Vest

Pred dobrim tednom so podelili najnovejši komplet Prešernovih nagrad, pa bom malo pokomentiral.
Letos so imena že drugič skrivali do zadnjega, kar je dobro. Je pa res, da je bil včasih čas med objavo imen kandidatov in podelitvijo namenjen “javni razpravi”, ki je navadno zamrla nemudoma po podelitvi. Tudi letos zaradi skrivnostnosti te razprave prej ni bilo (čeprav so imena baje prišla ven že prej) - ni je pa, očitno, niti po podelitvah.
Da pa ne boste rekli, da je za komentar prepozno, naj povem, da je star skoraj toliko kot objava imen, le natipkati se ga ni spodobilo prej kot zdaj, saj se vsa republika že tretji teden ukvarja s pasjo zadevo.

Kultura in psi

Klavrno stanje ali celo odsotnost se da ponazoriti s primero, da je nekaj “na psu”. Da je nekdo nekulturen, se da povedati tudi z besedami, da je pri njem kultura na psu. Doslej se je “kulturni razpon” znotraj te družbe dalo ponazoriti z daljico - na eni strani je bila kultura na psu, na drugem koncu pa, kaj jaz vem, v nebeških višavah.
Ampak, če si lahko sposodim besede Milana Kučana - nič več ne bo tako, kot je bilo. Ni važno, ali je za stvar kriv ponesrečen PR, obupno vodenje “preiskave”, ali pa je celotna “elita” dejansko izprijena - dejstvo je, da danes vsa republika ugiba, kdo vse je hodil k Baričeviču “na pse”. Povsem jasno je le, da na pse niso hodili tisti, katerih kultura je na psu, ampak tisti z drugega konca.

V Sloveniji “kulturnega razpona” med državljani naenkrat ne moremo več ponazarjati z daljico - ko se da skrajni točki označiti z “na psu” in “na pse”, se stakneta. In dobimo krog. Krogec pravzaprav, katerega premer je, če operiramo z istimi podatki kulturnega razpona, pi krat manjši od dolžine daljice.

Čeprav se zdi, da se je kulturni razpon znotraj naroda v nekaj dneh skrčil za več kot trikrat, panika ni potrebna. Sam menim, da se v resnici ni spremenil razpon, ampak le percepcija. V bistvu so (včeraj smo pokopali Pusta) samo maske padle - percepcija kulturnega razpona pa je danes mnogo bližje realnemu stanju. Odpadli so le navidezni vršaci - semenj ničevosti, napuha, videza, zlaganosti, pa tudi zanikrnosti, klavrnosti, protesta in sabotaže.

Tistega Breclja, denimo, ki nosi trahter na glavi, na elitno kulturniško proslavo v Cankarjev dom najbrž ne bi spustili. Ampak razpon med Brecljevim videzom in videzom kateregakoli “člana”, ki je morebiti smel celo hoditi na pse - je mnogo večji, kot je med njima širok resnični kulturni razpon. Še več - čeprav bi vsa fino opravljena “elita” Breclja vzvišeno odpravila z mislijo, da je pri njem kultura na psu - ga jaz, nasprotno, če ga primerjam s tistimi, ki hodijo na pse, dojemam kot Deviško Poosebljenje Kulture Z Veliko Začetnico.

Tako, tu je uvodna kost za glodanje, zdaj pa pojdimo k nagradam.

Po 562 ojrof

Najprej je treba zneske, v skladu s socialno demagogijo, v znamenju kakršne je minilo recesijsko leto, pretvoriti v minimalne neto šiviljske plače za poln delovni čas:

Zraven velike Prešernove nagrade, podelili so 2, pride kuverta z 21.000 ojri.
To je 37 in dobro tretjino šiviljske plače. Za ta denar mora šivilja po 8 ur na dan na normo in brez napak šivati točno 3 leta, 1 mesec in 11 dni. Če je začela šivati 8. februarja 2010, bo za veliko Prešernovo nagrado zaslužila 19. marca 2013.
Tu pa je treba še dodati, da tej nagradi pripada tudi pravica do izjemne penzije. Standard enega izjemnega penzionista bi lahko vzdrževale 3 - 4 šivilje na minimalcu, če bi bile izjemno radodarne in če bi lahko živele od zraka (od prihrankov bi najbrž težko).

Zraven nagrade Prešernovega sklada, tokrat so jih podelili 6, pride kuverta s 7.000 ojri. To je skoraj 12 in pol šiviljskih plač. Za ta denar mora šivilja po 8 ur na dan na normo in brez napak šivati eno leto, 13 dni, 5 ur in 18 minut. Če je začela šivati 8. februarja 2010 ob 8:00, bo za nagrado Prešernovega sklada zaslužila 21. februarja 2011 ob 13:18.
(Izračun je idealiziran - ker je Parlament stvar uzakonil 11.2.10, bodo minimalne neto plače po novem prvič izplačane aprila, za mesec marec.)

