Vest

Križaničevo telefonsko teženje Mramorju je ocenila Komisija za preprečevanje korupcije. Kot koruptivno seveda. A Pahor, ki še vedno ne stori ničesar, tudi sam rad telefonira. V Dnevniku smo izvedeli, da je poklical generalno državno tožilko Brezigarjevo in ji izrazil podporo. Kljub temu, da je izredni nadzor na tožilstvu ugotovil nezakonitosti in ne da bi pravosodni minister za to sploh vedel.

Križaničevo posredovanje pri dekanu Ekonomske fakultete, ki je bilo neposredno povezano z opravljanjem doktorata njegove protežiranke z ministrstva, je povsem jasno nesprejemljivo. Ne glede na to, da rektor Ljubljanske univerze o tem ne želi govoriti in ne glede na to, da je Mencinger poskušal pomen incidenta zmanjšati, češ da Križanič Mramorja že ne more korumpirati. A ravno v tem je zanka. Mramor je sam posredoval informacijo o “zelo neprijetnem” telefonskem pogovoru. Mramor sam ga je razumel kot poskus političnega pritiska in je temu primerno reagiral. Križaničevi izgovori, da ga je klical kot kolega, so v tem primeru povsem brezpredmetni. Kolega namreč klica ni doživel kot kolegialnega, ampak kot klic ministra, ki ga skrbi za usodo izobrazbe ene od njegovih uslužbenk.

Takšni klici so enostavno nesprejemljivi. To bi moral vedeti tudi predsednik vlade, ki ima tudi brez mnenja Komisije za preprečevanje korupcije povsem dovolj podatkov, da bi lahko ukrepal. No, namesto tega se je odločil, da bo še sam malce posegel v avtonomijo Univerze v Ljubljani, ko je izjavil, da bo počakal, kakšno bo mnenje univerze. Skratka, rektor naj mu napiše svoje mnenje, potem pa bo ukrepal. Kot da je univerza tudi del vladnih služb. Predsednik vlade, ki se težko odloča, pač potrebuje inštitucijo, ki se odloči namesto njega. V primeru Erjavca Računsko sodišče. V primeru Križaniča Univerzo v Ljubljani. No, videli bomo ali bo morda dovolj tudi mnenje Komisije za preprečevanje korupcije.
Odločitev vsekakor ne bo lahka. Križanič je pomemben, zdi se, da skorajda nenadomestljiv član prve vladne stranke na vrhu daleč najbolj pomembnega ministrstva. Po drugi strani pa tudi predsednik vlade rad telefonira. In njegovi klici so včasih podobno problematični. Tako se je nedavno menda odločil klicati generalno državno tožilko, da ji zagotovi svojo podporo. Poteza je skrajno nenavadna. Brezigarjeva je namreč v sporu s pravosodnim ministrom. Izredni nadzor pa je na tožilstvu ugotovil nezakonitosti. Namesto, da bi se premier zamislil o prihodnosti generalne državne tožilke, jo pokliče in ji izrazi podporo. Slednje lahko pomeni samo to, da se z ugotovitvami nadzora, ki ga je opravilo eno od ministrstev nikakor ne strinja.

Zgodba je še bolj neprijetna, saj iz Pahorjevega kabineta sporočajo le, da je Pahor že povedal, da si želi, da Brezigarjeva zaključi svoj mandat. Hecno, ne? Eno od ministrstev na tožilstvu ugotovi hude kršitve in celo nezakonitosti, predsednik vlade pa nato izjavi, da si želi, da generalna državna tožilka nadaljuje svoje delo. Ker je nadzor odredil pravosodni minister, bi najbrž edina mogoča konsekveca morala biti, da minister odstopi, saj očitno ne uživa podpore predsednika vlade. Na mestu pa je tudi bolj radikalno vprašanje za vso koalicijo. Kaj sploh početi v vladi, v kateri so telefonski pritiski ministrov na univerzo sprejemljivi, ugotovljene nezakonitosti na državnem tožilstvu pa razlog za podporo generalni tožilki s strani predsednika vlade?

Jani Sever