Popolnoma prost sem, brez božjih in posvetnih obveznosti. Imam enega samega sovražnika, ki mi predstavlja mnoštvo nerešljivih problemov, samega sebe. Moje telo, moj duh, moja duša postajajo skrajno občutljivi organizmi, ki jih moram oskrbovati pozorno, drugače se ravnovesje poruši, telo se zaradi stresa zakisa, zboli ali pade v nevrozo. Pravilna, lahka zdrava hrana, dovolj gibanja in aerobnih vaj, druženje z vedrimi, pozitivnimi ljudmi, občevanje brez zlih misli, pritlehnih manipulacij in koristoljubnosti. Vsaka napačno izgovorjena beseda se mi vrne kot bumerang, kot pritajena bolezen, ki nikoli dokončno ne ugasne. Povlekel sem se v ustvarjalno osamo, včasih bi se rad več družil z ljudmi, pa ne najdem živorodnega stika ali pa sem preveč pozoren na tuje napake in me že na začetku odnosa preveč stvari zmoti. Stari prijatelji so v večini zaprti v krožno ponavljanje istega, ne analizirajo svojih napak, ne borijo se z demoni, saj jih niso do obisti spoznali in razdelali. Strah pred neznanim jim brani soočenje z notranjo bolečino, ki edina razklene boleče spomine in omogoči prost pretok živorodne energije.
Prav ima pokojni Taras K. – na stara leta je bolje, da se človek izogiba elitnih sprejemov, plehkih zabav in medsebojnega poveličevanja, ki druži podobno misleče, zaprte v patološki narcisizem. Dolga leta sem se psihološko izčrpaval na otvoritvah, sprejemih in zabavah, kjer jara gospoda s pritlehnim glamurjem in malomestno gizdavostjo drug drugemu malikuje izpraznjeni ego. Mislijo, da so božji izbranci, da Bog na njih trosi angelsko mano, ta ništrc sladkih besed in puhlega privzdigovanja elitnih srečevanj človeka vodi v odvisnost od medijev in tujega pogleda.
Kot poklicni literat se večkrat ujamem v past narcisizma. Želim si, da bi moja dela čim več recenzirali, rad bi se pojavljal v soočanjih, pametnih debatah, kjer se svaštari o vsem in vsakomur, kjer se rešujejo ključni problemi človeštva in izrekajo globokoumne misli, kako rešiti blodne duše, ujete v povampirjeno tržno orientacijo in grožnjo prihajajočih podnebnih sprememb. Moj ego bi rad bil hvaljen in čaščen, dobival bi literarne nagrade nacionalnega pomena, rad bi se repenčil na straneh vodilnih časopisov. Želi si, da bi ga mlade intelektualke občudovale, ga vabile na kavo in mu ob romantičnih svečah, kaviarju in šampanjcu do onemoglosti cuzale kurca. Domišljam si, kako z živalskim zanosom nabadam mlade literarne kritičarke, ki si želijo, da bi jih moja visokost razparala do vnebovzetja … teh blodenj včasih kar noče biti konec …
Pred nedavnim smo snemali video o mojih košarkaških veščinah. Hotel sem, da bi prek metov na koš gledalce razsvetlil s pametnimi nasveti v angleščini. Vse skupaj naj bi dali na Youtube, kjer bi milijonski avditorij občudoval nasvete reiki mojstra iz podalpske Slovenije, deželice na sončni strani. V angleščini sem povedal 10 božjih, duhovnih nasvetov za pravilno in učinkovito metanje na koš.
1. Izprazni um, tvoja jeza je tvoj največji sovražnik. 2. Žoga je tvoja duša, zato pazi, kam jo mečeš. 3. Sprosti telo. 4. Bodi pozoren. 5. Tvoja roka je ogledalo. 6. Bodi prisoten v tem trenutku, tukaj in zdaj. 7. Če zgrešiš en met, to ne pomeni, da si izgubil tekmo, ne popusti do konca. 8. V odločitvah bodi iskren in pošten kot ptica na nebu. 9. Pazi, žoga je veličastna in nevarna kot fatalna ženska. 10. Rojen zmagovalec si! … In na koncu, ko si popolnoma sam in je senca tvoj edini sopotnik, razmisli o svojem metu, razmisli o kvaliteti življenja. (Poglej na Youtube pod Igor Bizjan.)
