Vest

Dragi sonarodnjaki,

tale moja afriška avantura je definitivno najboljša perioda mojega življenja, ugotavljam zadnje mesece. Odkar sem zapustila projekt, zaradi katerega sem prignezdila semkaj, se mi s svetlobno hitrostjo dogaja epizoda, ki se je očitno nekako morala zgoditi.

Že res, da sem prve tri mesece preživela v svojevrstni vrtni izolaciji, a tisto je zdaj za mano. Vse je na svojem mestu, tako kot mora biti (vsaj v mojem peskovniku, se mi zdi).

Morda bo moja zgodba prižgala kakšen žareče naspidiran plamen v depresivnih možganih katerega od (zadnje čase )nekam potrtih slovenskih prijateljev tam daleč na severu (madonca, no, kakšne obupane mejle dobivam od vas!). Ma, res ne morem, da ne bi povedala….

Okej, ko sem konec novembra s culami na rami priskakljala v Entebbe, sem globoko vdihnila. Jasno mi je bilo, da imam dva aduta, najnujnejšo opremo za video produkcijo in moj vokalni inštrument (res se mi je prebudil in zaživel na trimesečnem jazziranju v Gardensih).

Z Muniro sva nekega novembrskega večera pristali v klubu Rouge v Kampali, kjer vsak zadnji torek v mesecu muzicirajo hudi ugandski glasbeniki. Gostitelj večerov je Maurice Kirya, ena taka zanimiva glasbena pojava. Odličen kitarist, malo slabši (vsako uho ima seveda svojega poslušalca) vokalist. A suveren nastopač, ki svoj talent odlično trži. Tukaj je pač zvezda, dasiravno je pojem zvezdništva v Ugandi vreden daljše debate. Kdaj drugič.

In sem ga poslušala, gledala, občudovala… in čez možgane mi je švignila ideja, da bi lahko z njim začela v Ugandi prodajati svojo video produkcijo. Spisala sem že mejl, v katerem sem mu pojasnila, kaj želim. Format promocijskega videa bi rada razširila na ugandski trg, začenši z njim, Mauricem Kiryo. Na rodni grudi se je ta format obnesel, zakaj ne bi poskusila še tukaj. Nekako moram preživeti.

Na tistem koncertu sem Muniri prvič izustila:
“Hm, povem ti, jaz bom januarja z Mauriceom stala na tem odru. Zadnji januarski torek bom tamle gor…”
Zašmelcalo mi je v možganih, tako sem začutila in ideja mi je postala všeč.

Potem se je vmešala teta Usoda, ali karkoli je to že bilo.

V Gardensih sem na rednih četrtkovih jammih ponavadi nastopala z Rodericom in Sydneyem, dvema talentiranima študentoma glasbenikoma, ki sta se z Mauriceom kasneje očitno pogovarjala tudi o meni. Bogve, kaj sta mu natvezila in kdaj, nekaj stvari mi še danes ni čisto jasnih.

A zanimivo, nikakor se nisem mogla dokopati do Mauriceove telefonske številke, ta človek je sila nedosegljiv. Vsi so mi rekli, ah, pofočkaj ga na Facebooku, pa mu pošlji mejl. Sem, pa se je tako zgodilo, da fant mojega povabila med prijatelje sploh ni dobil, ker ima očitno preveč prijateljev (ali pa ga knjigobrazna zadevščina pač malo serje). Skratka, nisva se mogla nakonektati. Tukaj moraš pač poznati prave ljudi, ki poznajo prave ljudi, da ti dajo kontakt od pravih ljudi. Ali nekaj podobnega.

Na decembrskem “Maurice Kiyra Experiencu” sem po nekem hecnem naklučju trčila v zvezdo večera. Ves navdušen (in rahlo narejen, vidno utrujen) me je tipično muzkontersko objel in dvakrat kušnil na lice in me premeril od nog do glave.