Nagrajenci

Veliki Prešernovi nagradi sta za življenjsko delo dobila 60 let stara baletna plesalka Mateja Rebolj in 65 let star slikar Kostja Gatnik.
Nagrade Prešernovega sklada so dobili igralka Barbara Cerar (39), koreografinja Maja Delak, pesnik Miklavž Komelj (36), skladatelj Aldo Kumar (55), igralec Peter Musevski (45) in gledališki in literarni ustvarjalec Andrej Rozman Roza (55).

Nagrada Mateji Rebolj se mi zdi v redu. Če bi bilo odvisno od mene, bi si jo itak zaslužila prav vsaka baletka z izklesanim telesom… Ampak ta dama ni le klasična balerina… Scipion nasice, Rdeči pilot, Krst pod Triglavom… - NSK so vendar pravi osamosvojitelji! Farič, Berger,… - ampak najlepše zveni Živadinov. Ja, Mateja Rebolj je ena tistih, ki se kanijo nekoč izstreliti v vesolje (Petdesetletni projekt Noordung, 1995).
Malce pretirana se mi zdi le dikcija iz utemeljitve, da “je raztopitev scenskih in plesnih paradigem (utelešenih v Mateji Rebolj) v antigravitacijskem polju tako rekoč edini primerek iz dolge plesne zgodovine, ko se je velika plesna utopija realizirala” - kar so ti plesalci z Živadinovim počeli v ruskem avionu, se od figur, ki jih v prostem padu brez posebnega pompa delajo padalci, razlikuje le v odsotnosti vetra.

Barbara Cerar si nagrado Sklada seveda zasluži. V strokovni utemeljitvi sicer piše nekaj drugega, ampak vsi vemo, da je Kraljica ljudskih src lani postala s popularnimi TV reklamami za špecerije Tuš.

Zasluži si jo tudi Maja Delak, brez pardona. Manjši problem je le, da je v svetu sodobnega plesa prisotna tako profesionalno, da se praktično nimam iz česa pošaliti… No, nekaj pa sem vendar našel - več minut sem se trudil, ampak vesoljni internet ne premore podatka o njeni starosti.

Miklavž Komelj je seveda, za razliko od lanskega lavreata za književnost, bleščeče pismen v slovenščini - moti me le sprenevedanje Komisije. Povsem jasno je, da je nagrado, vključno s kuverto, debelo kot dve Pulitzerjevi - dobil za remek delo naše nominalne levice, “Misliti partizansko …”. Ne le študiozna knjiga, tudi razstava “Misliti partizansko …” v Moderni galeriji je levemu delu naše ideološke fronte prijetno celila rane v letu Hude jame…
Kdo torej ni zmogel toliko partizanskega poguma, da bi namesto “Nenaslovljiva imena” - pogumno rekel: “Misliti partizansko …”?!

Na skladateljstvo se resnično ne spoznam, ampak za Alda Kumarja sem že tolikokrat slišal, da upam dati roko v ogenj, da je tu vse b.p.

Peter Musevski, tu ni nobenega dvoma, si je nagrado za to, da je idealno podobo “Tipičnega Slovenca” tipičnega slovenskega režiserja - izpilil do te mere, da se je uveljavila kot Prepoznavni Slovenski Izvozni Artikel - več kot zaslužil.

Andreju Rozmanu Rozi pa po mojem skromnem mnenju tudi ne bi bilo treba čakati do 55. leta na nagrado za ponarodele TV reklame z Drgancem, da o največjih očeh stare Evrope ne govorimo…

