Vest

Tole pišem odrezan od sveta. No kaj se dogaja po svetu, bi sicer lahko preveril na Al Arabia ali CNN, pa mi seveda ne pade na pamet. V zvezi s to kolumno je bistveneje, da sem tu popolnoma odrezan od Slovenije. Tu je resda vseskozi jasno, čez dan je 30°, morje jih ima pa 25 – ampak z internetom je letos tu problem (če to berete, sem ga nekako rešil). Ker sem tu odrezan od sveta, nimam pojma, kaj se zadnje dni pri vas dogaja. V srcu nosim Slovenijo, kakršna je bila v petek popoldne, in pri tem pisanju se bom skliceval izključno na ta spomin, čeprav se je vmes gotovo že vse uredilo. Tu, v našem nemškem hotelu (če si lahko sposodim besede ministrice za notranje zadeve, ko je bila prejšnji teden na obisku pri privržencih v Trbovljah in je spregovorila o tem, da s partnerjem rada potujeta, denimo v Namibijo) – vsi Arabci govorijo nemško in tudi organizirano je vse po nemško, teče ko ura. Z internetom je tu tokrat sicer problem, ampak jaz ne dvomim, da doma naši vrhunski strokovnjaki tistim uglednežem, ki so hodili »na pse«, že dihajo za ovratnik…
.
No, preden smo odšli, sem zasledil, da je naš Predsednik odlikoval našo smučarsko tekačico. Predsednik se redko oglasi, sploh v zvezi s temami, ki se mu zdijo drugorazredne, pa je tako molčal kar 14 dni, ko smo se vsi ukvarjali s pasjo zadevo in doživljali medijsko cenzuro. Pred tem smo se ukvarjali z njegovim modrim odlikovanjem nekega daljnega predhodnika partnerice odvetnika Senice - ampak najnovejše odlikovanje je narod sprejel enotno in navdušeno.
.
Miljenka Jergovića so baje večkrat vprašali, kako to, da so njegove knjige tako lepe, blage in prijazne, njegove kolumne pa zatežene, na nož in v nasprotju s splošnim javnim mnenjem – pa jim je povedal, da ljudje ne rabijo kolumen, kjer piše kot njim ugaja. Rabijo ravno nasprotno, da bi začeli misliti.
.
Zato bom tu, odrezan od sveta, z varne distance razvil svoj pomislek v zvezi z medaljo Petre Majdič.
»Važno je sodelovati, ne zmagati,« so govorili nekoč. Gladiatorstvo, ki ga nagrajuje naš prvorazredni Predsednik, je s tem v popolnem nasprotju.
Ko sem videl tisti njen padec v luknjo in ko so po osvojeni bronasti medalji povedali, da ima naša tekačica 4 zlomljena rebra in pneumotorax, se nisem mogel prepustiti zapovedanemu veseljačenju. Kot po navadi, me je začel kljuvati črv dvoma, z vprašanji:
- Ali niso davkoplačevalci financirali poti v Vancouver tudi nekašnemu strokovnemu štabu, trenerjem, fizioterapevtom, zdravnikom?
- Ali je kdo odgovoren za to, da so našo tekačico v finale spustili tako polomljeno?
- Ali cenjeni strokovni štab z zdravniki vred ni uspel diagnosticirati 4 zlomljenih reber in predrtja pljučne votline? Ali so si, po ogledu nazornega posnetka tistega base jumpa brez padala, sploh prizadevali ugotoviti njeno zdravstveno stanje? So si, pa niso dovolj »strokovno podkavani«? Zakaj so torej sploh tam?
- Ali pa so strokovnjaki njenega spremljevalnega tima za poškodbe vedeli, pa si oči zatisnili namenoma? Ali so o zlomu reber vsaj slutili, ali so za pneumotorax vedeli že pred finalom, ali so vsaj slutili, da divje tekanje z zlomljenimi rebri lahko pnevmotoraks povzroči (če je to nastalo med zadnjim tekom)?
- Ali je Petra nastopila na Specialni, ali navadni zimski Olimpijadi? Ali nastop tako ali drugače hendikepiranega športnika v absolutni konkurenci - pri našem predsedniku avtomatično zagotavlja »prvorazrednost«?
- Ali bi Tina Maze, če bi izpeljala smuk z zavezanimi očmi (»Vozi, Miško!«, saj veste), za morebitni bron avtomatično dobila Predsednikovo odlikovanje? (Kaj pa, če bi si na štartu z žarečo iglo iztaknila oči – bi za odlikovanje zadoščal že uspešen prihod do cilja?)
- Ali bi potemtakem Tine Strela, denimo, če bi nastopil dodatno hendikepiran, doživel Predsednikovo odlikovanje? Če bi se denimo spustil po Gradaščici, a z gojzarji namesto plavutk, in povrh brez kapljice cvička?
…
.
Olimpijada ne sme biti »freak show«. Če se vrhunski športnik hudo poškoduje, mu je treba priskočiti na pomoč, ne pa ga priganjati v hazardiranje z lastnim življenjem ali vsaj z njegovo športno prihodnostjo. Športniki, niti vrhunski, niti slovenski – niso gladiatorji. Pravico imajo vedeti, da za zabavo rojaških kavč-potejtovsov in Predsednika – NISO dolžni žrtvovati svojih življenj.
.
Tako. Povedal sem, zdaj pa zaradi mene stresite po tem ves svoj gnev, vse frustracije. Brez skrbi, jaz se v komentarje tokrat ne bom vmešaval, ker sem odrezan od sveta.
Meni hodi po glavi izključno, da bom tudi danes posnel 400 podvodnih fotografij, kolikor sem si postavil za dnevno normo, vmes pa bom kar se da intenzivno »hvatal braun boju«. Ker sem včeraj povrh malo jadral katamaranček, mi hodi po glavi tudi, da ga bom tudi danes popoldne ubodel za dobro urico. Vmes pa me (naju) greje prijeten starševski občutek, da je lepo malemu tu in tam zagotoviti malo sonca (30) in morja (25°).
Čau! 

Peter Štrovs