Vest

Podpisoval sem peticije. Podpisal sem tudi tisto za Vojislava Šešlja. Bil sem menda na vseh kulturnih zborih,  shodih in plenumih.  Seveda sem bil na demonstracijah za Janšo in četverico. Še prej v Franciji sem bil na pariških cestah leta 1968 in na Švedskem v demonstracijah proti Vietnamski vojni. Pa na naših filmskih shodih. Na 368. javnih razpravah o kinematografiji.  Pod obema sistemoma. Po vsemi vladami. Vedno z močnim občutkom, da te shode in konference organizirajo obskurni politiki in uradniki, zato da nas zaposlujejo z branjem v glavnem nesmiselnih birokratskih latovščin, zato da ne imeli časa zahtevati smiselnih reform in participacije stroke v upravljanju. Zato da bodo lahko še naprej vladali v miru. Dober občutek sem imel samo v Parizu maja 1968.  Sicer ne popolnoma, ker so me tudi tam  obhajali nadležni sumi, da me izkoriščajo razne komunistične stranke, ki jih vodijo iz Moskve ali Pekinga, iz Beograda, ali pa kakšne druge službe iz Washingtona … Obhajal me je sum,  da služim ambicioznim posameznikom, ki  želijo postati Maoti, Titi , Dolanci,  Pol Poti ali pa vsaj Che Guevare.  Še en sum, ki je bil čedalje močnejši, ki me je preganjal je bil, da se ljudje  angažirajo zato, da si osmislijo življenje, ki ga sicer, brez religije in vrednot doživljajo kot nesmiselnega.  Pri nas se največkrat zdi, da gre za potrebe po obredih, da so proslave nadomestile še nedavne procesije za dež.  Zato se vsaj tistih uradnih, državnih shodov izogibam.  Ne načelno. Saj smo skupnost in je zato smiselno to skupnost tudi izražati, vzdrževati tudi s shodi, izražati solidarnost, se upirati hegemoniji kapitala in populizma itd.   Zaradi omenjenih slabih občutkov in sumničenj je to čedalje teže.

Tokrat imam morda drugačen, skoraj dober občutek. O zadani temi bom le delno govoril kot strokovnjak. Denimo da sem strokovnjak za film, ali v tem primeru odločilno filmsko politiko. Poskus ocene, hipoteze o tem kaj smo, (verjetno Slovenija kot družba in država) in kaj bi lahko bili, bom podal na podlagi mojega več desetletnega, jalovega zavzemanja da bi  v Sloveniji postavili temelje za   evropsko primerljivo filmsko politiko. Nimamo je.  Nasprotno, po osamosvojitvi pospešeno zaotsajamo. Vedno bolj vztrajno postajamo črna luknja na evropskem filmskem zemljevidu. Zdi se, da se politika, kolikor se sploh zanima za film, trudi predvsem z zavzetim onemogočanjem, z nasprotovanjem prepotrebniim reformam.  Nič me ne tolaži, če slišim, da s kmetijstvom ni nič drugače. Da je v prometu enako.  Da gre za vse pomembnejši del kulture, tako gospodarsko kot kulturno, o tem čivkajo že vsi evropski vrabci.  Mi pa imamo tisto, zakon o filmskem skladu in filmski sklad, kar je vsilila stroka, društvo filmskih delavcev proti volji države daljnega leta 1993. Država, skrbnik filmske kulture, nas je skušala  nedavno celo kanibalizirati. Uničiti.  Vendar,  kot  rečeno, sam problem filmske politike nas tukaj ne zanima.   Zanima pa nas  zakaj so, seveda ne samo moja prizadevanja, in ne samo prizadevanja za smiselno, z Evropo primerljivo kinematografijo, jalova. Tukaj nas torej zanima nekaj, kar bil lahko bili, pa to nismo in imamo od tega gospodarsko in kulturno škodo.  Nekaj kar je v EU samoumevno.  Skratka skušal  bom ponazoriti mojo izkušnjo delovanja slovenska družba, še posebej pa politike in države, na ozadju izkušenj, ki sem si jih nabral na sorazmerno majhnem področju, v segmentu slovenske kulture, v segmentu kinematografije. Na kinematografijo je namreč mogoče gledati tudi kot na laboratorijski vzorec  slovenske družbe. V tako malem vzorcu se lahko stvari zelo jasno razvidne. Torej stopnje realizacije potenciala slovenske države in družbe ne bom ponazarjal s konkretnim opisom neskončne slovenske filmske tragedije.  Gre zgolj za ozadje, za moj horizont razumevanja slovenskega občestva.  Še en pomemben horizont imam. Zelo dobro namreč poznam Skandinavijo. Tam sem živel in delal desetletje in pol. Intenzivne delovne stike z evropskim severom sem obdržal do danes.  S tako izkušnjo, s takim ozadjem bom skušal ponazoriti  vir naših tegob s primerom Patria. Toliko o metodi.

