Vest

V začetku prejšnjega tedna smo prejeli obvestilo, da v Zavodu za distrofike v Banja Luki poteka gladovna stavka delavcev v tamkajšnjem grafičnem podjetju. Ne, ne gre še za eno v seriji gladovnih stavk v kriznih časih, vsaj zame ne. Zaposleni v podjetju so se odločili za tako drastičen ukrep iz obupa, ne gre »zgolj za izgubo zaposlitve«, ampak izguba dela in zaslužka dobesedno ogroža njihova življenja. Večina delavcev je namreč težje hendikepiranih in si z denarjem plačujejo bivanje ter skromno nego v zavodu. Zanje je zavod kljub vsemu edina možnost bivanja in namestitve. Tu so mnogi preživeli grozna leta vojne in so si s samoorganizacijo pomoči in ustvarjanjem dela uspeli preživljati in preživeti; ne le vojno, ampak tudi zatišje po njej.

Pisma podpore, ki jih dobivali s strani različnih organizacij na naslove pristojnih so obrodila sadove. V pogajanjih je srbska vlada vendarle popustila in stavkajočim obljubila, da jim izpolni zahteve in da se lahko vrnejo na svoja delovna mesta. Gladovna stavka se je končala v četrtek popoldne in ko smo izvedeli veselo novico, smo si tudi mi globoko oddahnili. Za posameznike z mišično distrofijo je gladovna stavka lahko zelo nevarna in ogrožajoča za zdravje, saj rezerv ni prav veliko. A vse se je dobro končalo, pravzaprav kot pravijo v Banja Luki, naj bi bil to nov začetek, saj jih čaka še veliko dela, da se postavijo »na noge«; seveda v prenesenem pomenu.

Odločili smo se, da jih obiščemo in tudi tako izkažemo podporo. En, dva, tri, smo že zbrali stvari, napolnili kombi in skočili v Banja Luko. Tam smo obiskali prijatelja s katerim smo preživeli štiri leta v zavodu  v Kamniku. Skupaj filozofirali, si delili intimne izpovedi in se ljubili, poslušali glasbo, žurali, pili in kadili; vse kar spada v najstniška leta in obdobje odraščanja.

Sedaj je minilo že dvajset let in naša življenja so tako različna; najlažje se je tolažiti in poiskati opravičilo v trm, da rečeš, da je vsega kriva usoda. Da se je fant s pesniškim talentom in rahločutno dušo sedaj ukvarja zgolj z računalnikom in preživetjem ter se zdi kot, da počasi zgublja voljo in moč. Počuti se starega in res je osivel, a to je še najmanj pomembno. Roke, ki so bile prej dovolj močne, da je z njimi lahko počasi poganjal kolesa navadnega vozička in sam prižigal cigareto, komaj še dvigne na komando električnega vozička. A to ti je distrofija,  na tem se ne gre pritoževat, ampak je treba vzeti kot pride. Pravi, da se sama nisem prav nič spremenila, a bolj kot kompliment občutim to kot zadrego. Seveda to ne drži in razložim mu, da me že deset let ne bi bilo, če ne bi dobila kanile. Sploh je ni opazil, dokler se nisem aspirirala. Njegov najboljši prijatelj je umrl, ker je vse težje dihal. Soba v kateri živita s punco je skromna, a gostoljubna. Povesta, da si kuhata sama tako kot vsi drugi stanovalci v zavodu. Tudi punca ima distrofijo in je na vozičku, a lahko še precej miga in mu tako pomaga pri veliko stvareh.

Njemu življenje ni prizanašalo in v primerjavi z njim, so vsi moji boji ter dosežki naenkrat nepomembni. O njih mi je pravzaprav nerodno govoriti mu, saj jih je težko stlačiti v tisto realnost in razmere v njej. Izpadlo bi kot hvalisanje in dejansko me obdajajo občutki krivde, da mi gre tako dobro, da živim svoje življenje s polnimi pljuči; tudi, če z umetno ventilacijo.  On jo bo kmalu potreboval, a kako?  Tam o tem ne vedo nič in ni asistence za kaj takega. Pravzaprav sploh ni asistence, še huje tudi pogojev, da bi se kaj kmalu postavila ni. Obdaja me občutek nemoči in zmede, kje bi se dalo sploh kaj začeti, pomagati, narediti primakniti…  Sami živijo v negotovosti in strahu. Kako zastrašujoče je spoznanje, da smo vsi pravzaprav tako blizu v kilometrih, a tako daleč v pogojih življenja in dela. Nekoč smo si bili bratje in sestre, tovariši in tovarišice, danes pa smo eni v Evropi, drugi na Balkanu in čas poteka v različnih hitrostih, realnost po dveh tirnicah, vsaka v svojo smer. Čemu vse to? Spet usoda ali kaj?

Po malo več kot dveh urah smo se poslovili, a prav gotovo ponovno našli. Pričakujem pesem,  ki mi jo je obljubil in morda se res zgodi, da zopet začne pisati. Morda se res uresniči, da napiše knjigo poezij s katero zaslovi in zasluži denar za osebno asistenco ter na novo zaživi.

Moramo verjeti v neverjetno, ker obstaja verjetnost, da se zgodi.

Elena Pecaric