Vest

Povzemamo članek. »Predsednik Evropskega sveta komunicira le prek videoposnetkov, svoje vizije pa kot predani katolik predstavlja na prireditvah, kot je bil Veliki katoliški forum … S skrivanjem pred novinarji si predsednik evropskega sveta jemlje pravico, da javnosti pove le tisto, kar hoče povedati. Tako veliko lažje prikrije, do česa se ne želi opredeliti, ker mu v kamere in novinarske mikrofone ni treba povedati, da na določeno vprašanje ne želi odgovoriti oziroma se mu ni treba izmotavati s splošnimi floskulami, ki so očiten dokaz, da na vprašanje ne želi odgovoriti. Sicer pa van Rompuy očitno beži tudi pred evropskimi poslanci. Svoj program je najprej predstavil na večerji skupine Bilderberg, ki je ena najbolj zaprtih organizacij.«

Dejstvo, da se izogiba novinarskim vprašanjem je bilo očitno tudi ob njegovem nedavnem obisku v Sloveniji. Ko sem se najavljala na vladi, da bi se kot novinarka udeležila tiskovne konference in seveda sem želela postaviti tudi nekaj krepkih vprašanj v zvezi z njegovim delom v povezavi z uveljavitvijo Lizbonske pogodbe ter vplivom le-te na življenje ljudi in politiko EU, mi je bilo povedano, da le-ta niso dovoljena. Iz kabineta g. Van Rompuya naj bi izrecno prišla zahteva, da ne sme biti novinarskih vprašanj, ampak bomo lahko slišali le njegovo izjavo; in še to nam je zgolj prebral iz lističev. Priznam, da mi je bila že takrat stvar zelo nenavadna, saj je bistvo in smisel tiskovnih konferenc prav v možnosti postavljanja vprašanj, bolj ali manj prijetnih, in seveda pridobitvi odgovorov nanje. Nenazadnje je prav iz teh možno sklepati na sposobnost in ustreznost določenega politika ter se le tako da razumeti vizijo, ki jo zastopa. Še toliko bolj bi to veljalo in bi bilo pomembno za g. Van Rompuya, ki je popolna politična neznanka. A vseeno sem si takrat to ravnanje predstavljala kot da gre bolj za nekakšno »začetno nepripravljenost«, saj je svoje formalno službovanje v skladu z Lizbonsko pogodbo prevzel s 1. januarjem 2010 in so bili predhodni obiski v državah članicah zgolj nekakšen PR.

Sedaj pa se kaže, da je to pravzaprav strategija njegovega službovanja, predsedovanja Evropskemu svetu. Če je temu res tako, je precej logično in jasno, da ne želi komunicirati z javnostjo in z drugimi političnimi akterji. Pravzaprav sploh nima kaj komunicirati, saj deluje v okviru strategij in navodil, ki jih prejema. Je samo obraz za javnost in v javnosti, brez lastnih političnih stališč, volje in moči. Interesi, oblast in moč so skriti v ozadju. Še bolje, da je videti tako nevtralen, nevpadljiv, siv in brez vidnih političnih ambicij. Zato je pravzaprav povsem nepomembno, da je to funkcijo prevzel javnosti nepoznan, nekarizmatičen in nepomemben politik, ki se izogiba konfrontacij z novinarji in predstavniki evropskega parlamenta; preprosto jim nima kaj povedati, odgovoriti, napovedati. Lahko bi se celo izkazalo, da je kiborg, programiran, da igra vlogo predsednika Evropskega sveta in ob redkih pojavih v javnosti odigra protokolarne rituale ter prebere govore brez vsebine in sporočil.

A brez skrbi, odločajo že drugi in Lizbonska pogodba je bila tako pomembna prav zato, da bodo še hitreje in lažje svoje odločitve konkretizirali in uresničevali zastavljene cilje. Ekonomska kriza, v kateri smo se znašli je rezultat neoliberalne logike.

Lizbonska pogodba pa formalizira in pravno utemeljuje prav to logiko oz. ekonomski program, ki temelji na predpostavki prostega pretoka kapitala in svobodnega trga. Pričakovati bi bilo, da bi se razvnele javne debate na nacionalnem in mednarodnem nivoju o neki novi ekonomiji, ki bi temeljila na drugačnih temeljih in predpostavkah ciljev in prioritet. A nič kaj podobnega se ni zgodilo. Ista ideologija pa še kar vztraja, še več, se celo zakonsko utemeljuje.

Neomejen pretok kapitala;
 V členu 56 Lizbonske pogodbe je zapisano, da nihče ne sme omejiti oziroma nadzorovati pretoka kapitala med članicami EU in med njimi ter tretjimi državami.
Neodvisnost ECB; Po členu 108 je Evropska centralna banka (ECB) povsem neodvisna institucija. Torej nihče nima moči nadzora nad njenim delovanjem, kar pomeni, da se lahko mimo nas počne dobesedno vse.
Liberalizacija in privatizacija javnih storitev.
Vse to kaže, da ni mehanizmov demokratičnega nadzora, da institucije EU niso zastavljene z namenom, da bi ta nadzor vršile in s tem ustrezno izvajale politike v korist državljank in državljanov.
Takšen ekonomski program v prvi plan postavlja interese profita in velikih podjetij, v škodo interesa ljudi. Vsaka kriza gre v korist najmočnejših, ki že obvladujejo svet.

Elena Pečarič

Literatura:
Dopisnica Večera iz Bruslja Darja Kocbek z dne  9.1.2010:
http://www.timesonline.co.uk/tol/news/world/europe/article6919380.ece http://www.mediargus.be/flanderstoday.admin.en/rss/24083620.html?via=rss&language=en

A Rebelʼs Guide to the Lisbon Treaty