Pričakovanje svetovne slave se je sprevrglo v grotesko. Zaradi vetra, treme in prevelikih pričakovanj sem zgrešil veliko metov, tudi met za Obamo, voditelja svobodnega sveta. Žalost, sramota. Moji sodelavci niso znali zmontirati videa, tako da je objavljeni posnetek pravo skropucalo, nezdrava pričakovanja so se pokazala v pravi, oguljeni svetlobi. Star, predebel novodobni mojster sopiha po igrišču in govori neumnosti. Tako se v grotesko sprevrača vse, kar si domišljavi ego veličastnega obeta, ustoličenje najbolj preciznega meta na svetu, kot sem zapisal, se je sprevrglo v razmajano kolibo minevanja, usihanja telesa in motnje v doživljanju sveta kot obilja tisočerih možnosti.
Rad bi našel mir v duši, stran od ponorelega sveta, rad bi mislil na nič in pričakoval nič, brez stresa, pretresov, blodenj in veličastnih misli, ki izčrpavajo kreativnost in polnijo nabuhlo kloako vsakdanjosti … Rad bi živel kot senca, ki zvesto sledi neznanemu naročniku, okopanemu v nebeški svetlobi, življenje in smrt v enem samem hipu razžarjenosti …
Igor Bizjan
Res je! … in sry videa ne morem pogledat. Po 10 sekundah (slovenian ingliš) mi postane nerodno in ga ugasnem. Grozno je ko tvoje(svoje) “življenske” modrosti drugi dojamejo kot izbruh napuha in praznega ega…
..tvoji sorodniki že dolgo časa ob nedeljah mečejo v puščico darove, da bo se ti vsaj malo posvetilo, ti pa po starem, negativnosti in bedarije stresaš neprepoznaven, anonimen, ves tesnoben naokoli. Ubogi vojarist!!!
Sovražnost je povsem odveč… S svojim komentarjem sem (vsaj mislil sem tako) potrdil tvoje razmišljanje.! Ne vem kako je z anonimnostjo tukaj,… in res se mi je zapisal neobstoječ e-mail naslov. Zato pa je ta, ki ga sedaj dajem čisto pravi, a kljub temu ne bom tu dajal svojega imena in priimka. Mislim da administratorji znajo urediti tako da se anonimno ne da komentira - in če ne želiš anonimnih komentarjev jih pač izključi. Lahko pa seveda tudi zbrišeš moj komentar.
Igor, povsem odveč je tale tvoj odziv, škoda.
S tem izničiš tudi marsikaj, kaj je dobrega.
Praviš da tvoji stari prijatelji ne analizirajo svojih napak. No tebi tudi ne bi škodilo malo samorefleksije oz. dodatne samoanalize.
V bistvu več poveš s komentarjem, kot s prispevkom.
*
… sploh pogosto opažam pri avtorjih (v bistvu še zlasti tu na Vesti), da se pogosto bodejo z objavljalci ali jih celo grdo žalijo, pa tudi če slednji ne napišejo popolnoma nič žaljivega ali grdega, pač pa podajo samo svoje mnenje oz. kritiko.
malo nezrelo in ne ravno samozavestno, niti častno.
*popravek: kaR je dobrega (in ne kaj)
Po besedah in dejanjih nas bodo sodili, tudi vas skrite, anonimne. Vsaka hudobnam negativna beseda se odbije nazaj, piscu ni nič prihranjenega…
Tvoj met je res dober, resnicoljubnost ti ni tuja, ampak zakaj ob zgrešenem metu vedno kličeš faul?
Pod katero pravilo bi spravil to zadrego. Pod 7, mogoče pod 8 ? Mogoče manjka 11 – znam izgubiti.
Faul, koš velja!!!
9. Pazi, žoga je veličastna in ni nevarna kot fatalna ženska. 10. Rojen zmagovalec si! …Sicer pa, faul in koš, res nekaj boljšega u basketu.
