Vest

Nisem spal najbolje, mogoče zaradi prahu, ki ga povzročajo spomini, a treba je biti pogumen in pozabiti na stranske učinke sestopanja v zakrite spomine. Čisto na vrhu omare sem imel spravljene izrezke iz Mladin in Tribun iz sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega tisočletja, kjer sem občasno tudi sam kaj nakracal, a nič pomembnega in veličastnega. Vrgel jih bom v smeti, zakaj bi hranil tuje revolucije in vzgibe duha, želel sem biti v prvih vrstah oporečnikov, pa me je nekaj vedno zablokiralo, ostajal sem sopotnik, vedno na stranskem tiru. Mogoče je tako prav, saj je v Sloveniji tako ali tako vse spolitiziramo in slej ko prej razumniki postanejo svečeniki raznih političnih strank in tajkunskih navez. Občudoval sem napovedovalce na radiu Študent, pripadnike benda Laibach, ki so imeli, oblečeni v črno, avreolo privzdignjenosti in nedotakljivosti. Ko danes srečujem D. K., utemeljitelja umetniške distance in posnemanja totalitarnih vzorcev, utrujenega od drog in alkohola, mi je jasno: umetniške revolucije vedno požrejo svoje najbolj inovativne otroke.

Vsak večer sem bil na žuru FV-ja v Rožni dolini, dokler me ni ustrahoval vaški delinkvent. Na živce mu je šel moj vzneseni ples, pri katerem sem premetaval svoje krake naokoli, kot da so iz gumija. Pred brutalnim napadom sem komaj zbežal izpod udarcev kasnejšega morilca, ki je večino življenja preživel po zaporih in mu je alter scena predstavljala misterij nerazumljenih svetov.

Spomnim se brucovanja na Visoki šoli za socialne delavce, kjer sem napisal in režiral poetično dramo, ki je vsebovala ostre metafore in kritiko samoupravnih odnosov. Psihiater iz Polja, Đorđević, je bentil, da je sramota, da se svobodno sprehajam naokoli, medtem ko so normalni ljudje zaprti v norišnici.

Porumeneli izrezki iz časopisov, priloga Prizma, intervjuji z jugo oporečniki, vse to je danes staro več kot petindvajset let. Listam jih, enega za drugim, in odpirajo se mi prostori mladostnega navdušenja, prvih tesnob in seksualnih podvigov, podprtih z velikimi količinami piva. Dobri stari časi, bili smo odprti za novosti, za vse iluzije, vedno trdi tič je bil pripravljen na vse, skakal je s cveta na cvet, kot pridna čebelica Maja. Na trenutke mi je žal, da bodo vsi ti revolucionarni papirji končali v kanti za smeti, a komu danes kaj pomeni upor iz osemdesetih in devetdesetih, mladina bulji v internet in se izgublja v virtualnih blodnjah brez strastne navezave na resničnost in želje po spremembi. Drugi časi, drugi kovanci in podobno trde, otopele betice. Včasih so tedenske časopise brali vsi razsvetljeni intelektualci, danes pa hodijo študentje na ulice samo iz sebičnih interesov, za bone (futr) in pravice, ki naj bi izhajale iz študija. Krasni novi časi! Televizija in rumeni mediji jim kreirajo mišljenje, njihovi vzorniki so narcisistični zmagovalci resničnostnih telenovel. O, sveta preproščina!

Hranil sem vse intervjuje s političnimi oporečniki, ki so se opekli na t. i. členu verbalnega delikta, zloglasnem členu 133. Mogoče sem bil včasih na robu tega, da bi me zaprli. V vojni psihiatrični bolnici Kuniščak mi je bolniška sestra Snežana pokazala moj civilni dosje, kjer so bile podrobno popisane vse pikantnosti mladostnih vragolij. Odločil sem se, da starih časopisov ne bom zavrgel, predstavil jih bom v dokumentarnem filmu Pesnik, ki ga bodo mladi filmarji posneli o mojem življenju in literaturi. Naj se kamera zavrti, naj spomini zaplešejo!

Kasnejši dogodki v Jugoslaviji so postavili na laž največje pesimiste!
Na prvem programu hrvaške televizije gledam intervju z igralko Miro Furlan, ki je bila leta 1991 na Hrvaškem razglašena za izdajalko in četniško kurbo. Bila je grešni kozel, skoznjo se je čistil skrajni šovinizem in nacionalizem. Od sovraštva in bolečine zaslepljeni Hrvati, ki so jim osovraženi Srbi pred očmi rušili Vukovar, so brezobzirno preganjali vse, kar je dišalo po Srbiji. Leta 1992 sem želel, da bi nastopila na predstavi Dubrovnik nekoč in danes, na kateri sem zbiral denar za hrvaške vojne begunce. Po telefonu se je oglasil oče in v joku povedal, da je hčerka odšla. Njen edini greh je bil, da je živela med Zagrebom in Beogradom, igrala je v obeh nacionalnih teatrih, zaljubila se je v Srba, se kasneje z njim poročila in pred ploho gnusnih obtožb zbežala v ZDA, kjer je zaslovela v znanstvenofantastični seriji Babilon 5. Prizadelo me je, kako so ljudje lahko brutalni in brezobzirni, za svoje slabo počutje takoj najdejo krivca. Tudi sam sem bil večkrat strelovod za najbolj mračna občutja svojih bližnjih in vem, da se ljudje lahko spremenimo v okrutne zveri, kadar dobimo priložnost, da svoje majhne, skrivne, umazane duše malo olajšamo in drugega uporabimo za predpražnik. Hudo mi je, ko vidim, da bi ljudje klali brez vesti, če bi se nam za to ponudila priložnost, moč, ki nam bi jo dala ideologija. Komunizem in fašizem sta v iracionalnem zaletu pravovernih idej skrajšala življenje milijonom nedolžnih ljudi. Ljudje postanemo rasisti, kadar nismo v stiku z višjo resničnostjo, kadar ne delamo na sebi, svojih strahovih in travmah.
Ljudje, vi ste včasih svinje, in težko vas je imeti rad, bi najbrž pripomnil ostareli Mali princ!

Pesem Ko to kaže ko to laže Srbija je mala, je odšla v ropotarnico zgodovine, tragični zemljevid velike Srbije, ki so ga narisali največji sinovi naroda, se je izkazal za grobnico srbskega samoljubja in želje po obvladovanju celega Balkana. Zgodovina je včasih tudi malo pravična. Vojna na tleh nekdanje Jugoslavije se je končala tam, kjer se je začela, s proglasitvijo neodvisnosti Kosova. Vsako napihovanje lastne pomembnosti se tragično konča – ko bi se tega zavedal naš mali, večno lačni ego!
 
Igor Bizjan