Torej kaj smo? Smo Slovenija. In kaj bi lahko bili? Finska. Res, lahko bi bili Finska. Kaj je značilno za to kar smo, pa bi bilo bolje, da to ne bi bili? Kaj pomeni biti Slovenija danes v primerjavi z biti Finska? Mislim da imamo nazoren primer,  ki to razliko naredi oprijemljivo jasno. Imamo enkratna priložnost da  osvetlimo svoj lastni položaj, da si postavimo dokaj natančno diagnozo.  Imamo afero Patria. Pustimo vsebino te afere. Tukaj nas ne zanima, kaj se je, kaj se bo in če se je zgodilo. Še manj nas zanima, katera politika je odgovorna za razne dogodke in obrate  v  zadevi. Zanima pa nas kako se Slovenija kot država in družba postavlja glede te afere, in kako se postavljata do te iste afere Finska država in družba.  Če ste spremljali to dolgo zadevo - in seveda ste jo-  ste lahko sami ugotovili, kako dosledno Finci, tako državniki kot uradniki, ščitijo avtonomnost  tako  vpletenega policaja, inšpektorja, ki zadevo preiskuje, kot in to je še bolj pomenljivo, novinarja, ki je morda celo naredil strokovno dvomljiv prispevek o škandalu. Vprašanje, ali je naredil dvomljivo televizijsko oddajo ali ne, tukaj spet ni pomembno. Je pa bistveno,  da prepoznamo finske odzive, ki sta jih omogočili slovenska politika in država s svojimi komičnimi in nedopustnimi intervencijami.  Dejansko je šlo za veliko veliko blamažo države Slovenije.  Pri tem si ne smemo dovoliti samo opravičujoče defenzivnosti. Ne smemo si delati utvar, da Finska pri tem počenja karkoli zato, da bi nam škodila. Finske mi kot taki dejansko ne zanimamo. Njih zanima možna korupcija njihovih podjetij.  Čeprav si tako rekoč kvarijo dober posel.  Pljuvajo v lastno skledo. V žlico, ki jih hrani. Finci se zavedajo, kaj prinaša dopuščanje korupcije neki družbi. In jih zato trenutne gospodarske in državne koristi ne zanimajo. Finci so tu popolnoma egoistični.  Pomembno je ugotoviti, da  novinarja, ki je naredil oddajo o zadevi Patria brez vseh zadržkov, načelno  ščitijo tako njegov predpostavljeni urednik, direktor finske televizije, finski zunanji minister … Skratka vsi,  ki imajo oblastvena pooblastila nad njim.  Ni naključje, da je novinar dobil pomembno državno nagrado za prav to oddajo. Na Finskem si ne drznili preganjati poolaščencev in varuhov, katerih naloga je bdeti nad temeljnimi vrednotami demokracije.  Prav v tem drobnem detajlu, v odnosu do ene in iste afere,  se kaže ogromen prepad, ki nas loči od Finske. Tukaj nas tudi ne zanimajo nianse, katera naša politika, kateri politični pol je tu zagrešil najbolj hude napake, katera politična opcija je najbolj blamirala Slovenijo, kdo je bolj pokazal belemu svetu, kako nedemokratična družba smo.  Hvala bogu smo vmes imeli volitve in rezultati pri razčiščevanju afere nove koalicije, ali pomanjkanje le teh, lepo kažejo, da bistvenih razlik ni. Tako kot Finci složno ščitijo in podpirajo neko preiskavo – ki kot že rečeno  finskemu gospodarstvu in s tem državi zagotovo vsaj potencialno hudo škodi - mi, naše oblasti naši organi, naša država, naša politika s figo v žepu ali pa kar očitno ovirajo ali vsaj zavlačujejo preiskavo.  Čeprav je ta preiskava zagotovo v našo korist, saj preiskuje krajo naših,  javnih, davkoplačevalskih  sredstev. (Res je tudi, da se tu zdi,  da so ta sredstva  v našem koritu  predvsem zato, da si jih na  različne načine prisvajamo, speljujemo v privatne ali korporativne žepe.)  Pri nas je takratna pozicija  novinarje, ki so se  ukvarjali z zadevo Patria dala praktično na indeks. Postopoma so jih politiki in pokorjeni mediji prikazali kot sumljive, pristranske, ja za Slovenijo izdajalske, saj v tujini špecajo naš podalpski raj… Ti novinarji so se znašli v istem košu z dobršnim delom vseh novinarjev, tistih namreč,  ki so se podpisali pod slovito peticijo.  Diskreditacija novinarjev je bila uspešna. Počasi so se vnesli in potihnili. Takratna pozicija pa vsake toliko triumfalno spomni na  po njihovo samoumevno »sramotno« novinarsko peticijo.  Kot da je gre za nekaj, o čemer je jasno, da je politična zarota domače in mednarodne tranzicije, pač vseh boljševiških konspiratorjev proti zdravim silam.  Da gre za našo politiko v celoti in ne samo za en njen pol, nakazuje dejstvo,  da nekdanja opozicija iz tega ni naredila velike afere, da so dejansko novinarji ostali brez podpore in podlegli. Afere iz teh vnebovpijočih škandalov ne dela niti stroka.  (Afere ne bodo naredili niti zdaj, ko so kot kaže največjo stranko zasačili s ponarejenim člankom, podpisanim z izmišljenim finskim novinarjem. V normalni družbi bi  stranka, ki kaj takega objavi zapravila svojo kredibilnost, izločena bi bila iz resne politične igre, če ne bi izvedla čistke in odgovorne izločila iz svojih vrst. Pri nas je to postranska novica za drugo stran časopisa, ki bo že naslednji dan pozabljena.) Kapitulacija  novinarjev pod politično-kapitalskimi pritiski je pustila usodne posledice na kakovosti žurnalizma. Pri tem se je zdelo, da vlada medkoalicijski politični konsenz o tem, da so novinarji tako s pisanjem o aferi Patria kot  s peticijo mednarodni javnosti zagrešili nekaj nedopustnega. In kakšna je lahko demokracija brez delujočih in samostojnih medijev? Poglejte Italijo!