.. ,ne želi nič ne misli nič in “narava “stvari te bo popeljala tja kamr je “bistvo”… samo “videti”..
moreš…MAL MANJ “ŽLABUDRANjA”.. ..VSE JE SIMPL..!..ma kakšen rejki..:)))..vseobsegajoče je brezimeno…pa še koš zadeneš.!
pa še manj dela ….papa…!
ta rikverc maister je hodil na angleščino skupaj z našim velikim mislecem Borutom.
So what ?
Mogoče se motim, a vriva se mi tale misel: Napuh te je pognal napisati še to kolumno, da bi si tudi tukaj naredil reklamo za svoje dobre mete /in ne pozabiš spustiti literature ter mojstra v reikiju/. Vse skupaj pa zapakiraš v “jezavo malodušje” in “razočarano samopodobo”.
..prelestna, vsevedna deklica, nemogoče je, da se možicelj z slabo samopodobo ne bi zaljubil v ostrino tvojih misli in preciznih psihoanalitičnih uvidov, hvaljena bodi za te duha polne besede, hvaljena na veke vekov!!!
Hvala ti! Tvojega umetniškega udejstvovanja ne poznam, koš pa res dobro zadeneš-))) Saj se bolj ceniš, kot kažeš, a ne?
Oh, Nejči, kot si prebrala sem vroča čustva do tebe razgalil pred kratkim, želim si , da bi čimprej pokunzomirala najin odnos..Pesem samo tebi
O, kako buči, buči,
srce moje,
ko ugledam prelestne
golobičke tvoje..
Igor, oh, še enkrat hvala, da si mi podaril drobtinico tvoje umetnosti.
…uf men pa nč..
:)))
PS: Si morda mislil: pokonzumirala? Vidiš, jaz bi pa morala napisati:…svoje umetnosti.
Lol, brezmadežno konzumiranje, Neja prelestni deklič, ošvrknil te je omnipotenti pogled svetnika!
Saj to bolj ceniš, kot kažeš a ne?;)
Veš da, Bine, cenim svetnike, bogove in tudi androgine.
:))))
Ste zabavni! :)
Igor, takle odziv pa je veliko prijaznejši! In potem smo vsi lahko boljše volje.
Pravzaprav mi je tvoj prispevek tokrat spet zelo všeč (pa še zelo rada imam košarko, pa si že zadnjič nekaj pisal, morda celo ne enkrat o njej, pa mi je bilo tudi tisto všeč), youtuba nisem šla čekirat (nekako ne uživam v zadregi drugih), pa sem prišla napisat komentar s palci gor in hvaljenji itd.
Potem pa sem videla tvoj odziv na prvi komentar (in ker sem to že nekajkrat opazila), me je pa mal razočaralo.
Tako da: vsi imamo rajši, če so drugi prijazni do nas, torej tako ti (ki raje dobiš pozitiven odziv), kot tudi *mi*. In če ti to terjaš oz. vsaj želiš, si lahko predstavljaš, da drugi čutimo zelo podobno (pa čeprav smo si tako zelo različni).
Dons je slovenski kulturni praznik; se ne smemo kregat, moramo bit *kulturni* drug z drugim.
Lep dan vsem! :)
Pesmica zate:
Ne morem spati
tvoje krilo
se je zataknilo v emi
O! ::))
Hecna pesmica. ;o)
… hvala! ;)
(morda si se zmotil? ker sicer morda ne razumem čisto dobro… : ‘v emi’. Si mislil ‘v meni’?)
Ampak ‘ne morem spat’ in ‘zataknilo’ se mi je malo *zataknilo*. ;o))
Ampak se mi zdi pa lepo.
([ne čisto] off topic: totalno dobro ciljam, imam žogo v prtljažniku za napumpat, sam ne pa tud pumpe, ker so mi jo ukradli, ko sem jo hotla altruistično deliti s sosedi :)), sem pa v mladosti nehala trenirat košarko, ker sem premal disciplinirana [ko to terjajo drugi] in prelena za razno sopihanje po igriščih in ‘leva krila’ in te fore, da bi pa sam metala skoz na koš, pa se ni dalo, potem mi je pa dol padlo :))
:)
aja, to zgoraj je bil komentar na Igorjev post (17:50), ker sem napačen gumb pritisnila za komenirat.