Kostjo Gatnika sem si pustil za konec.
Resnično sem navdušen, da so se ozrli nanj. Ne le zato, ker gre za jasen prelom s tradicijo malikovanja zaslužnih likovnih modernistov, idealistov, ujetih v davno mrtev slikarski historični slog. Ne le zato, ker so si upali za slikarski opus nagraditi slikarja s klavrnim, skromnim in nekonsistentnim slikarskim opusom - slikarja, ki je slikal počasi in malo, ki slik ni razstavljal ampak skrival, in ki je slikal perfektno - samo zase. Ne le zato, ker niso šteli razstav, ampak so se poglobili v njegovo razmišljanje in življenje intelektualca, ki je bil pač slikar. Ne le zato, ker niso ocenjevali tistega, kar je pokazal, ampak so nagradili tisto, kar skriva. To so vse tektonski premiki - ampak ne le zato. Za kaj torej tudi?
Perfekten risar. Itak: Magna Purga!!! Stripar torej. Aja, tankal ga je v Šumiju (Osamosvojitelj!). In (na ALU je to najhujša zmerljivka) - ilustrator.
Jaz ga jemljem v kompletu; v kompletu, razumem jaz, je bila podeljena tudi Nagrada s Penzijo - v kompletu s Kamilo Volčanšek. Njeno ilustratorstvo mi je šlo od nekdaj dražljivo na živce - makaronastih las nikoli nisem zmogel prebaviti. Ampak ko je 2004 udarila s tisto slavno razstavo v Equrni, nas je vse peljala scat. V njenih slikah, v tistih stiliziranih konveksnih babnicah, izpiljenih do perfekcije - vidim oba.
In še čisto osebna zadeva - ko sem bil mali, v vrtcu, sem veliko študiral Cicibana. Postopno sem tako, ne da bi se tega posebej zavedal, izpili okus za ilustratorje. Cenil sem Boža Kosa, Marjana Mančka, Matjaža Schmidta, Jelko Reichman, Marjana Amaliettija, Kostjo itak, Kamilo Volčanšek zaradi špagetov malo manj. Sovražil sem Milana Bizovičarja, Aca Mavca, Maričko Koren. Do Marjance Jemec Božič, Marlenke in Marije Lucije Stupica pa sem bil indiferenten. No, zanimivo je bilo, ko sem tu in tam, ko sem s kakim kolego cicibanom skušal prediskutirati likovno opremo najnovejšega Cicibana, vedno znova ugotavljal, da ljudje ne ločijo niti zrnja od Bizovičarja, kaj šele, da bi bili sposobni iti v podrobnosti…
No, doma sem imel med drugim slikanico z naslovom “Jure kvak - kvak”. Izjemna zadeva! Ja, narisal jo je naš lavreat. Neki jure je pri kosilu vedno zraven tankal vodo, se zato spremenil v žabo, dokler ga niso rešili z veliko skledo jagod s smetano. Ne vem kako mu je uspelo, ampak Kostja Gatnik ima, zaradi “Jureta kvak - kvak”, pri meni še obilo bonusa.
Kostja Gatnik - čestitam, privoščim, svaka čast!

Slavnostni govor

Zaključimo s slavnostnim govorom Mirana Zupaniča (Otroci s Petrička):
“… Po mojem bi bila največja usluga slovenski umetnosti, če bi – zdaj prihaja na dan moja teroristična plat – pod Cankarjev dom, ko so tam zbrani vsi kulturniki, podstavili veliko bombo, tako da bi vse razneslo in bi jih bilo, če rečem tako zelo neokusno, še več kot v tisti jami, ki so jo nedavno odkrili, nato pa bi jih lepo, dostojno pokopali. Potem bi mogoče nastalo kaj dobrega.”
To niso divje misli kakšnega pisca s spletnega foruma, to so javne besede člana slovenske akademije znanosti in umetnosti, univerzitetnega profesorja, filozofa svetovnega slovesa Slavoja Žižka. Besede, na katere ni bilo nikakršnega večjega odziva javnosti. Ne kulturne, ne akademske, ne politične, ne civilne. …

Takoj se odzovem. Zupaničev govor je bil preroški. To je jasno, saj je bil natisnjen na vabilih že par dni pred pasjo zadevo. Žižkov citat je bil sicer uporabljen zato, da bi vzbudil zgražanje in strnitev vrst v obrambo CD avditorija, ampak danes stvar vidimo v širši luči.
Elito, ne le kulturniško, ki hodi na pse, bi narod, prepričan sem, danes mirne duše žrtvoval. Citirani odlomek tako vidim kot poziv VSEM, ne le kozumentom kulture - tudi kulturniškemu cehu v najširšem smislu, pa takim in drugačnim elitam - da se soočimo s tem, da bo treba marsikaj na novo regulirati.
Svetovna recesija je za to ugoden kontekst - moralnega in etičnega ogrodja ne potrebuje le finančni sektor. Zdi se, da se bo treba k nekakšnim vrednotam vrniti na vseh nivojih. Celo naše elite se bodo morale posloviti od moralnega karkolizma, celo naši novinarji se bodo nekoč morali odpovedati ponižujoči vlogi levo- in desnosučnih vojščakov. In celo naše mali človek si bo moral vzeti pravico utemeljeno verjeti, da niso vsi ostali apriori izprijeni, da obstajajo absolutne vrednote in da so pravila za vse enaka.

Peter Štrovs