moralo, niso niti malo blizu. Tudi novi ljubljanski nadškof se očitno dobro spozna na ekonomijo. Za Dnevnik je recimo izjavil: “Nekateri predvideni državni ukrepi niso bili dovolj učinkoviti (jamstvene sheme), saj je bilo že večkrat ugotovljeno, da je poslovanje na Ljubljanski borzi zelo skromno, medtem ko je na drugih borzah po svetu veliko bolj živahno. Zdi se, da v Sloveniji primanjkuje vlagateljev.” Hm, le kakšnega vlagatelja si želi slovenska rimskokatoliška cerkev?

V vsakem primeru si, kljub temu, da je prav borza kriva za polom Zvona, nadškof želi pravzaprav samo vrnitev v zlate čase borznega razcveta. O tem, da so takrat tam nenadzorovano kraljevali borzni mojstri, ne razmišlja. Niti se ne sprašuje, kaj je šlo narobe, ampak si samo želi vrnitve živahnega špekulativnega borznega dogajanja. Ob tem je pomembno vedeti, da je Zvon Ena pač eden od naslednikov nekdanjih pidov, katerega večinski lastnik je mariborska nadškofija. Ali lahko torej nadškofove besede o državni pomoči razumemo kot poziv, da država pomaga vsem “pidovcem”, ki so v težavah? In če je tako, zakaj se Stres ni oglasil nekoliko prej, s prošnjo naj država reši tudi Šrotov Infond ali Istrabenz?

Situacija je še bolj perverzna, ker se tako ali tako ne ve niti to, kolikšno sploh je cerkveno premoženje v Sloveniji. Vsekakor kljub krizi ni majhno. Cerkev nima le nepremičnin in zemlje, je tudi lastnik mnogih slovenskih podjetij. A situacija je kljub temu videti precej resna. Drugače na nedavnem izbranem Omizju na TVS predstavniki cerkve ne bi tako prostodušno in skesano priznavali, da je bilo tudi v njihovih vrstah storjenih precej napak, čeprav so poudarjali, da gre za posamezne ekscese in ne za splošno podobo rimskokatoliške cerkve. No, kasnejši nastopi ljubljanskega nadškofa, ki jim je manjkal samo še škofovski poziv državi, naj lastniško vstopi v cerkvene finančne inštitucije, tega ne potrjujejo.

Cerkev je upravičeno zaskrbljena. A zdi se, da se je reševanja svoje podobe, lotila na napačen način. Državna pomoč borznim mešetarjem, ki so zavozili, pač ni nekaj, kar bi lahko ljudje razumeli kot boj s krizo.

Jani Sever