“Ja, ti si una Katja…sem slišal zate, ja…”(Ha! Kasneje sem ugotovila, da ima fante deklico iz Avstrije, ki se takisto kliče Katja)
Nič jasno.
Potegnil me je vstran, mi dal telefonsko številko in djal, naj ga nujno naslednji dan nujno pokličem. Mislim, da je bilo to 30. decembra. Tik preden me je zadela malarija.

Poklicala sem ga, hitro sva se pomenila.
Je rekel, da me je že poguglal in da je navdušen. Ponudil mi je nastop na januarskem Experiencu (takrat se mi je nasmeh razlezel do ušes, ha!). In sem rekla, zakaj pa ne, lahko se zmeniva. Naj me pokliče po novem letu in se dobiva na kavi, da narediva plan.

Zoprna malarija mi je prekrižala zgodnjejanuarske načrte, z Mauriceom bi se morala dobiti vsaj dvakrat, pa ni šlo. Uspelo nama je, da sem uletela na zadnjo vajo z bendom nekaj dni pred nastopom, kjer sva se lepo ujela. Fantom iz benda se je sicer mudilo, a smo uspeli malce zamuzicirati. Energija je bila ta prava, Maurice je bil brez strahu.
“Predlagam, da improvizirava…tokrat se predstaviš z katerim koli komadom…jaz te bom napovedal, fantje so pa itak vsega vajeni, profesionalci so, jazz jim je v krvi”.

Tudi z generalko ni bilo nič, a je nastop uspel:

Jeeeej! Februarja me čaka konkreten koncert, zgodba se je pričela odvijati…

In na drugi strani se mi odvija še ena luštna zgodba. Po novem letu sem spoznala zanimivega ugandskega umetnika, slikarja Daudija Karungija, za katerega sem ravnokar naredila promocijski video. Februarja ima otvoritev razstave v New Yorku, v uvodu bodo zarolali moj video.

Vrat je nešteto, če se človek prepusti, se odpirajo kar sama. Zadnje čase spoznavam tole ugandsko umetniško sceno, zanimiva je. Nekaj jih je, ki imajo jasen cilj - ugandsko umetnost predstaviti širšemu svetu. To mi je všeč.

Ambiciozni in ravno prav nori ljudje, ki imajo jajca.
Trenutno imam naročilo za dva video projekta, enega za videospot (priznam, ta me še posebej rajca) in enega za promo video nekega slikarja. Vsak dan se zgodi kaj novega, če človek po svetu hodi z odprtimi očmi in brez strahov.

Zaljubljena sem v to deželo, vedno bolj.
Dasiravno je birokratski aparat ubijalski, me tisti “Life is beautiful, everything is possible!” (Življenje je lepo, vse je mogoče), nekako drži pokonci. Ni prostora za negativno energijo. Učim se od najboljših in najboljši se učijo od mene. Tako pravijo.

V aprilu se bomo lotili serije dokumentarnih videov, v katerih bomo predstavili štiri afriške umetnike. Z Daudijem in ekipco gremo v Tanzanijo in Kenijo, dva slikarja sta iz Ugande. Na zanimivo pot je krenila moja afriška zgodba, ni kaj.

Cilj ostaja isti - živeti od video produkcije, dihati z glasbo. Ne načrtujem kaj dosti, prihodnosti se ne da splanirati v detajle. Tudi ni potrebe.

Ko mi je birokratek na imigrantskem uradu zakompliciral z vizo (tukaj sem že pol leta, zdaj postaja viza problem, ki ga je treba mastno plačati) zasikal, naj se pač tukaj poročim, pa bo…, sem odvrnila, da do cilja ne pelje samo ena pot. In da bi morda tudi on lahko kdaj malce skrenil s poti in si ogledal svet okoli sebe, denarja ima očitno dovolj (kuvertice pod mizo se najbrž tam v njegovi pisarni že leta nabirajo). Ni razumel, morda ni hotel razumeti…

Kakorkoli, srečna sem. Še vedno.

Pomembno je, da veš, kaj hočeš. Pa naj se sliši še tako zguljeno. Razmislite.

pozdravljam iz 39-tih stopinj, nevarno blizu ekvatorja,

Katja Lenart
Kampala (Uganda)
31/1/2010