Torej nismo Finci. Daleč od tega.  Kar so nam tudi Finci  vljudno povedali. Z nami s poskušali poslovati »v skladu s tukajšnjimi običaji«. S svoji odnosom do korupcije in medijev namreč jasno kažemo, da smo mlada in nezrela, če ne že usodno gnila demokracija. In prav korupcija, odnos do korupcije, je tisto, kar nam preprečuje, da bi postali Finska.  Ni naključje da se je zadeva Patria pojavila tudi pri našem vstopanju v OECD.  Tudi takrat je politika skupaj z mediji skoraj  obdolžila Fince za nagajanje pri našem včlanjevanju v OECD. Naši mediji in del politike je namigoval na podobne konspiracije,  kot je do nedavna počenjala Hrvaška v zvezi s Slovenijo. Niti malo jih niso zanimali konkretni razlogi za finsko tisto potezo. (Finski predstavniki so zahtevali dodatna pojasnila v zvezi s korupcijo v Sloveniji.) V naši medijih se je zdelo, kot da gre za nekakšno finsko  zaroto proti Sloveniji.  Korupcija in odnos do nje,  sta v sami srži vseh naših problemov. Ne gre za zgolj  za neposredno gmotno škodo. Hujša je tista posredna. Negativna kadrovska selekcija in nekakovostno delovanje različnih podsistemov države, od pravosodja, tožilstva, medijev, državne uprave, šolstva, kulture naprej. Seveda so Finci tako vztrajni pri preiskovanju zadeve Patria prav zato, ker se tega zavedajo, in nočejo dovoliti načenjanja temeljnih demokratičnih vrednot.

Razvoj naše politične samopodobe , od znane vizije, ki da je za psihiatre, do zgodbe o uspehu, od »I feel love« sproščene Slovenije do  Slovenije kot evropskega svetilnika … skuša dejstva, ki jih afera Patria razkriva, prikriti. Seveda nismo nobena zgodba o uspehu, kaj šele kakšen evropski svetilnik.  Nasprotno, z vizijami, s strateškim mišljenjem in delovanjem imamo velike in kronične težave. Zato je tistemu predsedniku prišel na misel psihiater. Zgodbo o uspehu so skovali tujci, ker Slovenije pred 1991 niso poznali, večina ni vedela, da sploh obstaja, pa so pričakovali, do bo nekaj podobnega, kot je Srbija. Če  gre res za kakšno zgodbo o uspehu sta zanjo bolj zaslužna Marija Terezija in Jožef drugi, kot vse slovenske vlade po osamosvojitvi skupaj.  (Kako bi lahko bilo drugače, ko recimo en članov takratne vlade, ugledni psihiater, danes priznava, da ni imel pojma o čem je odločal, ko je šlo za privatizacijo!) S svojo nesproščenostjo je sproščeni svetilnik res posvetil v tujino, slučajno na Finsko in vsaj Fincem razkril, kakšne vrste demokracija se koti  na sončni strani  Alp.
Kaj storiti? Vsekakor spremeniti kamuflažno samopodobo iz lažno balkansko bahave, v nekaj kar bo radikalno samokritično. Vlada nas prav infantilno prepričanje, da je vse že urejeno, da smo vzrono demokratični in pravno urejeni, saj  imamo vendar  parlament in stranke. Kje je modrost iz starega vica o sto in sto letih, ki so potrebna za vzgojo angleške trave?  Nujno si moramo priznati, da smo  demokracija z napako, demokracija v razvoju, demokracija s hudimi, morda že usodnimi  sistemskimi pomanjkljivostmi.  Politiki pri nas o demokraciji in demokratičnosti  ne razpravljajo nikoli.  Kot da so jo, čeprav večinoma kadri  prejšnjega sistema, pridobili z materinim mlekom.  Demokracijo uporabljajo za obmetavanje z neargumentiranimi očitki o nedomokratičnosti nasprotnika. Razvoj in zaščita demokracije bi morala  postati prva prioriteta v političnih programih vseh strank. Prav to smo v imenu kulture dolžni terjati.  Verjetno je prav to naloga tega Kulturnega plenuma .

Igor Koršič